Jedro

Tožnik ni uspel dokazati nobenega pravnega naslova za (svojo in očetovo) uporabo sporne nepremičnine, nasprotno, izkazalo se je, da je moral vedeti, da nepremičnino uporablja preko obsega dovoljenja, posledično pa je toženki uspel dokaz o njegovi slabovernosti.

Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe zavrnilo s sklepom na naroku in ker je zoper ta sklep dopustna pritožba (arg. a contrario po sedmem odstavku 185. člena ZPP), bi ga moralo skladno z drugim odstavkom 329. člena ZPP vročiti strankam v overjenem prepisu, česar ni storilo. Vendar pa tožnik sklepa posebej ni izpodbijal, niti sedaj s pritožbo proti glavni stvari, zato njegovih argumentov tu pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se I. in II. točka ter 2. odstavek III. točke sodbe potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba razveljavi v 1. odstavku III. točke izreka ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1/3 k. o. X (I.), prav tako je zavrnilo prvi podredni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na delu sporne nepremičnine, ki je razviden iz elaborata parcelacij (II.), ugotovilo pa je, da obstoji služnostna pravica pešpoti, vožnje z vsemi vozili ter košnje in spravila trave na sporni nepremičnini, in sicer na delu te nepremičnine, katerega je tožeča stranka razmejila z ograjo, v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin parc. št. 1/4 in 1/5, obe k. o. X (1. odst. III.), drugačne zahtevke tožnika glede služnosti pa zavrnilo (2. odst. III.). Odločilo je, da vsaka pravdna stranka sama nosi svoje stroške tega postopka (3. odst. III.).

2. Pritožujeta se tako tožnik kot toženka, vsak proti delu, ki je zanj neugoden, sklicujeta se na vse predvidene pritožbene razloge, predlagata spremembo ali razveljavitev ter opredeljujeta pritožbene stroške.

3. Glavni pritožbeni očitek tožnika je, da je sodišče zmotno ocenilo, da on in njegov oče nista bila v dobri veri. Pritožnik navaja, da sodišče dokazov ni presojalo v luči razmer, ki so veljale v prejšnjem sistemu družbene lastnine, kjer vpis v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena, pravice uporabe so se večinoma prenašale zunajknjižno, pogoj za pridobitev lastninske pravice pa je bila uporaba družbene lastnine. Tako je listine, s katerimi je dokazoval prenos pravice uporabe in dobrovernost, presojalo v nasprotju z njihovim namenom in vsebino ter pri presoji ni upoštevalo izpovedbe tožnika. Pritožba navaja, da je bilo v spornem obdobju odločilno, kdo je zemljišče dejansko uporabljal; sodišče upravičenega imetnika sploh ni ugotavljalo, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ko je zahtevek zavrnilo, češ da ni prišlo do pridobitve lastninske pravice niti na podlagi gradnje na tujem svetu, saj bi pravne učinke moralo presojati po 25. čl. ZLTR in v skladu z odločbo VS RS II Ips 118/2014. Glede zavrnitve prvega podrednega zahtevka navaja, da je ugotovitev sodišča, da naj stavbni del sporne nepremičnine ne bi predstavljal funkcionalnega zemljišča, zmotna, saj je to ves čas uporabljal v ta namen, posledično pa se mu zdi zaključek sodišča, da se je stanovanjska hiša pred izgradnjo prizidka normalno uporabljala brez predmetne nepremičnine, samovoljen. Nadalje zatrjuje, da je okoliščine v zvezi z redno rabo zemljišča okrog hiše sodišče ugotovilo pomanjkljivo in zmotno, da se ni opredelilo do navedb o pridobitvi lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem, z ugoditvijo drugemu podrednemu zahtevku pa je sodišče priznalo, da tožnik uporablja predmetno zemljišče za dostop do stanovanjske hiše. Sodišču očita tudi, da je kršilo določbe ZPP s tem, ko ni dopustilo spremembe tožbe, s katero je želel ugotovitev obstoja stavbne pravice.

