Jedro

Če lastnik (imetnik pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini) sprva privoli, da mu nekdo z gradnjo prizidka zazida vhod, skozi katerega je v svojo prodajalno prinašal blago, še pred začetkom gradnje pa svoje soglasje prekliče, potem gradnja prizidka z zazidavo teh vrat predstavlja neutemeljeno vznemirjanje lastnika (imetnika pravice uporabe). V primeru, ko je nepremičnina sicer v solastnini, vsak od solastnikov pa uporablja njen v naravi določen del, se za primer, ko solastnik vznemirja (so)lastninsko pravico drugega solastnika (ne da bi mu njegov v naravi določen del nepremičnine odvzel), smiselno uporabljajo določbe ZTLR o izvrševanju lastninske pravice in varstvu lastnika pred neutemeljenim vznemirjanjem tretje osebe, zlasti določbe 42. člena ZTLR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se: 1. sodba sodišča prve stopnje (1. in 3. točka izreka) spremeni, tako da se glasi: "Tožena stranka G. p.o. je dolžna vzdržati se vseh dejanj, ki tožečo stranko P. p.o. ovirajo pri nemoteni uporabi servisnega dohoda v prodajalno na Sl. c. v Ljubljani ter prenehati z gradnjo zidanega prizidka, zlasti pa ustaviti zazidanje servisnega dohoda in odstraniti novo zidano steno z vzidanimi vrati ter prenehati z opravljanjem svoje poslovne dejavnosti, ter vzpostaviti prvotno stanje tako, da bo tožeča stranka P. p.o. nemoteno uporabljala servisni dohod v prodajalno, vse v 8 dneh.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 19.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1995 dalje do plačila v 8 dneh." 2. sklep sodišča prve stopnje (2. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na prenehanje vznemirjanja njene pravice uporabe prodajalne na Sl. c. v Ljubljani (razviden iz izreka te odločbe). V posledici tega je zavrnilo tudi predlog za začasno odredbo v zavarovanje te terjatve, tožeči stranki pa naložilo, da mora toženi povrniti stroške postopka.

Zoper odločbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno spremembo ali razveljavitev. Navedla je, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je vznemirjanje njene pravice uporabe servisnega dohoda utemeljeno. O drugačni ureditvi servisne površine se je s toženo stranko res dogovarjala, vendar se je nato odločila, da bo svojo trgovino obnovila samo v obstoječi površini in ne bo posegala v skupne prostore. O tem je pravočasno obvestila toženo stranko ter s tem preklicala svojo "privolitev" v tako gradnjo, s katero pa je tožena stranka kljub temu nadaljevala. Pri tem je tožeči stranki s steno iz siporexa zazidala njen servisni dohod v prodajalno, skupno manipulativno površino pa obdala z zidom.

Njena ponudba za izgradnjo drugega servisnega dohoda za tožečo stranko ne predstavlja rešitve. Napačna je tudi ocena prvostopnega sodišča, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi bila njena dejavnost prodajanja čevljev otežkočena.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Nesporno v tej zadevi je, da imata pravdni stranki na zgradbi pravico do (so)uporabe, izraženo z deleži na zgradbi, v naravi pa uporabljata druga poleg druge vsaka svojo trgovino. V takem primeru je treba ob zatrjevanju tožeče stranke, da tožena vznemirja njeno pravico do uporabe njene trgovine, smiselno uporabiti določbe ZTLR o izvrševanju lastninske pravice in varstvu lastnika pred neutemeljenim vznemirjanjem tretje osebe, zlasti seveda določbo 42. člena ZTLR.

Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno ugotovilo, da tožena stranka vznemirja tožečo stranko pri uporabi njene trgovine, saj ni sporno, da je na skupni manipulativni (servisni) površini zgradila prizidek, v katerem opravlja del svoje dejavnosti, pri tem pa je s steno iz siporexa zazidala servisni dohod tožeče stranke, ki ga je ta uporabljala za dostavo obutve v svojo prodajalno.

Bistveno vprašanje, od katerega je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka v tej zadevi pa je, ali je opisano vznemirjanje neutemeljeno ali ne. Po določbi 1. odst. 42. člena ZTLR lahko namreč lastnik stvari s tožbo zahteva od tretje osebe, naj preneha z vznemirjanjem njegove lastninske pravice samo, če je to vznemirjanje neutemeljeno.

