Jedro

Ker toženci v zemljiški knjigi niso vknjiženi kot lastniki kmetijskih zemljišč, ne morejo biti pasivno legitimirani za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se lahko tožnik kot lastnik vknjižil v zemljiško knjigo.

Tožnik ne more uspeti z zahtevkom za sklenitev pogodbe za prodajo nepremičnin, katerih lastnik je stranski intervenient. Pogodba, s katero je kršena prednostna pravica za nakup kmetijskih zemljišč iz 21. člena ZKZ (v zvezi z 512. členom OZ), je izpodbojna in ne nična.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tožbi primarno zahteval, da so toženci kot prodajalci dolžni z njim kot kupcem skleniti pogodbo za prodajo kmetijskih zemljišč in mu izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko kot lastnik vknjižil v zemljiško knjigo. Podredno je zahteval ugotovitev, da je bila prej navedena prodajna pogodba med pravdnima strankama (oziroma med tožnikom in pravdnim prednikom tožencev) že sklenjena. Sodišče prve stopnje je zavrnilo oba tožbena zahtevka.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča (tako zoper odločitev o primarnem kot o podrednem zahtevku) vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje to zadevo združiti z zadevo P 2281/2002, kar je tožnik tekom postopka večkrat predlagal. Tožnik je sprejel ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč z dne 10. 2. 2000. Ponudba je bila dana pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča z dne 28. 3. 2002 (Ur. l. RS, št 27/2002), s katero je bilo razveljavljeno tretje poglavje Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 59/96) o prometu s kmetijskimi zemljišči. Ker je bil po takrat veljavnem zakonu tožnik prednostni upravičenec za nakup kmetijskih zemljišč, so mu jih toženci (pravni nasledniki ponudnika) dolžni prodati. Nižji sodišči bi morali torej odločiti, da sta pogodbi za prodajo kmetijskih zemljišč, ki sta ju sklenila pravni prednik tožencev in stranski intervenient na strani tožene stranke, nični oziroma neveljavni. Iz tega razloga pa je vprašljiva tudi vknjižba lastninske pravice na stranskega intervenienta.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija zoper sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka, ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe pritožbenega sodišča presega 4.172,92 EUR. Če je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek, mora tožeča stranka v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Če uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti isti toženi stranki, pa imajo ti zahtevki različno podlago, se po drugem odstavku 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

7. V tej zadevi sta tako primarni kot podredni zahtevek premoženjska in nedenarna, zato je moral tožnik njuno vrednost oceniti v tožbi. Ker pa zahtevka temeljita na različnih pravnih in dejanskih podlagah (primarni zahtevek, da so toženci dolžni s tožnikom skleniti prodajno pogodbo za prodajo kmetijskih zemljišč in podredni zahtevek za ugotovitev, da je bila prodajna pogodba med tožnikom in pravnim prednikom tožencev že sklenjena), bi moral tožnik navesti vrednost spornega predmeta za vsakega od zahtevkov. Ker je navedel le eno vrednost spornega predmeta (3.000.000 SIT, sedaj 12.518,79 EUR), je sodišče po tretjem odstavku 182. člena ZPP upoštevalo, da se ta vrednost nanaša na primarni zahtevek, ne pa tudi na podrednega. Zato revizija zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku ni dovoljena in jo je bilo treba na podlagi 377. člena ZPP zavreči. O neutemeljenosti revizije

8. Iz tožnikove revizijske navedbe, da bi moralo sodišče to pravdo združiti z zadevo P 2281/2002 ne izhaja, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi nižji sodišči zagrešili. V zadevi P 2281/2002 namreč tožnik zoper stranskega intervenienta in zoper L. A. uveljavlja neveljavnost pogodbe, s katero je pravni prednik tožencev stranskemu intervenientu in L. A. prodal nepremičnine, za katere je ugotovljeno, da niso kmetijska zemljišča. 9. Tudi sicer tožnikova revizija zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku ni utemeljena. Za to odločitev sta pomembni predvsem dejanski ugotovitvi nižjih sodišč, da je pravni prednik tožencev s stranskim intervenientom sklenil pogodbo, s katero mu je prodal sporna kmetijska zemljišča in da se je stranski intervenient na podlagi te pogodbe vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik teh zemljišč. Ker toženci v zemljiški knjigi niso vknjiženi kot lastniki kmetijskih zemljišč, ne morejo biti pasivno legitimirani za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se lahko tožnik kot lastnik vknjižil v zemljiško knjigo. Zato je odločitev o zavrnitvi zahtevka za izstavitev listine pravilna že iz tega razloga.

10. Poleg tega tožnik zoper tožence ne more uspeti z zahtevkom za sklenitev pogodbe za prodajo nepremičnin, katerih lastnik je stranski intervenient. V zvezi s tem je neutemeljena revizijska navedba, da bi morali sodišči odločiti o neveljavnosti oziroma ničnosti pogodbe, s katero je pravni prednik tožencev stranskemu intervenientu prodal kmetijska zemljišča. Tožnik namreč svojega tožbenega zahtevka ni ustrezno oblikoval, saj ni zahteval razveljavitve te pogodbe. Prav tako ta prodajna pogodba ni nična. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) določa, katera ravnanja oziroma okoliščine imajo zaradi posega v splošni interes za posledico ničnost pogodbe in katera izpodbojnost. Pogodba, s katero je kršena prednostna pravica za nakup kmetijskih zemljišč iz 21. člena ZKZ (v zvezi z 512. členom OZ), je izpodbojna in ne nična.

11. Ker iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je odločitev o njegovi zavrnitvi iz teh razlogov materialnopravno pravilna.

12. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani. Zato je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.