4. Toženka pa navaja, da je sodba v ugodilnem delu zanjo presenečenje. Že v svojih pripravljalnih vlogah je opozarjala, da je zahtevek tožnika glede služnosti nesubstanciran in nesklepčen, o čemer se sodišče ni izreklo, poleg tega pa v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišču očita, da sploh ne omeni, kdaj naj bi se priposestvovalna doba iztekla in se ne opredeli do njenih navedb, da je bila sporna nepremičnina splošno ljudsko premoženje oz. družbena lastnina in je zato ni bilo mogoče priposestvovati, niti na njej priposestvovati služnosti. Ugodilni del sodbe je po njenem nedoločen in tudi neizvršljiv, poleg tega pa je izrek v nasprotju z obrazložitvijo – v izreku namreč piše, da je priposestvovana služnost v delu, ki ga je tožnik razmejil z ograjo, iz obrazložitve pa izhaja, da naj bi šlo za ograjo, ki jo je postavil tožnikov oče. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, saj je po njenem v vsakem primeru potrebna dobra vera, zahtevana doba pa 30 in ne 20 let. Očita pomanjkanje razlogov in odsotnost ustrezne dokazne ocene glede izvrševanja služnosti v tem obdobju. Nenazadnje pa pritožba toženke graja kot napačno tudi odločitev o stroških, saj je tožnik uspel le v manjšem delu drugega podrednega zahtevka.

5. Tožnik je na toženkino pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter opredelil še nadaljnje stroške, toženka pa na njegovo pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikov oče z odločbo Občine ... leta 1940 pridobil pravico uporabe zemljišča „B.“ za 99 let, na katerem mu je agrarna skupnost dovolila zgraditi stanovanjsko hišo v skladu s priloženim načrtom. Danes tožnik na podlagi tega uporablja tri parcele, in sicer parc. št 1/3, 1/4, 1/5 vse k. o. X. Parc. 1/4 in 1/5 sta v ZK vpisani kot lastnina tožnika, medtem ko je parc. 1/3 (sporna parcela) last občine. Ni sporno, da na delu te sporne parcele v celoti stoji prizidek k stanovanjski hiši, južni del te parcele pa se uporablja kot dovoz k hiši oz. kot dvorišče, na delu naj bi tožnik kosil travo.

O pritožbi tožnika

8. Drži pritožbeno navajanje, da v času družbene lastnine vpis v zemljiško knjigo ni imel takega pomena, kot ga ima danes in da se je prenos pravice uporabe lahko odvijal tudi izvenknjižno. Vendar pa je ob presoji vseh dokazov prvostopenjsko sodišče kljub temu pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je njegov oče dejansko bil imetnik pravice uporabe tudi na sporni nepremičnini. Ob pravilnem presojanju listin je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je z odločbo Občine ... tožnikov oče pridobil pravico uporabe parcele „B.“ le za gradnjo stanovanjske hiše dolge 8,75 m in široke 7,10 m, ki je danes parc. št. 1/4 v lasti tožnika. Iz odločbe je jasno razviden namen Agrarne skupnosti B., da tožnikov oče dobi v uporabo nepremičnino za praktično nedoločen čas, vendar le v delu, kjer stoji hiša, postavljena po prvotnih načrtih, ne pa tudi kasneje zagrajeni prizidek (izraz je evfemističen in utegne zavajati; fotografije izkazujejo obsežno stavbo). Dejstvo, da je tožnikov oče stanovanjsko hišo zgradil v skladu s prvotnim gradbenim načrtom, kar je razvidno iz izdanega gradbenega dovoljenja, kaže na to, da je vedel, v kakšnem obsegu mu je bila nepremičnina dana v uporabo.

