Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka tožnici (čistilki) odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov in sicer zaradi prenehanja izvajanja storitev čiščenja pri naročniku, istočasno pa zaposlila nova delavca na delovnem mestu, katerega naloge je pred tem opravljala tožnica, kaže na to, da pri toženi stranki dejansko ni bil podan poslovni razlog. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici z dne 21. 2. 2013. (I. točka izreka); zato je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi in ji za čas, od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto mesečnih plač, zmanjšanih za višino neto prejetega denarnega nadomestila za čas brezposelnosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila ter vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo, ter jo prijaviti v obvezno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Višji zahtevek je zavrnilo. (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 10,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. V pritožbi navaja, da iz zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče dejansko presojalo obstoj odpovednega razloga z vidika, ali bi tožena stranka še imela potrebo za delo tožnice na širšem območju A. z okolico. Sodišče je napačno tolmačilo, da ker tožnica v pogodbi o zaposlitvi ni imela zapisanega konkretnega naročnika, pri katerem je opravlja svoje delo, bi ji morala tožena stranka, ob odpovedi enega naročnika, odrediti delo na drugem delovišču, ne glede na to, ali je potreba po tem delu na delovišču obstajala za določen ali nedoločen čas. Pri tem sodišče zlasti kot pomembno za odločitev izpostavlja določbo 2. odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi, v skladu s katero lahko nadrejena delavka tožnico napoti na delo na drugo delovišče, ali celo v drugo poslovno enoto, pod pogojem, da tam opravlja enako delo in pod dodatnim pogojem, da vožnja na delo in z dela z javnim prevoznim sredstvom, ne traja več kot 3 ure v obe smeri. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka B.B. prijavila v zavarovanje dne 24. 1. 2013, na podlagi objave prostega delovnega mesta pri UE C., za polni delovni čas, na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 23. 1. 2013 do 28. 2. 2013, dejansko pa je ta delavec pri toženi stranki še vedno prijavljen v zavarovanje. Iz navedenega je jasno, da je imel delavec B.B. ob izdaji odpovedi tožnici sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki je potekla šele dne 28. 2. 2013, torej po izdaji sporne odpovedi. D.D. je tožena stranka prijavila v zavarovanje na podlagi objave pri UE C. dne 17. 1. 2013, za polni delovni čas od 17. 1. 2013 do 28. 2. 2013. Dejansko pa je delavka pri toženi stranki še vedno prijavljena v zavarovanje. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je pri odločitvi upoštevalo tudi naknadno dostavljene pogodbe o zaposlitvi za D.D. z dne 21. 2. 2013, ki je bila sklenjena istega dne, ko je bila tožnici podana izredna odpoved. Zakonska ureditev in sodna praksa, ki iz nje izhaja, ne silita delodajalca, da mora po nastopu poslovnega razloga (v predmetnem primeru ob izgubi naročnika E. zaradi izbire drugega ponudnika v postopku oddaje javnega naročila) z izdajo odpovedi delavcu čakati. Ko je prenehala potreba po delu tožnice pri naročniku E., je tožena stranka preverila, ali jo lahko razporediti na drugo ustrezno delovišče in zaključilo, da tega ne more storiti, zato ji je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je na dan 21. 2. 2013 razlog tudi obstajal. Ob izdaji sporne odpovedi tožnici dne 21. 2. 2013 se namreč še niso iztekle pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene z delavcem B.B. in delavko D.D., zato sodišče prve stopnje dejansko stanje v tem delu ni pravilno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da gre v obeh primerih za delo na območju F., ki je le nekaj km oddaljen od A., kjer tožnica živi, in da gre za širše območje A. z okolico, v vsakem primeru pot na delo in z dela tožnici ne bi vzela tri ure v obe smeri. Za naveden dejanski zaključek sodišča prve stopnje nobena od strank ni podala nobenih trditev, niti ni sodišče za ugotovitev navedenih dejstev izvedlo nobenih dokazov. Sodišče je dolžno preprečiti sodbo, ki bi kljub zadostni skrbnosti presenetila stranke, saj presenetljivi pravni sklepi sodišča strankam dejansko odvzamejo položaj aktivnega udeleženca. Res je, da je tožena stranka na poziv sodišča predložila listine v zvezi z zaposlitvami pri toženi stranki in da je sodišče opravilo tudi poizvedbe po uradni dolžnosti, v okviru vsega navedenega pa pridobilo in smiselno obravnavalo zaposlitve več desetih zaposlenih pri toženi stranki, vendar pa sodišče ni izpostavilo, da šteje zaradi časovne komponente dve zaposlitvi relevantni za odločanje v predmetnem sporu, nato pa je navedeno izpostavilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Ker sodišče tega ni storilo, glede krajevne ustreznosti take razporeditve ni moglo odločiti, saj glede tega niso bile podane nobene trditve, niti sodišče za ugotavljanje teh dejstev ni izvedlo nobenega dokaza, na podlagi katerega bi ta dejstva lahko ugotovilo. Za zaključek sodišča o tem, da je bila tožena stranka tožnico dolžna prerazporediti na delo na drug objekt in sicer na delo v G. (v nadaljevanju G.), ter da ji zaradi tega potreba po delu tožnice ni prenehala, je namreč treba ugotoviti, ali bi bila tožnica sposobna priti na delo in z dela v treh urah dnevno, kar je sodišče ugotavljalo le pavšalno in brez podlage v konkretnih trditvah strank. S tem je sodišče kršilo ZPP in sicer konkretno pravico stranke do izjave (8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP) in določila 7. člena ZPP. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, kot tudi kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, ki se nanaša na kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in 7. člena ZPP, do katere naj bi po mnenju tožene stranke prišlo zaradi neizvedbe dokaza glede ugotavljanja krajevne ustreznosti razporeditve tožnice na objekt G. in neizvedbe dokaza glede dejstva, ali bi tožnica s kraja svojega prebivališča do objekta G. in nazaj, sploh lahko prišla z javnim prevoznim sredstvom v času treh ur. Pritožbeno sodišče poudarja, da je presoja, kateri dokazi se izvedejo in kateri ne, v skladu z 213. in 287. členom ZPP pridržana sodišču. Obstaja sicer načelna dolžnost sodišča, da predlagane dokaze strank izvede, vendar pa mu jih ni treba izvajati, kadar oceni, da se z njimi ne dokazujejo odločilna dejstva. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da sodišče prve stopnje glede krajevne ustreznosti razporeditve tožnice na delo na delovišče G. sploh ni moglo odločiti, ker nobena stranka ni podala nobenih trditev in ni predlagala dokazov glede krajevne ustreznosti dela, niti sodišče ni ugotavljalo dejstev, ki jih je sicer ugotovilo v obrazložitvi sodbe. Tožnica je že v pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2013 trdila, da bi jo tožena stranka morala napotiti na delo v G., na podlagi obstoječe pogodbe o zaposlitvi in da je tožena stranka ravnala protipravno, ko je v času, ko je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi in bi naj prenehala potreba po delu čiščenja, razpisala novo delovno mesto za G.. Tožnica je za dokazovanje navedenih trditev predlagala zaslišanje zaposlenih delavcev ter da tožena stranka predloži pogodbe o zaposlitvi z novo zaposlenimi delavci. Prav tako je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 27. 6. 2013 sama navedla, da sodišču posreduje seznam njenih delovišč, na širšem območju A. in na tem seznamu je tudi G.. Glede na navedeno je bilo strankama povsem jasno, kaj so sporna vprašanja, zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da je sodišče sodbo utemeljilo na dejstvu, ki med pravdo sploh ni bilo obravnavano, kaj šele sporno. Tožena stranka je v tem individualnem delovnem sporu imela vse možnosti, da poda ustrezne trditve, glede katerih bi sodišče moralo izvajati dokaze, ker pa te možnosti ni izkoristila, svoje neaktivnosti ne more opravičevati z neutemeljenim očitanjem procesnih kršitev sodišču prve stopnje.

Na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov, na strani delodajalca. Takšen razlog mora biti po določbi 2. odstavka 88. člena ZDR utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Utemeljenost odpovednega razloga mora, skladno s 1. odstavkom 82. člena ZDR, dokazati delodajalec. Torej je lahko vzrok za nastanek poslovnega razloga tudi sprememba organizacije dela, izvedena s strani delodajalca. Za spremembo gre tudi, če delodajalec zaradi racionalizacije ukine posamezno delovno mesto in se delo tega delovnega mesta prerazporedi drugim zaposlenim. Pri tem velja, da organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja ostajajo v avtonomni sferi delodajalca. Sodišče ne presoja, ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna, vendar pa delodajalec s fiktivnim ustvarjanjem okoliščin, ki naj bi utemeljevale odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tega instituta ne sme zlorabiti (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS VS v odločbah VIII Ips 2/2012 z dne 18. 9. 2012, VIII Ips 1/2012 z dne 3. 12. 2012). V tem individualnem delovnem sporu je bilo sporno predvsem ali je tožena stranka s tem, ko je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, zaposlila dva nova delavca in sicer na delovnih mestih, katerih naloge je opravljala tožnica, zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 14. 10. 2010 za opravljanje dela čistilke na širšem območju A. z okolico. V 2. odstavku 3. člena pogodbe sta se strani dogovorili, da lahko tožnico nadrejeni delavec napoti na delo na drugo delovišče, ali celo v drugo poslovno enoto pod pogojem, da tam opravlja enako delo in pod dodatnim pogojem, da vožnja na delo in iz dela z javnim prevoznim sredstvom ne traja več kot tri ure v obe smeri. Tožena stranka je tožnici 21. 2. 2013 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi prenehanja izvajanja storitev čiščenja pri naročniku E.. Sodišče prve stopnje je pravilo zaključilo, da s tem, ko je tožena stranka dne 21. 2. 2013 sklenila s D.D. pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto čistilke in je bila pogodba sklenjena istočasno, kot je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, kaže na zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ne glede na to, da je tožena stranka z delavko D.D. dne 21. 2. 2013 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, do 11. 6. 2013, je ta delavka pri toženi stranki ostala zaposlena za nedoločen čas in je še vedno prijavljena v zavarovanje (obrazec prijava/odjava iz zavarovanja, priloga B15). Drug delavec, ki ga je tožena stranka zaposlila na delovnem mestu čistilec in ga prijavila v zavarovanje dne 24. 1. 2013, za polni delovni čas od 23. 1. 2013 do 28. 2. 2013, je bil B.B.. Ta je prav tako ostal na delu pri toženi stranki po poteku določenega časa ter je pri njej še vedno zaposlen.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožena stranka tožnici lahko odredila delo na območju F., pri naročniku G., saj je tožena stranka zaposlila za potrebe čiščenja tega objekta dva nova delavca, ravno v času, ko je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnica pa je v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni dne 14. 10. 2010, imela zapisano, da je dolžna delo opravljati na širšem območju A. z okolico.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dejstev, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov in sicer zaradi prenehanja izvajanja storitev čiščenja pri naročniku E., istočasno pa zaposlila nova delavca na delovnem mestu, katerega naloge je pred tem opravljala tožnica, kaže na to, da pri toženi stranki dejansko ni bil podan poslovni razlog. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 31. 2. 2013, nezakonita.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.