Jedro

Postopek t. i. „triaže“, ki je uveden na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, ne predstavlja tehtnega razloga, zaradi katerega bi bila utemeljena določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Način dodeljevanja s časovnim zamikom omogoča peti odstavek 160. člena Sodnega reda. Bistveno je, da se pri dodeljevanju spisov s časovnim zamikom, to je po zaključku triažnega postopka, spoštuje osnovno načelo, da se spisi dodeljujejo po vnaprej določenih pravilih.

Izrek

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani vložila predlog za obnovo postopka v zadevi Pd 124/2015, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 606/2014 z dne 1. 12. 2016. Hkrati s predlogom za obnovo postopka je podala zahtevo za izločitev vseh sodnikov Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in vseh sodnikov Višjega delovnega in socialnega sodišča ter predlagala, da Vrhovno sodišče za odločanje o predlogu postopka „odredi sodnika iz Delovnega sodišča v Kopru, Delovnega sodišča v Celju ali Delovnega sodišča v Mariboru“. Navaja, da je naknadno izvedela za način dodeljevanja zadev pred sodiščem prve stopnje, ki je zaradi „triaže“ netransparenten, saj ni v skladu z določbami sodnega reda, omogoča pa tudi manipulacije s spisi. Meni, da predstavlja vsako dodeljevanje zadev, ki se točno določenemu sodniku ne izvrši takoj, ko zadeva prispe na sodišče, kršitev pravice do naravnega sodnika. Pojasnila, ki jih je glede dodeljevanja in na podlagi zahteve po vpogledu v vpisnik dobila na sodišču, so jo prepričala, da utemeljeno dvomi v zakonitost poslovanja. Sodnica, ki vodi triažna opravila, po njenem mnenju ne bi smela odločati o zadevi v kasnejšem postopku. Nadalje izraža sum, da je bila tožena stranka o izidu postopka obveščena, še preden je bila sodba odpremljena. S strani predsednice sodišča prve stopnje je bila tožeča stranka v telefonskem razgovoru obveščena tudi o tem, da je bila tožena stranka dejansko „enkrat obveščena o odločitvi v določeni zadevi, še preden je bila ta javno znana s pisnim odpravkom sodbe, s strani nekoga iz Višjega delovnega in socialnega sodišča.“ Zato tožeča stranka ne more pristati na to, da o predlogu odločajo sodniki tega Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in sodniki Višjega delovnega in socialnega sodišča. 2. V vlogi se tožeča stranka sklicuje na 70. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) o izločitvi, pri tem pa poimensko ne navede nobenega sodnika, ki bi moral biti izločen(1), pač pa predlaga izločitev vseh sodnikov Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in Višjega delovnega in socialnega sodišča. Izločitve „celotnega sodišča“ ne predvideva niti 70. niti 72. člen ZPP, lahko pa stranka pred Vrhovnim sodiščem na podlagi 67. člena ZPP doseže, da v zadevi ne postopa krajevno in stvarno pristojno sodišče, pred katerim je vložen procesni akt, pač pa drugo stvarno pristojno sodišče. Vrhovno sodišče je zato vlogo kljub formalnemu sklicevanju na 70. člen ZPP in kljub napačnemu predlogu, naj „odredi sodnika“ drugega stvarno pristojnega sodišča, v delu v katerem se nanaša na izločitev sodnikov Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, štelo kot predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. 3. Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča ni utemeljen.

4. Na podlagi 67. člena ZPP lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to podani tehtni razlogi. Tožeča stranka utemeljuje predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča z načelnim dvomom v pravilno dodeljevanje zadev sodnikom, ker je pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani uveden postopek „triažne“ obravnave spisov, zaradi katere se spis sodniku ne dodeli takoj, ko prispe na sodišče, kar bi bilo po njenem mnenju edino pravilno, ampak s časovnim zamikom.

5. Postopek t. i. „triaže“, ki je uveden na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, ne predstavlja tehtnega razloga, zaradi katerega bi bila utemeljena določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Tega ne utemeljuje za tožečo stranko sporno dejstvo, da spisi niso dodeljeni sodnikom takoj, ko prispejo na sodišče, saj način dodeljevanja s časovnim zamikom omogoča peti odstavek 160. člena Sodnega reda. Bistveno je, da se pri dodeljevanju spisov s časovnim zamikom, to je po zaključku triažnega postopka, spoštuje osnovno načelo, da se spisi dodeljujejo po vnaprej določenih pravilih. Da bi pravila, po katerih se dodeljujejo spisi z zamikom, odstopala od tega osnovnega načela, tožeča stranka niti ne zatrjuje. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni tehtnega razloga, zaradi katerega bi bilo treba določiti pristojnost drugega sodišča za postopanje v tej zadevi.

(1) O zahtevi za izločitev posameznega poimensko določenega sodnika po prvem odstavku 73. člena ZPP odloča predsednik sodišča, o zahtevi za izločitev predsednika sodišča pa po drugem odstavku 73. člena ZPP predsednik neposredno višjega sodišča.