Jedro

Pritožbene navedbe, da je bila blokada računov posledica davčne izvršbe v visokem znesku, ki jih ni bilo mogoče takoj poravnati, in da je obveznosti do tožene stranke poravnala s kompenzacijo so nerelevantne in tudi povsem pavšalne. Pritožba namreč ne navaja, da je dolgove iz naslova davčne izvršbe poravnala kako drugače. Zato z njimi namreč tožeča stranka ne more izpodbiti domneve iz druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (A. d. o. o.) je vložila tožbo na ugotovitev obstoja izločitvene pravice na osebnem vozilu Maserati ... z oznakami, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe. S tožbo je zahtevala tudi, da ji je tožena stranka dolžna predmet izločitvene pravice izročiti v posest. Sodišče je njen tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka).

2. Tožena stranka (B. d. o. o. - v stečaju) je zahtevku oporekala in vložila nasprotno tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Sodišče je ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku in razsodilo (II. točka izreka), da se med pravdnima stranka razveljavijo učinki sklenitve in izpolnitve: - prodajne pogodbe in računa št. 74 z dne 1. 12. 2014 na podlagi katere je družba C. d. o. o. kot pravni prednik družbe B. d. o. o. - v stečaju družbi A. d. o. o. prodala zgoraj navedeno vozilo za ceno 3.800,00 EUR in - pobota medsebojnih terjatev v znesku 3.800,00 EUR na podlagi predloga za medsebojno kompenzacijo.

3. Tožeči stranki A. d. o. o. je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožene stranke B. d. o. o. - v stečaju.

4. V nadaljevanju bo višje sodišče zaradi preglednosti A. d. o. o. imenovalo kot tožečo stranko, B. d. o. o. - v stečaju pa kot toženo stranko.

5. Zoper sodbo se v celoti pritožuje tožeča stranka in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oz. podredno, sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

6. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: - tožeča stranka je od družbe C. d. o. o. (pravni prednik tožene stranke), 1. 12. 2014 kupila osebno vozilo Maserati ... l. 1994, na podlagi ustno sklenjene prodajne pogodbe za ceno 3.800,00 EUR, za kar je isti dan tudi izdala račun; - C. d. o. o. je tožeči stranki poslal predlog za medsebojno kompenzacijo 13.2014 s stanjem na dan 31. 12. 2014 v višini 588.586,12 EUR, ki je vseboval tudi terjatev v višini 3.800,00 EUR; - družbenik in direktor tako tožeče stranke kot C. d. o. o. je bil A. A.; - C. d. o. o. je imel blokirana oba transakcijska računa od 11. 8. 2014 dalje; - dne 29. 6. 2015 je upnik D. d. o. o. vložila predlog za začetek stečajnega postopka nad C. d. o. o., pri čemer je imel C. d. o. o. blokirana oba transakcijska računa nepretrgoma od 11. 8. 2014 dalje; - C. d. o. o. je bil 24. 10. 2016 izbrisan iz sodnega registra zaradi pripojitve k toženi stranki; - vozilo je bilo zaseženo v izvršilnem postopku med upnikoma D. in E. d. o. o. ter izročeno toženi stranki; - vrednost avtomobila na dan prodaje je znašala 6.999,00 EUR (izvedensko mnenje sodnega izvedenca in cenilca J. J.).

9. Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil C. d. o. o. v času sklenitve prodajne pogodbe insolventen, prav tako pa sta izpolnjena tako objektivni kot subjektivni pogoj izpodbojnosti v skladu z določili ZFPPIPP, ki urejajo izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Zaradi prodaje pod ceno je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Direktor obeh strank prodajne pogodbe je bil A. A., zato je izpolnjen tudi subjektivni pogoj. Ker obravnavana pogodba zapade v čas izpodbojnosti, je ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in pogodbo razveljavilo. Tožbeni zahtevek tožeče stranke pa je posledično zavrnilo.

10. Pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo njen dokazni predlog po zaslišanju A. A. in B. B. Ta očitek je neutemeljen. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza. Mora pa za zavrnitev izkazati utemeljen razlog, kar v skladu s sodno prakso pomeni, da lahko izvedbo dokaza zavrne, če je ta nepotreben (ker je dejstvo, ki ga stranka želi dokazati že dokazano z drugimi dokazi), nerelevanten (če stranka želi dokazovati pravno nerelevantna dejstva) ali nesubstanciran (če stranka določno ne navede dejstev, ki jih želi dokazovati). Pritožba natančneje ne navaja, kaj je želela s tema dokaznima predlogoma dokazovati. Zgolj navedba, da je bil B. B. „vseskozi prisoten pri dogajanju“ ne zadosti potrebi po substanciranju dokaznega predloga, natančnejših navedb pa višje sodišče tudi ni zaznalo iz vlog v postopku na prvi stopnji. Nadalje višje sodišče ugotavlja tudi, da dejstva med strankama, ki se tičejo okoliščin oziroma načina sklenitve prodajne pogodbe in kasnejše kompenzacije med strankama niti niso sporna. Zato tudi zaslišanje A. A. ne bi pripomoglo k rešitvi spora. Kolikor pa je tožeča stranka želela z zaslišanjem A. A. dokazovati drugačno vrednost avtomobila, kot jo je ugotovil v tem postopku postavljeni izvedenec, pa je takšen dokazni predlog ob postavitvi izvedenca, na katerega sta lahko obe stranki dali pripombe, tudi neprimeren. Zato neizvedba predlaganih dokazov ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje dejanskega stanja glede vrednosti avtomobila ob prodaji kot ga je ugotovil izvedenec. Pritožba vztraja pri tem, da je bila realna vrednost avtomobila 3.800,00 EUR, vendar višje sodišče temu ne more slediti. Izvedenec je v svojem mnenju natančno pojasnil, kako je prišel do zaključka, da je avtomobil ob prodaji bil vreden 6.999,00 EUR, pri čemer je tudi upošteval dejstvo, da je bil avtomobil v okvari in v nevoznem stanju. Do izvedenskega mnenja se je ustrezno opredelilo tudi sodišče prve stopnje, zato se višje sodišče v tem delu sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje in jo tudi samo sprejema.

12. Pritožba nazadnje tudi oporeka zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila družba C. d. o. o. v času sklenitve prodajne pogodbe insolventna. Navaja, da sama vložitev predloga za začetek stečajnega postopka še ne pomeni, da je bila družba insolventna, to pa ni bilo nikoli potrjeno s sklepom sodišča. C. d. o. o. je bil iz sodnega registra namreč izbrisan zaradi pripojitve k toženi stranki. Blokada računa je bila zgolj posledica davčne izvršbe v visokem znesku, ki je ni bilo mogoče takoj poravnati s sredstvi na bančnem računu.

13. S takšnimi navedbami pritožba ne more uspeti. ZFPPIPP v 14. členu določa, da je insolventnost položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (v nadaljnjem besedilu: trajnejša nelikvidnost), ali postane dolgoročno plačilno nesposoben. Drugi odstavek tega člena določa eno izmed (izpodbojnih) domnev, da je dolžnik trajneje nelikviden, če sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, pritožba pa temu ne oporeka, da je imela tožeča stranka blokirana oba transakcijska računa od 11. 8. 2014 dalje. Pritožbene navedbe, da je bila blokada računov posledica davčne izvršbe v visokem znesku, ki jih ni bilo mogoče takoj poravnati, in da je obveznosti do tožene stranke poravnala s kompenzacijo so nerelevantne in tudi povsem pavšalne. Pritožba namreč ne navaja, da je dolgove iz naslova davčne izvršbe poravnala kako drugače. Zato z njimi namreč tožeča stranka ne more izpodbiti domneve iz druge alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Višje sodišče sicer ugotavlja, da je C. d. o. o. prenehala zaradi pripojitve k toženi stranki, nad slednjo pa se je stečajni postopek začel s sklepom o začetku stečajnega postopka St 000/2015 z dne 3. 10. 2018. Vendar pa je s tem sklepom sodišče združilo v skupno obravnavanje različne predloge za začetek stečajnega postopka in sicer St 000/2015 (predlog D.), St 001/2017 in St 002/2018. Domneve o trajnejši nelikvidnosti pritožba zato ne more izpodbiti. Za nerelevantne se izkažejo tudi pritožbene navedbe o pobotu po samem zakonu v skladu s 261. členom ZFPPIPP, saj obravnavana zadeva ne predstavlja situacije, ki bi narekovala uporabo navedene zakonske določbe. Povsem pavšalna in neresna pa je tudi pritožbena navedba, da A. A. kot direktor C. d. o. o. ni bil seznanjen s položajem insolventnosti.

14. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)

15. Zaradi neuspeha tožeče stranke s pritožbo ta sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).