Jedro

Pravna podlaga tožničinega zahtevka je ustno sklenjena posojilna pogodba, s katero se je toženec tožnici zavezal vrniti posojeni denarni znesek.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Toženec mora tožnici plačati stroške revizijskega postopka v znesku 504,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati 4.400.000,00 SIT (sedaj 18.260,87 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 1999 dalje. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 16.691,70 EUR. V preostalem delu je pritožbo tožnice zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je še o stroških postopka.

3. Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zatrjuje kršitve iz 215. člena in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter iz 14. in 22. člena Ustave RS. V nadaljevanju obširno utemeljuje nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno sodišča druge stopnje in skuša predstaviti sklep, da tožnica ni dokazala obstoja posojilnega razmerja. Graja tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter potrdi prvostopenjsko sodbo, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila dostavljena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Toženec v reviziji izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev o stroških postopka, čeprav je vsebovana v sodbi, se šteje za sklep. Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških pa ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije

7. Revizijsko sodišče na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na argumentirano in konkretizirano revizijsko trditev o relevantnih procesnih kršitvah (primerjaj prvi odstavek 371. člena ZPP). Zgolj prepis zakonskega besedila iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne predstavlja argumentiranih in konkretiziranih trditev o relevantnih procesnih kršitvah. Glede očitka v smeri, da bi moralo pritožbeno sodišče odločiti po pravilu o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) pa zadostuje že odgovor, da pritožbeno sodišče ni bilo v spoznavni krizi.

8. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je odločitev pritožbenega sodišča arbitrarna. Iz 22. člena Ustave RS izhaja (tudi) jamstvo prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti, vendar je to jamstvo prekršeno, če je sodna odločba očitno napačna oziroma brez razumne pravne obrazložitve. Za to pa v izpodbijani sodbi ne gre.

9. Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče pri odločanju vezano) izhaja, da je tožnica tožencu 18. 3. 1997 posodila 2.000.000,00 SIT z rokom vračila najkasneje do 18. 6. 1997 in 5 % mesečno obrestno mero, ter da je bil tožencu konkretni denarni znesek izročen v gotovini v tožničini pisarni (revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno(1)).

10. Pravna podlaga tožničinega zahtevka je ustno sklenjena posojilna pogodba, s katero se je toženec tožnici zavezal vrniti posojeni denarni znesek (557. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Ker je bilo torej ugotovljeno, da je tožnica kot posojilodajalka svojo obveznost do toženca izpolnila, toženec kot posojilojemalec pa svoje obveznosti do tožnice ni izpolnil, je odločitev o ugoditvi zahtevku za plačilo zneska 16.691,70 EUR (ki predstavlja vsoto glavnice in obresti v višini glavnice(2)) materialnopravno pravilna.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo toženca kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora tožnici povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj ustavno odločbo U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006.