Jedro

Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti prisojena tudi v primerjavi z še prisojenimi odškodninami v podobnih primerih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točki I. izreka spremeni tako, da se glasi: ″Tožena stranka Z. d.d., C. ..., je dolžna plačati tožnici K. V., G. znesek 2.615,58 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od zneska 2.582,70 EUR od 1. 2. 2017 dalje do plačila in od zenska 32,88 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 2. 2017 do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.‶

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji, v roku 15 dni od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje v znesku 499,26 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna na račun Bpp št. ... Okrožnega sodišča v Celju plačati 325,03 EUR.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene pritožbene stroške v znesku 378,40 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. P 37/2017 z dne 12. 10. 2020 zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine tožeči stranki, katero ji je sicer prisodilo zaradi posledice nezgode, ki jo je utrpela v prometni nesreči dne 21. 4. 2006, ko je bila udeležena kot sovoznica v osebnem vozilu. Tožnica je utrpela udarnino glave, nateg mišic vratnega dela hrbtenice, zlom X. rebra levo, opekline leve strani prsnega koša, opekline leve podlahti, udarnino trebuha, udarnino leve podlahti, udarnino desnega komolca, udarnino ledvenega dela hrbtenice in medenice ter številne udarnine po celem telesu. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen obseg bolečin in neugodnosti med zdravljenjem od zahtevanih 5.000,00 EUR, tožnici prisodilo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem 3.800,00 EUR, za strah od zahtevanih 1.500,00 EUR 800,00 EUR in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.000,00 EUR od zahtevanih 4.500,00 EUR. Prisodilo ji je še odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 32,88 EUR. Skupaj je tako tožeči stranki prisodilo odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 7.632,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Ker pa je tožena stranka že plačala odškodnino v višini 7.700,00 EUR, kar ob valorizirani vrednosti znese 7.923,30 EUR na dan sojenja, je tožena stranka tožnici tudi upoštevaje zadnje natekle zakonske zamudne obresti, odškodnino v celoti že plačala in je zato tožbeni zahtevek v preostalem, še zahtevanem znesku zavrnilo. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi, pri čemer je upoštevalo, da je tožeča stranka delno umaknila zahtevek za 7.700,00 EUR, še preden je bila vročena tožba toženi stranki, zato ta del glavnice ne spada med potrebne pravdne stroške. Toženi stranki je priznalo njene pravdne stroške v znesku 289,51 EUR.