9. Ni utemeljen pritožbeni očitek glede napačne ugotovitve dejanskega stanja o izgradnji prizidka. Pravilna je ugotovitev sodišča, oprta na listine, da prizidek v letu 1950, ko je bilo tožnikovemu očetu izdano dovoljenje za uporabo stanovanjske hiše, še ni bil zgrajen, saj bi bilo sicer v dovoljenju (ki je bilo izdano po ogledu) ugotovljeno oziroma zabeleženo, da poleg gradnje po načrtu obstoji tudi prizidek oziroma gradnja, ki ni skladna s prvotnim gradbenim načrtom. Prizidek tudi ni razviden iz naznanilnega lista z decembra 1956, prvič se v listinski dokumentaciji pojavi šele na naznanilnem listu z datumom 15. 6. 1981. Prav tako je prepričljiva in življenjsko logična odločitev, da se, glede na drugačno stanje izhajajoče iz listinske dokumentacije, sodišče ni oprlo na izpovedbi prič, saj je ocenilo, da sta bili obe priči, ki sta povedali, da je bil prizidek pri hiši že od vsega začetka, v času zatrjevane izgradnje hiše še otroka (rojena sta bila namreč leta 1943 in 1939). Tudi tožnik je v tožbi navajal, da je bil prizidek zgrajen kasneje, v svoji izpovedbi pa je povedal, da je oče začel graditi, sam (tožnik) pa je potem gradnjo dokončal. Pravilna je zato ugotovitev, da je bil prizidek k hiši zgrajen med obdobjem od 1956 do 1981. 10. Pred obdobjem, ko je bila sporna nepremičnina splošno ljudsko premoženje oz. družbena last, priposetvovanje torej ni moglo teči, ker objekt sploh še ni stal. Ko je nastopil režim družbene lastnine, je bilo priposestvovanje te nepremičnine nemogoče (29. čl. ZTLR), glede na čas po koncu tega režima pa je sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini pravilno zavrnilo zaradi ugotovljene slabovernosti tožnika oz. njegovega prednika.

11. Dobra vera je namreč ves čas nujen pogoj za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnin (par. 1464 ODZ, 4. odst. 28. čl. ZTLR, 2. odst. 43. čl. SPZ). Iz 326. čl. ODZ sledi, da je pošten posestnik tisti, ki ima stvar, ki jo posreduje, iz verjetnih razlogov za svojo. ZTLR je v 72. čl. določal, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. SPZ v 28. čl. uvaja negativno definicijo: posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti.(1)

12. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, ne tožnik ne njegov prednik nista bila v dobri veri, da je sporna nepremičnina njuna, saj za posest preko izrecnega dovoljenja ni bilo nobene konkretne podlage. Pri dokazovanju svoje oz. očetove dobrovernosti posesti se tožnik neutemeljeno sklicuje na že omenjeno odločbo Občine ..., iz katere namreč ni razvidno, da mu bila dana v posest tudi sporna nepremičnina, ter na darilno pogodbo, katere obstoja in vsebine tožniku ni uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zgolj zaznamba na naznanilnem listu z leta 1956, da je zemljiška delitev izvedena na podlagi darilne pogodbe, ni zadosten dokaz o obstoju in o vsebini pogodbe. Pritožbene navedbe o tem, da je bila darilna pogodba ustna, pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP), saj tega tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. Poleg tega pa, ex abundante cautela, zgolj dokaz obstoja neke pogodbe ne bi zadostoval, saj bi se sodišče moralo prepričati o njeni vsebini, torej o tem, kaj naj bi bil predmet te pogodbe in kdo so bile njene stranke. Tožnik torej ni uspel dokazati nobenega pravnega naslova za (svojo in očetovo) uporabo sporne nepremičnine, nasprotno, izkazalo se je, da je moral vedeti, da nepremičnino uporablja preko obsega dovoljenja, posledično pa je toženki uspel dokaz o njegovi slabovernosti. Tudi iz vseh preostalih listin je namreč razvidno, da se je pravica do uporabe nanašala zgolj na parc. št. 1/4 in 1/5, kar se je tožnikov oče (pa tudi tožnik sam), glede na to, da je bil z njimi seznanjen oz. je z njimi razpolagal, nedvomno moral zavedati. Tudi odločba OBLO ... z dne 12. 12. 1962 potrjuje zgolj dejstvo, da je tožnikov oče imel pravico do uporabe nepremičnin parc. št. 1/4 in 1/5, ne pa tudi sporne nepremičnine. Da tožnik in njegov oče nista bila v dobri veri glede postavitve prizidka, nakazuje tudi dejstvo, da tudi gradbeno dovoljenje za prizidek sploh ni bilo izdano. Čeravno je tožnik zatrjeval, da je bilo dovoljenje izdano v letu 1986, te navedbe ni uspel dokazati, saj dovoljenja ni predložil, medtem ko je tožena stranka predložila dopis Upravne enote ..., iz katerega je razvidno, da gradbeno dovoljenje za prizidek ni bilo izdano. Nedobrovernost tožnika za velik del relevantnega obdobja pa nenazadnje izkazuje njegova lastna izpoved, da skuša zemljiškoknjižno stanje sporne nepremičnine urediti že od kar so mu povedali, da ni njegova, kar traja že 15 let in več. Pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega tako ne dvomi v oceno sodišča prve stopnje o nedobrovernosti tožnikove posesti.