Prvostopno sodišče je ocenilo, da bi bilo tako vznemirjanje, kot ga je povzročila tožena stranka neutemeljeno, če tožeča stranka vanj ne bi privolila. Ta pa je v gradnjo prizidka tožene stranke (in s tem v zazidanje svojega obstoječega servisnega dohoda) najprej privolila, kasneje pa se je premislila, s tem seznanila toženo stranko in ji začela postavljati določene pogoje, ki jih le-ta ni sprejela, pač pa je nadaljevala s projektom v skladu s prvotnimi načrti (sprva usklajenimi tudi s tožečo stranko, ki je od njih odstopila), tožeči stranki pa ponudila izgradnjo novega servisnega vhoda v njeno prodajalno. Zato vznemirjanje pravice uporabe tožeče stranke po oceni sodišča prve stopnje ni neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje, pomembno za odločitev o postavljenem tožbenem zahtevku, popolnoma in pravilno ugotovilo. Pač pa je iz ugotovljenih dejstev materialnopravno napačno sklepalo, da vznemirjanje pravice uporabe tožeče stranke ni neutemeljeno. Dejstvo je, da je tudi tožeča stranka na skupni servisni površini nameravala graditi prizidek, o čemer se je dogovorila s toženo stranko, gradnja pa bi pomenila tudi prestavitev servisnega vhoda v prodajalno tožeče stranke. Vendar je tožeča stranka od te namere odstopila (še pred začetkom gradnje) in s tem seznanila toženo stranko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obenem kot odmeno za to, da še naprej soglaša z gradnjo njenega prizidka (in s tem z zazidavo svojega servisnega dohoda) zahtevala, da ji tožena stranka brezplačno odstopi svoje kletne prostore v isti stavbi. V to tožena stranka ni privolila, ampak je tožeči stranki ponudila, da ji na svoje stroške zgradi drug servisni vhod, česar pa tožeča stranka ni sprejela in je vztrajala pri svoji zahtevi za odstop kleti. Tožena stranka pa je med tem z gradnjo prizidka nadaljevala in ga praktično dokončala. To pa pomeni, da je tožeči stranki brez njenega soglasja zazidala servisni dohod v njeno prodajalno. Očitno je namreč, da je tožeča stranka toženi dovolila tako gradnjo samo pod določenim pogojem, na katerega tožena ni pristala. Iz tega jasno sledi, da v nasprotnem primeru tožena stranka soglasja tožeče nima, oziroma da je prvotno dano soglasje preklicano; do preklica pa je prišlo že pred začetkom gradnje prizidka tožene stranke. V takem primeru bi morala tožena stranka gradnjo opustiti, vsekakor pa z njo ne bi smela začeti pred sklenitvijo dokončnega dogovora s tožečo stranko. S svojim ravnanjem je v nasprotju z določbo 2. odst. 3. člena ZTLR kršila pravico uporabe tožeče stranke, vznemirjanje te pravice pa je neutemeljeno. Zato je tožbeni zahtevek na prenehanje vznemirjanja po 1. odst. 42. člena ZTLR utemeljen.

Takega sklepa ne more omajati niti okoliščina, da je tožena stranka pripravljena tožeči na svoje stroške zgradi nov servisni vhod v prodajalno. Nihče namreč ne more lastnika stvari prisiliti, da privoli v neko omejitev svoje lastninske pravice, razen če je kaj takega predpisano z zakonom (glej 3. člen ZTLR).

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo 1. odst. 42. člena v zvezi z 2. odst. 3. člena ZTLR glede vprašanja, ali je bilo vznemirjanje pravice uporabe neutemeljeno ali ne. Zato je skladno z določbo 4. točke 373. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku. Ker je tako odločilo že po navedeni pravni podlagi, se v vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka po 156. členu ZOR (torej o zahtevi, da se odstrani škodna nevarnost) ni spuščalo.

Tožeča stranka je s tožbo v celoti uspela, zato ji mora glede na določbo 1. odst. 154. člena ZPP tožena stranka povrniti pravdne stroške. Ti obsegajo takso za tožbo in sodbo, odmerjeno v skladu s taksno tarifo.

Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke za začasno odredbo v zavarovanje terjatve, uveljavljane s tožbo, zavrnilo iz razloga, da glede na zavrnitev tožbenega zahtevka ni izkazana verjetnost obstoja terjatve kot temeljni pogoj za začasno odredbo po 1. odst. 267. člena ZIP. Zaradi spremembe sodbe ta razlog za zavrnitev predloga odpade in je potrebno o njegovi utemeljenosti ponovno odločati ter pri tem ugotoviti obstoj ostalih pogojev za začasno odredbo po 267. členu ZIP. Pri tem bo najprej treba ugotoviti, ali je glede na trditev, da je prizidek že dokončan, taka začasna odredba kot je predlagana, sploh še smiselna. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP izpodbijani sklep razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka v pritožbenem postopku v glavni stvari ni uspela, zato je pritožbeno sodišče po določbi 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP odločilo, da sama nosi stroške svojega odgovora na pritožbo.