2. Zoper zavrnilni del podaja pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP in je mnenja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnici prisoditi celotno zahtevano odškodnino in zato zahteva, da se ji prisodi še dodatna odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem v znesku 1.200,00 EUR, za primarni in sekundarni strah 700,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 900,00 EUR. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino za prestane bodoče telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, saj ni v zadostni meri upoštevalo celotno obdobje v katerem je tožeča stranka trpela telesne bolečine. Prav tako je zaradi tega, ker je tožnica zaradi zdravljenja prestajala številne nevšečnosti, sodišče prve stopnje tudi iz tega naslova prisodilo prenizko denarno odškodnino. Glede odškodnine za prestani primarni in sekundarni strah je mnenja, da je sodišče prve stopnje premalo vrednotilo izvedenski mnenji dr. A. K. in dr. A. F., saj je tožnica ob samem dogodku utrpela hud primaren strah, nato pa je trpela še zelo hud sekundarni strah, ki je trajal kar eno leto od nesreče. Ker iz mnenja obeh izvedencev izhaja, da so tožničine splošne življenjske aktivnosti kot posledica škodnega dogodka trajno zmanjšane, bi sodišče prve stopnje moralo tožnici prisoditi celotno zahtevano odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica je omejena pri vsakodnevnih opravilih tako gospodinjskih, kakor tudi pri ostalih opravilih. Omejena je tudi pri dolgotrajnejši vožnji avtomobila. Tožnica sedaj delo pomožne kuharice opravlja težje in mora vložiti več napora, da je lahko enako učinkovita kot pred poškodbo. Tožnica ima tudi trajne posledice na duševnem – psihičnem področju. Tožnica v posledici škodnega dogodka trpi za posttravmatsko stresno motnjo hude oblike. Pojavljajo se ji neprijetni spomini, misli in sanje, vezane na obravnavani škodni dogodek. V posledici tega škodnega dogodka je tožnica osebnostno spremenjena. To se kaže v njenem razpoloženju - včasih je zelo slabe volje in ji ni nič mar, vse ji gre na živce ter jo vsaka malenkost vrže iz tira. Potrebuje pomoč pri dvigovanju predmetov in pri opravljanju nekaterih del, nekaterih pa sploh ne more več opravljati. Zato bi ji sodišče prve stopnje moralo prisoditi celotno zahtevano odškodnino iz tega naslova. Mnenja je tudi, da so podani tako objektivni kot subjektivni pogoji skaženosti in bi ji zato sodišče prve stopnje moralo prisoditi zahtevano odškodnino tudi iz tega naslova. Zvišanje odškodnine zahteva tudi sodna praksa v podobnih primerih, ker je potrebno upoštevati zaradi ustavne pravice do enakosti pred zakonom. V zadevi VS RS opr. št. II DoR 300/2019 je VS RS tožnici prisodilo za podoben obseg nepremoženjske škode 13.000,00 EUR, v zadevi VS RS II DoR 184/2015, pa je za nekoliko višji obseg poškodb prisodilo 16.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo. V obeh primerih sta oškodovanca prejela od 11 do 16 povprečnih mesečnih plač in bi sodišče prve stopnje tudi zato moralo prisoditi tožnici vso zahtevano odškodnino. Pritožbo podaja tudi zoper stroškovno odločitev. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje se pri obravnavanju pritožbe tožeče stranke strinja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe člena 179 in 182 OZ, ker je prenizko prisodilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, iz naslova strahu in iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih atkivnosti. Pravilno pa je materialnopravno ugotovilo, da tožnici ne pripada odškodnina iz naslova psihičnih bolečin zaradi skaženosti, ker le-ta v dejanskem in pravnem smislu ni nastopila. Utemeljeno pritožnica opozarja, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo pri prisoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, da je šlo pri tožnici za velik obseg škode, ker bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožnica v nesreči utrpela tudi poškodbe vratne hrbtenice, kajti tožena stranka pravočasno teh posledic nesreče ni prerekala. Sodišče prve stopnje je v premajhni meri finančno ovrednotilo, da je tožnica trpela cel spekter telesnih bolečin, tako od stalno hudih telesnih bolečin do občasnih lahkih telesnih bolečin ter, da lažje telesne bolečine občuti še danes in jih bo tudi v prihodnje in sicer ob spremembah vremena, pri sunkovitih gibih v trupu in pri hudih fizičnih obremenitvah. Tožnica je utrpela tudi številne neugodnosti med zdravljenjem, katere je prav tako sodišče prve stopnje v premajhni meri finančno ovrednotilo. Tožnica je namreč imela številne zdravniške preglede, izpostavljena je bila ionizirajočemu sevanju, imela je številne preiskave, bila je hospitalizirana v S. ... v obdobju od 21. 4. 2016 do 23. 4. 2016, imela je krvne preiskave, prejemala je zdravila proti bolečinam, infuzije, imela je fizikalne terapije, MR preiskave ledveno križne hrbtenice, morala je negovati opekline na poškodovanem delu telesa ter izvajati dihalne vaje zaradi poškodbe prsnega koša. Glede na tako ugotovljen obseg telesnih bolečin, ki so bile od stopenj hudih telesnih bolečin do občasnih lahkih telesnih bolečin, ki se bodo pojavljale tudi v bodoče in ob ugotovi, da je tožnica trpela številne neugodnosti med zdravljenjem, bi ji tako sodišče prve stopnje ob uporabi določbe člena 179 in 182 OZ moralo prisoditi celotno zahtevano odškodnino v znesku 5.000,00 EUR iz tega naslova.

6. Prav tako je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo nekoliko prenizko odškodnino iz naslova strahu. Tožnica je trpela hud primaren strah nekaj trenutkov, nato je utrpela hud sekundarni strah, ki je trajal eno leto od nesreče. Oba izvedenca sta izpostavila, da je zaradi dolgotrajnega sekundarnega strahu bilo porušeno tožničino duševno ravnovesje in ji zato pripada odškodnina v znesku 1.000,00 EUR, višji zahtevek pa ni utemeljen.

7. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo, da so posledice poškodbe pri tožnici pustile trajne posledice, ki so hude in v velikem obsegu in sicer tako na fizičnem kakor tudi na duševnem – mentalnem področju. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi navedbe tožnice, da jo ob fizičnih naporih in spremembah vremena še vedno spremljajo bolečine zaradi katerih lahko določena dela kot so športne aktivnosti ter gospodinjska opravila opravlja le z večjimi napori. Delovno je manj sposobna kot pred škodnim dogodkom, ker mora vložiti več napora, da ga lahko opravlja. Tožnica ima posledice tudi na psihičnem področju, saj trpi za prilagoditveno motnjo, depresivno motnjo ter posttravmatsko stresno motnjo. Zaradi tega je tožnica malodušna, utrujena, pesimistična glede prihodnosti, nezbrana, nespeča, ima znižano samospoštovanje in se umika psihosocialnim kontaktom z drugimi ljudmi. Njene psihične težave so dolgotrajne, če ne celo trajne. Sodišče samo je ugotovilo, da tožnica nima več interesa za stvari, ki so jo veselile pred škodnim dogodkom, da je okrnjeno njeno družabno življenje, ima manj koncentracije, da jo je strah vožnje z avtomobilom in kolesom ter da se na sploh umika v osamo. Pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje tudi v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da je bila tožnica v času škodnega dogodka stara 41 let. Zato ji je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava (člen 179 in 182 OZ), prisodilo celotno zahtevano odškodnino iz tega naslova v znesku 4.500,00 EUR.

8. Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 10.500,00 EUR in je primerljiva z odškodninami, že prisojenimi v podobnih primerih. Pri tem pravilno izpostavlja tožeča stranka primer VS RS II DoR 300/2019, kjer je bilo oškodovancu za podoben obseg poškodb prisojenih 11 povprečnih mesečnih neto plač, sedaj prisojena odškodnina je tudi primerljiva z odškodnino, prisojeno v podobnem primeru, kot to izhaja iz sodbe VS RS II Ips 836/2006, kjer je bilo moškemu s podobno diagnozo in posledicami za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem prisojenim štiri povprečne mesečne plače, za strah ena povprečna mesečna plača in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nekaj več kot tri povprečne mesečne plače (povprečna mesečna plača v RS v mesecu oktobru 2020 znaša 1.169,52 EUR). Glede na obrazloženo tako izhaja, da je pravična denarna odškodnina iz vseh naslovov, ki pripadajo tožnici 10.500,00 EUR in sodišče druge stopnje v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ob uporabi določb 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP. Neutemeljena je pritožba le v delu, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno zavrnilo ta tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da spremembe na koži, ki so posledica škodnega dogodka, niso takšne narave, da bi zaradi njih lahko tožnica doživljala duševne bolečine. Te spremembe tako ne predstavljajo skaženosti v pravnem smislu, to se je prepričalo tudi samo, da so slabo vidne in predstavljajo le svetlejše lise in pege. Pritožnica je sama izpovedala, da bi te spremembe morale izginiti in da se manjšajo. Tako tožnica tudi ni potrdila, da zaradi tega duševno trpi in je zato sodišče prve stopnje v tem delu pravilno, tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 353. člena ZPP, pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo v tem delu sodbo sodišča prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo tudi odškodnino iz naslova premoženjske škode v znesku 32,88 EUR. Skupaj tako pripada tožnici sedaj odškodnina v znesku 10.532,88 EUR, od tega zneska pa je potrebno odšteti že plačano in revalorizirano odškodnino v znesku 7.923,30 EUR in se tako izkaže, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati še odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 2.615,58 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

10. Pritožba je utemeljena tudi v stroškovnem delu. Tožnica je skupaj zahtevala plačilo odškodnine 12.222,44 EUR. Glede na že plačanih 7.700,00 EUR, ki jih ni mogoče šteti v procent uspeha v pravdi, ker so bile plačane pred pričetkom teka pravde, se tako izkaže, da je tožeča stranka uspela z 23 % svojega zahtevka. Tožeči stranki skupaj pripadajo pravdni stroški kot jih je priglasila v stroškovniku in znašajo skupaj s sodno takso in z materialnimi stroški za stranko 3.139,93 EUR, ob uspehu v pravdi pa 722,18 EUR, od teh stroškov pa je potrebno odšteti priznane stroške tožene stranke v znesku 222,92 EUR in po medsebojnem pobotanju se izkaže, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 499,26 EUR. Tožena stranka pa je dolžna na račun Bpp povrniti tudi sorazmerni del stroškov, ki so bili izplačani iz sredstev Bpp 670/2018 glede na njen dosežen uspeh v pravdi in jih je dolžna plačati direktno na TRR sodišča. Gre za stroške izvedenca medicinske stroke v znesku 553,46 EUR in za stroške izvedenca klinične psihologije v znesku 859,72 EUR. Sorazmerni del stroškov s katerimi tožena stranka ni uspela je tako 325,03 EUR in jih je dolžna plačati na račun Bpp-brezplačna pravna pomoč.

11. Tožeča stranka je priglasila tudi pritožbene stroške. Ker je s pritožbo uspela s 67 %, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške za sestavo pritožbe skupaj z DDV 324,79 EUR in za sodno takso za pritožbo in postopek v znesku 240,00 EUR, kar skupaj znaša 564,79 EUR, ob upoštevanju pritožbenega uspeha pa 378,40 EUR. Te stroške mora tožena povrniti tožeči stranki na način, kot je to odločeno v točki III. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

12. Odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi in drugi stopnji temelji na določbi prvega in drugega odstavka 154. člena v zvezi s členom 165 ZPP.