13. Sodišče prve stopnje je iz istih razlogov pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je ugotovilo, da tožnik ni mogel pridobiti lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem svetu (24. čl. ZTLR), saj kot graditelj ni bil dobroveren. Poleg tega je do gradnje prišlo v času, ko je bila nepremičnina v družbeni lasti, ko graditelj ni mogel pridobiti lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, četudi je kasneje, ko je bil gradbeni objekt že zgrajen, zemljišče prenehalo biti družbena lastnina.(2) Ali gre za funkcionalno zemljišče ali ne, zato za odločitev sploh ne more biti pomembno.

14. Drži sicer pritožbeni očitek tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevano spremembo tožbe, s katero je želel ugotovitev stavbne pravice, zaradi smotrnosti dopustiti. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe zavrnilo s sklepom na naroku za glavno obravnavo 27. 5. 2015, in ker je zoper ta sklep dopustna pritožba (arg. a contrario po 7. odst. 185. čl. ZPP), bi ga moralo skladno z 2. odst. 329. čl. ZPP vročiti strankam v overjenem prepisu, česar ni storilo. Vendar pa tožnik sklepa posebej ni izpodbijal, niti sedaj s pritožbo proti glavni stvari, zato njegovih argumentov tu pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

15. Pritožbeni očitki tožnika se tako izkažejo za neutemeljene in ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v delu, ki ga izpodbija tožnik, v sodbi sodišča prve stopnje ni našlo relevantnih napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

O pritožbi tožene stranke

16. Sodba za toženko sicer ne more pomeniti presenečenja. O sodbi presenečenja govorimo, če odločitev sodišča temelji na pravni oceni, ki se ne prilega obravnavanim dejstvom in izvajanim dokazom in ki bi jo zato lahko stranka utemeljeno pričakovala, kar se v tem primeru ni zgodilo. Implicite očitana kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni podana.

17. Vendar pa je treba pritrdit očitkom, da je tožbeni zahtevek nedoločen in zato izrek sodbe nerazumljiv (in tudi neizvršljiv), s čimer je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ni namreč jasno, na katerem delu nepremičnine naj bi obstajala katera služnost, niti ni določeno (niti ni nesporno), kateri del spornega zemljišča je zamejen z ograjo, in s katero. Drži tudi, da gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj v izreku piše, da je ograjo postavil tožnik, v obrazložitvi pa, da jo je postavil njegov oče. 18. Nadalje drži tudi toženkin očitek o neobrazloženosti teka priposestvovalne dobe. S tem v zvezi bi moralo sodišče prve stopnje tudi natančneje odgovoriti na ugovor nemožnosti priposestvovanja (vseh stvarnih pravic) na nepremičninah v družbeni lasti.(3)

19. Po 1. odst. 354. čl. ZPP je moralo pritožbeno sodišče od toženke izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (to je glede ugotovitve služnosti) razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje. V njem bo moralo prvostopenjsko sodišče tožnika po 108. čl. ZPP najprej pozvati na ustrezno popravo tožbe v tem delu, nato pa odvisno od njegovega ravnanja ponovno odločiti in za svojo odločitev navesti jasne in celovite razloge.

20. Razveljavitev dela odločitve je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, pa tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

Op. št. (1): Glej več v M. Damjan, V. Bergant Rakočević, Dobra vera pri priposestvovanju služnosti: vidik priposestvovalca, Pravnik, Ljubljana 2015, let. 70 (132), št. 3-4, str. 193-212. Op. št. (2): Prim. tudi sodbo in sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 3021/2013. Samo v opombo sodi, da je zadeva VS RS II Ips 118/2014, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, povsem neprimerljiva z obravnavano tako v dejanskem kot v pravnem pogledu; tam sploh ni šlo za gradnjo na družbeni nepremičnini.

Op. št. (3): Glej izčrpno o tem M. Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten 1/2011.