Jedro

Akt, s katerim je tožena stranka razveljavila ugotovitveni akt, s katerim je ugotovila, da je tožnik upravičen do odpravnine za izpraznjeno denacionalizirano stanovanje po 4. odstavku 125. člena SZ, je po svoji vsebini, v razmerju do tožnika, dokončni posamični akt, ne glede na naravo predhodnega akta tožene stranke. Zato ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj ni podlage za ugotovitev, da tožnik z njim ni bil očitno prizadet in da z njim ni bilo poseženo v njegove pravice in pravne koristi. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrženje tožbe po 3. točki 34. člena ZUS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 73/98-16 z dne 20.10.1999 ter se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrglo, ker je menilo, da odločanje o razveljavitvi ugotovitvenega akta, v zvezi z odpravnino za izpraznjeno denacionalizirano stanovanje niti po stanovanjskem in ne po kakšnem drugem predpisu ni urejeno kot upravna stvar, o kateri pristojni organ odloča v upravnem postopku z upravnim aktom. Akta tožene stranke, s katerim je bila tožniku določena odpravnina po 4. odstavku 125. člena Stanovanjskega zakona (SZ) zaradi izpraznitve stanovanja, ki je bilo vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, niti izpodbijanega akta o razveljaviti navedenega ugotovitvenega akta, ni mogoče šteti za upravni akt v smislu 3. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Zato tega akta ni dopustno izpodbijati v upravnem sporu (3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS).

Tožnik v pritožbi napada stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu ZUS. Razveljavljen je bil ugotovitveni akt o odobritvi sredstev, ki temelji na 125. členu SZ, ta akt pa je izdal državni organ. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka kot državni organ odločila o pravici oziroma pravni koristi posameznika, kot stranke v upravnem postopku. Zaradi razveljavitve upravnega akta z dne 29.9.1997 tožnik ni mogel priti do že odobrenih sredstev. Kot je razvidno iz priloženega spisa Stanovanjskega sklada RS, je bilo na podlagi izpodbijanega akta črpanje posojila ustavljeno. S takim ravnanjem tožene stranke je bil storjen očiten poseg v pravice oziroma koristi tožnika. Tožena stranka je v zvezi določbo 1. odstavka 5. člena Zakona o upravi organ, ki neposredno opravlja naloge uprave. Tožnik kot imetnik stanovanjske pravice v stanovanju, ki je bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno upravičencu, je svojo zahtevo naslovil na toženo stranko, zaradi zagotovitve sredstev za nakup drugega stanovanja ali gradnje stanovanjske hiše. Vlogo je podal na že predvidenem obrazcu, ki ga je izdala tožena stranka. Te obrazce je imenovala kot model 1 in model 2 in jih je posredovala vsem občinam v Republiki Sloveniji ter jim pri tem dala tudi navodila za racionalizacijo dela pri izvajanju 125. člena Stanovanjskega zakona. To potrjuje, da so o zadevi odločali upravni organi in, da gre za upravno zadevo. Ker so bili z izpodbijanim aktom kršeni materialni predpisi, tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče odloči v skladu z določbami 77. člena ZUS in samo odloči o zadevi ter izpodbijana upravna akta odpravi.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje nezakonito odklonilo tožniku sodno varstvo zoper izpodbijani akt tožene stranke. Res je, da odločanje o priznanju pravice do odpravnine za izpraznjeno denacionalizirano stanovanje, po 125. členu SZ, ni ne po tem in ne po kakšnem drugem zakonu urejeno kot upravna stvar, vendar to ne pomeni, da akt, ki ga izda upravni organ v postopku za priznanje in izplačilo odpravnine po 4. odstavku 125. člena SZ, v nobenem primeru ni upravni akt oziroma akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, če ta posega v pravice upravičenca do nje.

SZ kot materialni predpis v 4. odstavku 125. člena določa podlago za pridobitev odpravnine, do katere so pod pogoji tega zakona upravičeni najemniki, ki izpraznijo stanovanje, ki je bilo vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu. Ta predpis določa tudi zavezance, ki so dolžni najemniku, ki izpolnjuje zakonite pogoje, izplačati odpravnino po predpisanih merilih.

Kot izhaja iz upravnih spisov, je tožena stranka, v dogovoru z zavezanci, izdala posebno navodilo z dne 27.6.1995 ter ga z obrazcema "model I in model II" posredovala občinam, da vsem, ki uveljavljajo pravico do odpravnine po 4. odstavku 125. člena, izročijo navedena obrazca in jih napotijo, da pri njej vložijo zahtevo s predpisano dokumentacijo. Tožena stranka se je na naveden način, čeprav SZ tega ne določa, očitno vključila v postopek za odobritev odpravnin in je celo z ugotovitvenim aktom z dne 29.9.1997 ugotovila, da je tožnik upravičen do odpravnin, vključno z izračunom zneskov, ki mu pripadajo. Ugotovitveni akt je z gradivom, ki je bilo podlaga za odločanje, poslala vsem zavezancem. Naložila jim je (8. točka navedenega akta), da so dolžni izpolniti svoje obveznosti v zakonskem roku potem, ko jim upravičenec predloži sklenjeno in overjeno predkupno pogodbo ali sklenjeno in overjeno kupoprodajno pogodbo za nakup stanovanja ali stanovanjske hiše ali pravnomočno gradbeno dovoljenje v primeru gradnje.

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka razveljavila svoj prejšnji akt, s katerim je ugotovila, da je tožnik upravičen do odpravnine za izpraznjeno stanovanje po 4. odstavku 125. člena SZ in da so posamezni zavezanci, po predložitvi ustreznih listin, dolžni izpolniti v tem aktu ugotovljene obveznosti do tožnika. Posredovala ga je tožniku in vsem zavezancem, pri katerih je, kot izhaja iz podatkov v spisu in iz tožnikovih trditev, že pričel postopek za odobritev odpravnine. S tem aktom je tožena stranka kot najvišji upravni organ posegla v pravice in pravne koristi tožnika in preprečila, da zavezanci iz 125. člena SZ, v okviru svojih pristojnosti, niso izvedli postopka in niso izpolnili svojih obveznosti. S tem je, po presoji pritožbenega sodišča, brez zakonite podlage, sama odločila, da tožnik ne izpolnjuje predpisanih zakonitih pogojev za pridobitev odpravnine. Zato ni podlage za ugotovitev sodišča prve stopnje, da z izpodbijanim aktom tožnik očitno ni bil prizadet in da ni bilo poseženo v njegove pravice in pravne koristi. Ta akt je po svoji vsebini, v razmerju do tožnika, dokončni posamični akt, tudi če predhodni sklep tožene stranke ni dokončni posamični akt. Z njim je tožena stranka razveljavila svoj prejšnji ugotovitveni akt, ta razveljavitveni akt pa je po svoji naravi tak akt, ki ga je možno izpodbijati v upravnem sporu in je zanj predvideno sodno varstvo po 2. odstavku 1. člena ZUS. Ker sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrženje tožbe po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZUS, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo.

Neutemeljen je pritožbeni predlog, da naj pritožbeno sodišče odloči v skladu z določbami 77. člena ZUS. V primerih, ko prvostopno sodišče ni presojalo zakonitosti izpodbijanega akta, ampak je tožbo zavrglo zaradi procesnih razlogov, pritožbeno sodišče ne more meritorno odločati o zadevi, saj bi bilo s tem prekršeno načelo instančnosti sojenja, ker zoper odločitev pritožbenega sodišča stranki nimata pravnega sredstva.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo v skladu z določbami 74., v zvezi s 68. členom ZUS, in ga vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.