Jedro

Pri presoji o objektivnem pogoju izpodbojnosti je treba upoštevati, da je sporna leasing pogodba sestavljena na eni strani iz obveznosti prepustiti avtomobil v rabo, tej obveznosti pa na drugi strani ustreza dolžnost rednega plačevanja obrokov, dogovorjenih v pogodbi, ki se konča z obveznostjo plačila kupnine in izročitvijo avtomobila v last.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta brez učinka proti stečajni masi asignaciji, na podlagi katerih je tožena stranka prišla do poplačila v skupnem znesku 259.340,00 SIT. Toženi stranki je naložilo plačilo tega zneska in zamudnih obresti od dne prejetega nakazila.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi poudarja, da bi brez izpodbijanih nakazil tožeči stranki že preje odvzela avtomobil in se poplačala iz prejete kupnine, kar ne bi bilo vprašljivo s stališča stečajnega prava. Ker pa je plačilo prejela, ni bila upravičena avtomobila odvzeti. Pritožnik nadalje trdi, da bi bilo premoženje stečajnega dolžnika manjše, če bi avtomobil odvzela nekaj mesecev prej, saj bi ji bilo onemogočeno opravljanje komercialnih aktivnosti. Tožena stranka ni zainteresirana odvzeti v leasing dani avtomobil, ker zasleduje poplačilo po pogodbi. Meni še, da ni izpolnjen subjektivni pogoj izpodbijanja.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obstoj objektivnega pogoja za izpodbojnost spornih asignacij utemeljilo z dejstvom, da se je zaradi teh zmanjšalo aktivno premoženje stečajnega dolžnika, ker bi sicer asignata namesto toženi stranki kot asignatarju plačala tožeči stranki. Takšne dejanske ugotovitve pa ne zadostujejo za presojo o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti, ko gre za izpolnitev iz dvostranske obvezne (sinalagmatične) pogodbe. Na to smiselno pravilno opozarja pritožnik, ko trdi, da so sporna plačila preprečila odvzem posesti avtomobila, danega v leasing, zaradi česar je tožeča stranka ta avtomobil še lahko uporabljala. Pri tovrstnih pogodbenih razmerjih je potrebno vselej pretehtati, kakšen pomen ima izpodbijana izpolnitev v razmerju do nasprotne izpolnitve. Namreč, ali je bila pogoj za zagotovitev nasprotne izpolnitve in ali gre za enakovredni nasprotni obveznosti, tako da je moč govoriti o enotnem, enakovrednem pravnoposlovnem in neločljivo povezanem dogajanju. To je zlasti očitno, če je stečajni dolžnik svojo (enkratno) pogodbeno obveznost izpolnil vnaprej ali sočasno in si s tem zagotovil (enkratno) nasprotno enakovredno sopogodbenikovo izpolnitev (prim. s tem v zvezi pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča, ki je bila 16.12.1997, Pravna mnenja II/97 str. 10 z obr.). Trajna pogodbena razmerja (takšna je tudi obravnavana pogodba o leasingu) terjajo pri presoji o vprašanju, ali se je z izpodbijanim ravnanjem zmanjšalo premoženje stečajnega dolžnika, enak pristop. Zato ni moč izhajati zgolj iz dejstva, da so se denarna sredstva tožeče stranke z izpodbijanimi plačili zmanjšala. Upoštevati je treba, da je sporna leasing pogodba sestavljena na eni strani iz obveznosti prepustiti avtomobil v rabo, tej obveznosti pa na drugi strani ustreza dolžnost rednega plačevanja obrokov, dogovorjenih v pogodbi, ki se konča z obveznostjo plačila kupnine in izročitvijo avtomobila v last (4. odst. 3. čl. Leasing pogodbe št. 1372/92, priloga B 7).

Iz doslej razloženega sledi, da je ostalo dejansko stanje v opisani smeri nepopolno ugotovljeno. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 3. odst. 370. čl. ZPP/77. V nadaljevanju postopka bo potrebno ugotoviti, kot je razvidno že iz dosedanje obrazložitve, ali je in kaj je tožeča stranka pridobila, ko je v avgustu 1993 organizirala izpodbijana plačila, ki jih je bila dolžna po pogodbi o leasingu. Nasprotne obveznosti bo potrebno tudi vrednostno medsebojno primerjati. Šele nato bo moč presoditi, ali sta izpodbijani plačili zmanjšali bodočo stečajno maso, zaradi česar je prišlo do oškodovanja ostalih upnikov. Če bo dopolnjeni dokazni postopek pokazal, da je objektivni pogoj izpolnjen in tožena stranka tudi v nadaljevanju postopka ne bo uspela izpodbiti zakonite domneve o obstoju subjektivnega pogoja, naj sodišče pri presoji o začetku teka zamudnih obresti upošteva, da se ta presoja po splošnih načelih, ki veljajo za neopravičeno pridobitev (prim. 2. odst. 130. čl. ZPPSL). To pa pomeni, da gredo prikrajšani stranki zamudne obresti od dneva pridobitve le, če je bil pridobitelj nepošten (prim. 214. čl. ZOR). O tem pa zgolj zato, ker tožena stranka ni uspela izpodbiti zakonite domneve o obstoju subjektivnega pogoja, še ni moč sklepati (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 77/99 z dne 17.6.1999).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP/77. ZPP/77 je uporabljen na podlagi 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku.