12. 5. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Andree Ganaduja, Ljubljana, ki ga zastopa Svit Svetina, odvetnik v Ljubljani, na seji 12. maja 2022

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 169. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 178., 378., 400., 403. in 421. člena Zakona o kazenskem postopku se zavrže.

Ustavne pritožbe zoper

– zavrnilni del sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 20221/2017 z dne 17. 12. 2020 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 20221/2017 z dne 17. 1. 2020,

– sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 20221/2017 z dne 9. 2. 2021 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 20221/2017 z dne 23. 10. 2020 ter

– sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 18005/2017 z dne 19. 4. 2018 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 18005/2017 z dne 13. 11. 2017

se ne sprejmejo.

Ustavni pritožbi zoper

– sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV Kpr 20221/2017 z dne 26. 11. 2019 in

– razveljavitveni del sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 20221/2017 z dne 17. 12. 2020 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 20221/2017 z dne 17. 1. 2020

se zavržeta.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je na podlagi zahteve preiskovalnega sodnika izdal sklep z dne 13. 11. 2017 o zavrnitvi zahteve državnega tožilstva za uvedbo sodne preiskave zoper Sergeja Mikovića, Tino Šturm Miković ter Ivana Mikovića. Pritožnik je zoper ta sklep vložil pritožbo, Višje sodišče v Ljubljani pa je njegovo pritožbo zavrnilo (prvi sklop izpodbijanih sklepov). S sklepom z dne 26. 11. 2019 je nato preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča zavrgla zahtevo subsidiarnega tožilca (tj. pritožnika) za uvedbo sodne preiskave zoper osumljenega Ivana Mikovića (drugi sklop izpodbijanih sklepov). Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 17. 1. 2020 zavrnil uvedbo sodne preiskave zoper Sergeja in Ivana Mikovića, Tomaža Logarja, Mihaela Garibaldija, Igorja Mihajlovića, Uroša Glavana, Damirja Čikotića, Aljo Marković Čas, Gorana Brankovića in zoper družbo Ratoncito, upravljanje podjetij, d. o. o., Ljubljana. Višje sodišče je pritožbi pritožnika delno ugodilo tako, da je izpodbijani sklep Okrožnega sodišča razveljavilo glede Ivana Mikovića v točki I/2, v preostalem pa pritožbo zavrnilo (tretji sklop izpodbijanih sklepov). S sklepom z dne 23. 10. 2020 je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča ponovno zavrnil zahtevo za preiskavo v delu, ki se nanaša na Ivana Mikovića, Višje sodišče pa je zavrnilo pritožnikovo pritožbo (četrti sklop izpodbijanih sklepov).

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija navedene sklepe. Zatrjuje kršitev 14. in 15. člena Ustave, pravic iz 21., 22., 23., 25., 26., 33., 34. in 35. člena Ustave, iz 6., 8., 13. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter iz 1. člena Prvega protokola k EKČP. Izpodbijanim sklepom očita kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker naj bi zahtevo za odločanje zunajobravnavnega senata o zahtevi državnega tožilstva za uvedbo sodne preiskave podal preiskovalni sodnik, ki naj bi bil tik pred izvolitvijo v sodniško službo zaposlen v odvetniški družbi, ki naj bi zastopala enega od soosumljencev, izpodbijani sklep zunajobravnavnega senata pa naj bi se v bistveni meri oprl na presojo in zahtevo preiskovalnega sodnika (t. i. objektivni vidik nepristranskosti). Izpodbija tudi stališče Višjega sodišča v zvezi s tem.

3.Pritožnik zatrjuje kršitev 14. člena Ustave, pravice iz 25. člena Ustave ter 13. in 14. člena EKČP, ker naj bi bila pravica do prevzema pregona z uspešno vložitvijo pritožbe zoper sklep senata vsebinsko prazna. Ker naj ne bi bil seznanjen z zahtevo za preiskavo in s stališči preiskovalnega sodnika ter dokazi v spisu, moral pa naj bi se v postopek v zelo kratkem času vključiti v pritožbeni fazi, naj ne bi imel možnosti učinkovito prevzeti pregona. Pritožnik navaja, da bi moral imeti kot oškodovanec pravico do izjave pred odločitvijo o zahtevi za uvedbo sodne preiskave.

4.Sodišča naj v prvem sklopu izpodbijanih sklepov (sklepi iz tretje alineje 3. točke izreka tega sklepa) ne bi razumno obrazložila stališč glede obstoja utemeljenega suma. Pri tem pritožnik posebej izpostavlja stališča sodišč glede zaposlitve Tine Šturm Miković; glede vprašanja, ali mu je Sergej Miković ob prodaji poslovnega deleža v družbi Argonos Consulting, d. o. o., Ljubljana, prikril, da je ta družba porok družbi Ratoncito za 525.000 EUR; glede nastanka škode s prikritjem tega poroštva; glede vprašanja, ali bi moral Sergej Miković za sklenitev kreditne pogodbe za znesek 180.000 EUR pridobiti soglasje skupščine; da sam kot družbenik ni bil seznanjen z dejstvi; da je osumljenec na dražbi za prodajo deležev družbe Argonos borznoposredniška hiša, d. o. o., Ljubljana (v nadaljevanju Argonos BPH) družbi Ratoncito preprečil sodelovanje drugih udeležencev; ter da ni niti poskušal finančno prestrukturirati družbo Argonos Consulting, ampak je zasledoval le interese družbe Ratoncito. Izpodbija tudi stališče sodišč glede vsebine aneksa št. 7 k Pogodbi o kratkoročnem deviznem posojilu v višini glavnice 420.000 EUR, glede obstoja škode in glede veljavnosti začasne odredbe z dne 13. 12. 2012 le za osumljenega Sergeja Mikovića. Ker naj bi bil prvi sklop izpodbijanih sklepov obremenjen z navedenimi kršitvami, nanjo pa naj bi se skliceval tudi tretji sklop izpodbijanih sklepov (sklepi iz prve alineje 3. točke in druge alineje 4. točke izreka tega sklepa), naj bi bili tudi ti sklepi obremenjeni z istimi kršitvami.

5.Pritožnik še navaja, da pomeni odločitev Višjega sodišča glede odgovornosti pravne osebe Ratoncito neutemeljen odstop od dosedanje sodne prakse, zato naj bi bila odločitev sodišča arbitrarna. Zavrnitev zahteve za sodno preiskavo pa naj ne bi smela temeljiti zgolj na sklicevanju na pravnomočnost sklepa št. II Kp 18005/2017. Pritožnik izpodbija tudi stališče sodišč, da ni podan utemeljen sum. Ker naj bi sodišče neutemeljeno in diskriminatorno zavrnilo zahtevo za preiskavo, naj bi pritožniku odreklo pravico do poštenega postopka, v katerem bi lahko izkoristil pravico do izjave. Posledično naj bi bili kršeni tudi pravica do zasebne lastnine (tj. upravičenj, ki jih ima kot bivši družbenik gospodarskih družb Argonos Consulting in Argonos BPH) in pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave. Pritožnik izpodbija tudi stališče Okrožnega sodišča iz drugega (sklepi Okrožnega sodišča iz prve alineje 4. točke izreka tega sklepa) in četrtega sklopa izpodbijanih sklepov (sklepi iz druge alineje 3. točke izreka tega sklepa), da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da ni oškodovanec navedenega kaznivega dejanja.

6.Pritožnik vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 169., 178., 378., 400., 403. in 421. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V zvezi s 169. in 400. členom ZKP zatrjuje neskladje s 14., 21., 22., 23., 25., 26., 33. in 34. členom Ustave, s 6., 8. in 13. členom EKČP ter s 1. členom Prvega Protokola k EKČP, ker naj 169. člen ZKP ne bi zahteval obveznega zaslišanja oškodovanca pred odločitvijo o zahtevi upravičenega tožilca za uvedbo sodne preiskave. Člena 378 in 403 ZKP naj bi bila v neskladju s 14., 22., 23. in 25. členom Ustave ter 6., 13. in 14. členom EKČP, ker naj 403. člen ZKP ne bi določal obveznosti iz 378. člena ZKP. Ureditev, ki naj oškodovancu ne bi omogočala zahteve za varstvo zakonitosti, naj bi bila v neskladju s 14., 22., 23., 25., 33. in 34. členom Ustave ter 13. členom EKČP. Člen 178 ZKP pa naj bi bil v neskladju s 14., 22., 23., 25., 26., 33., 34. in 35. členom Ustave, 6., 8., 13. in 14. členom EKČP ter s 1. členom Prvega Protokola k EKČP, ker naj bi bilo oškodovancu ali njegovemu pooblaščencu onemogočeno prisostvovati zaslišanju obdolžencev, kadar pregon vodi državno tožilstvo, kar naj ne bi bilo nujno za doseganje cilja, zlasti ob upoštevanju 169. člena ZKP, ki naj bi od oškodovanca zahteval takojšnji prevzem kazenskega pregona.

B. – I.

7.Po drugem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Po oceni Ustavnega sodišča pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 169. člena ZKP ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).

8.Pobudnik vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 178., 378., 400., 403. in 421. člena ZKP. Pravni interes utemeljuje z izpodbijanimi sklepi, ki so bili izdani na podlagi izpodbijanih določb ZKP.

9.V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo se v primerih, ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt hkrati z ustavno pritožbo. Predpostavka za vložitev ustavne pritožbe in pobude v takšnih primerih je tudi pogoj izčrpanosti takšnih pravnih sredstev po vsebini, kar pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na podlagi katere temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči.

10.Pobudnik v vloženih pravnih sredstvih protiustavnosti, ki jih uveljavlja v pobudi, ni uveljavljal. Sklicevanje na ustavno pritožbo in pobudo za materialno izčrpanost domnevnih protiustavnosti ureditve ne zadošča. Pobudnik tako ni izpolnil pogoja, da bi trditve o domnevni protiustavnosti izpodbijanih določb ZKP, na podlagi katere temeljijo odločitve v njegovem primeru, uveljavljal že v postopku pred pristojnima sodiščema. Upoštevaje pogoj predhodne izčrpanosti pravnih sredstev v postopku pred pristojnimi sodišči, pobudnik torej ni izkazal pravnega interesa, zato je Ustavno sodišče zavrglo pobudo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS (2. točka izreka).

B. – II.

11.Pritožnik zatrjuje kršitev objektivnega vidika pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker naj bi zahtevo za odločanje zunajobravnavnega senata o zahtevi državnega tožilstva za uvedbo sodne preiskave podal preiskovalni sodnik, ki naj bi bil pred izvolitvijo v sodniško službo zaposlen v odvetniški družbi, ki naj bi zastopala enega od osumljencev v obravnavanem primeru.

12.Ustavno sodišče je v sklepu št. Up-776/14 z dne 22. 6. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17) odločilo, da ima subsidiarni tožilec pravico z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem uveljavljati ustavno varstvo temeljnih procesnih jamstev v kazenskem postopku, ki mu jih zagotavljajo Ustava, mednarodni instrumenti in ZKP. Glede na navedeno in ker je bil pritožnik kot subsidiarni tožilec stranka v izpodbijanih postopkih, je pritožnik upravičena oseba za uveljavljanje te pravice z ustavno pritožbo.

13.V skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt za dokaze in predloge strank. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, torej ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, odločitev sodišča pa mora biti sprejeta na podlagi dejstev in razlogov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij zunaj postopka.

14.Pri presoji, ali je bila posamezniku v postopku zagotovljena pravica do nepristranskega sodišča, se je v ustavnosodni presoji ustalilo stališče, da je nepristranskost sodišča treba ocenjevati po njenih učinkih. Sodnik s stranko ali spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Nepristranskost sodnika je zagotovljena s tem, da pri njem niso podane okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko (t. i. subjektivni vidik nepristranskosti). Iz pravice do nepristranskosti sojenja pa izhaja tudi zahteva, naj sodišče pri ravnanju v posamezni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti (t. i. objektivni vidik nepristranskosti). Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne oblasti na posameznih sodiščih je tako treba ocenjevati tudi po zunanjem izrazu, tj. po tem, kako lahko (ne)pristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in kako se ta razume v očeh javnosti. Zato ni dovolj, da sodišče v postopku ravna in odloča nepristransko; sodišče mora biti sestavljeno tako, da ne obstajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti sodnikov. Za zagotavljanje objektivnega vidika nepristranskosti sodišča je poleg zagotavljanja jamstev v postopku pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti. V zvezi s tem je še posebno izpostavljeno zaupanje, ki ga morajo vzbujati odločitve sodišč v demokratični družbi v javnosti.

15.Pravico do nepristranskega sojenja zagotavlja tudi prvi odstavek 6. člena EKČP. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) prav tako poudarja objektivni vidik nepristranskosti. Povezanost sodnika s stranko postopka presoja v okviru objektivnega vidika nepristranskosti kot primer položaja funkcionalne narave. Po ustaljeni praksi ESČP tako samo dejstvo, da je bil (kazenski) sodnik včasih zaposlen na tožilstvu, ne pomeni nujno razloga za dvom o njegovi nepristranskosti. Če pa je bil zaposlen v oddelku, iz katerega narave izhaja možnost, da se je ukvarjal s konkretno zadevo, hkrati pa je v isti zadevi kasneje postal sodnik, obstaja utemeljen dvom, da ne bo zadostil zadostnim jamstvom nepristranskosti. Prav tako lahko legitimen objektiven dvom o nepristranskosti (ob upoštevanju vseh okoliščin primera) ustvarijo okoliščine finančne povezanosti ali odvisnosti ali podrejenosti do udeleženca v postopku, okoliščine osebnih oziroma sorodstvenih povezav sodnika s stranko ali z njenim odvetnikom, okoliščine finančne odvisnosti oziroma povezanosti ali pisanje znanstvenega mnenja za eno izmed strank v postopku na prvi stopnji.

16.Ustavno sodišče se v svoji dosedanji presoji še ni neposredno opredelilo do vprašanja, ali se pravica do nepristranskega sojenja nanaša tudi na preiskovalnega sodnika. Navedlo pa je, da (v primeru odločanja preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora oziroma začasnega zavarovanja odvzema protipravne premoženjske koristi) zahteva po sodni odločbi med drugim vključuje tudi jamstva, ki jih zagotavlja pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, in iz te ustavne določbe izluščilo zahtevo po nepristranskosti.

17.ESČP je v sodbi v zadevi Vera Fernandez-Huidobro proti Španiji z dne 6. 1. 2010 na primeru španske ureditve odgovorilo na vprašanje, ali se zahteva po nepristranskosti uporablja tudi za sodnika, ki vodi kazensko preiskavo, in ali je treba tudi glede njega uporabiti načela, ki urejajo to zahtevo. Po ustaljeni praksi ESČP se jamstva iz 6. člena EKČP uporabljajo za celoten postopek, vključno s predhodnim postopkom zbiranja informacij in sodno preiskavo, če bi njihovo neupoštevanje na začetku postopka lahko resno ogrozilo poštenost sojenja. Tako je lahko 6. člen EKČP – zlasti njegov tretji odstavek – upošteven pred predložitvijo zadeve sodniku, ki odloča o glavni stvari, če in kolikor bi njegovo začetno neupoštevanje lahko resno ogrozilo poštenost sojenja. Ker so dejanja preiskovalnega sodnika v konkretnem primeru neposredno in neizogibno vplivala na vodenje in s tem na poštenost nadaljnjega postopka, vključno s samim sojenjem, je ESČP ocenilo, da pravica do poštenega sojenja v širšem smislu nujno predpostavlja, da je preiskovalni sodnik nepristranski. ESČP je med drugim poudarilo pomen faze preiskave med pripravo na sojenje, saj dokazi, pridobljeni v tej fazi, določajo okvir, v katerem bo očitano kaznivo dejanje obravnavano na sojenju. Na tej podlagi je odločilo, da se prvi odstavek 6. člena EKČP uporablja za postopek preiskave, ki ga je v obravnavani zadevi vodil osrednji preiskovalni sodnik.

18.V obravnavanem primeru je preiskovalni sodnik (ki je odločal o uvedbi sodne preiskave v prvem sklopu izpodbijanih sklepov) Gregor Ševo podal zahtevo za odločanje zunajobravnavnega senata. Pritožnik je zatrjevano kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave uveljavljal v pritožbi zoper sklep zunajobravnavnega senata, ki mu ga je posredoval navedeni preiskovalni sodnik. Višje sodišče je očitek zavrnilo; preiskovalni sodnik naj bi le izrazil nestrinjanje z zahtevo za uvedbo preiskave, o kateri pa naj bi odločil zunajobravnavni senat, ki naj na mnenje preiskovalnega sodnika ne bi bil vezan.

19.Stališču Višjega sodišča ni mogoče pritrditi. Iz zahteve preiskovalnega sodnika za odločanje senata, ki ga je pritožnik priložil ustavni pritožbi, je razvidno, da je preiskovalni sodnik zaslišal vse osumljene, tudi Ivana Mikovića, katerega zagovornica naj bi bila sodnikova nekdanja delodajalka in ki je podal svoj zagovor. Zunajobravnavni senat je pri svojem stališču, da ni podan utemeljen sum, upošteval tudi zagovor osumljencev, vključno z zagovorom Ivana Mikovića. Preiskovalni sodnik sicer res ni sam odločil o zavrnitvi zahteve za preiskavo, je pa zunajobravnavni senat iz prvega sklopa izpodbijanih sklepov v celoti povzel stališče preiskovalnega sodnika, zakaj ni podan utemeljen sum. Zunajobravnavni senat se je tudi strinjal z razlogi in oceno preiskovalnega sodnika, dodal je le lastno oceno, da naj ne bi bil podan niti nižji dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Tudi zunajobravnavni senat se je pri obrazložitvi utemeljenega suma večkrat skliceval na zagovor osumljenega Sergeja Mikovića. Upoštevati pa je tudi treba, da brez zahteve preiskovalnega sodnika zunajobravnavni senat sploh ne bi odločal o uvedbi preiskave (sedmi odstavek 169. člena ZKP).

20.Zakonodajalec je predvidel, da se izločitveni razlogi iz prvega odstavka 39. člena ZKP (tudi odklonitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki ureja kot izločitveni razlog okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti, in ki ga pritožnik smiselno uveljavlja) ne nanašajo le na sodnika, ki v konkretni zadevi odloči, ali na sodnika, katerega stališče je zavezujoče (kot izhaja iz izpodbijanega stališča Višjega sodišča). Izločitveni razlogi iz prvega odstavka 39. člena ZKP se nanašajo v širšem smislu na sodnika (oziroma sodnika porotnika), ki opravlja sodniško dolžnost. To v kazenskem postopku nedvoumno lahko pomeni tudi preiskovalnega sodnika, ki odloča o uvedbi sodne preiskave in se s tako zahtevo ne strinja, kar se je zgodilo v obravnavanem primeru.

21.Hkrati je iz prvega sklopa izpodbijanih sklepov razvidno, da Višje sodišče zaradi navedenega stališča ni opravilo vsebinske presoje zatrjevane kršitve objektivnega vidika pravice do nepristranskega sojenja v skladu z merili ustaljene ustavnosodne presoje in prakse ESČP.

22.Prav tako je Višje sodišče z njim potrdilo sklep zunajobravnavnega senata, ki je bil izdan na podlagi zahteve preiskovalnega sodnika za odločitev zunajobravnavnega senata o zahtevi za uvedbo sodne preiskave, čeprav naj bi bila ena od zagovornic odvetniška družba, pri kateri naj bi bil preiskovalni sodnik zaposlen pred izvolitvijo v sodniško službo. V splošnem so navedene zatrjevane okoliščine povezanosti preiskovalnega sodnika z obravnavanim primerom po stališču Ustavnega sodišča take, da bi pri razumnem človeku lahko vzbudile upravičen dvom o nepristranskosti preiskovalnega sodnika. Zato bi opravljanje sodniške dolžnosti navedenega preiskovalnega sodnika v obravnavanem primeru v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo in prakso ESČP lahko pomenilo kršitev objektivnega vidika nepristranskosti.

23.Glede na razloge, navedene v 19.–22. točki obrazložitve tega sklepa, bi izpodbijano stališče iz 8. točke izpodbijanega sklepa Višjega sodišča tako v splošnem lahko pomenilo kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Vendar Ustavno sodišče hkrati opozarja, da tako zakonodaja kot tudi sodna praksa in teorija zahtevajo, da mora stranka v zahtevi za izločitev najprej navesti okoliščine, zaradi katerih misli, da je podana kakšna zakonska podlaga za izločitev. Zahtevo mora obrazložiti s konkretnimi okoliščinami, zaradi katerih misli, da je podan razlog za izločitev. Še posebej mora biti zahteva obrazložena, če gre za izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, kar je zatrjeval tudi pritožnik v obravnavanem primeru. Poleg tega mora stranka, ki zahteva izločitev, poleg razlogov za izločitev navesti tudi dokaze, ki utemeljujejo izločitveni razlog. Če v zahtevi niso navedeni konkretni razlogi za obstoj izločitvenega razloga, se zahtevo za izločitev zavrže.

24.V obravnavanem primeru je pritožnik v pritožbi zoper sklep zunajobravnavnega senata, ki jo je priložil ustavni pritožbi, zatrjeval kršitev 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevano pa je utemeljil zgolj s posplošeno navedbo, da naj bi bil preiskovalni sodnik Gregor Ševo, ki je izrazil nestrinjanje z uvedbo sodne preiskave, še pred kratkim zaposlen pri Odvetniški družbi Brezovec, o. p., d. o. o., Ljubljana, ki naj bi zagovarjala osumljenega Ivana Mikovića. Pri tem se je skliceval na uradno objavo v Uradnem listu Republike Slovenije (izpis z dne 24. 11. 2017), iz katere pa ni razvidno, zakaj in v čem naj bi bila vsebina tega Uradnega lista Republike Slovenije relevantna za izkazovanje pritožnikovega izločitvenega (in pritožbenega) razloga. Iz vsebine pritožnikove pritožbe torej izhaja, da pritožnik ni dokazal zatrjevanega izločitvenega razloga niti ni navedel konkretnih razlogov za obstoj zatrjevanega izločitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, zlasti ob upoštevanju zgoraj navedene prakse ESČP o objektivnem vidiku nepristranskosti z vidika (nekdanje) povezanosti sodnika s stranko postopka (glej 15. točko obrazložitve tega sklepa, preveriti točko).

25.Tudi v ustavni pritožbi je pritožnik glede razlogov, zakaj naj bi bil podan dvom o objektivnem vidiku nepristranskosti preiskovalnega sodnika Gregorja Ševe (poleg sicer obširne obrazložitve pravice do nepristranskega sodišča v ustaljeni praksi ESČP), navedel, da naj bi bil ta preiskovalni sodnik od 1. 8. 2016 do izvolitve na mesto sodnika 21. 4. 2017 zaposlen v Odvetniški družbi Brezovec, ki naj bi v obravnavanem primeru zagovarjala enega od osumljenih (Ivana Mikovića). Odvetnik te odvetniške družbe naj bi bil tudi prisoten na zaslišanju osumljencev, ki naj bi ga vodil navedeni preiskovalni sodnik. Šlo naj bi za izjemno kratko časovno oddaljenost med zaposlitvijo pri zagovornici in opravljanjem dejanj v obravnavanem primeru (le nekaj mesecev) oziroma naj bi bil preiskovalni sodnik pri zagovornici zaposlen v času, ko naj bi se izvajale aktivnosti organov pregona. Še posebej naj bi bila navedena dejstva relevantna, ker naj se preiskovalni sodnik ne bi strinjal z uvedbo sodne preiskave zoper osumljene.

26.Tako je pritožnik zatrjevano kršitev pravice do nepristranskega sodišča tudi v ustavni pritožbi zgolj zatrjeval, ne da bi izkazal obstoj zatrjevanega izločitvenega razloga in obstoj zatrjevane kršitve človekove pravice. Pritožnik namreč s svojimi navedbami ne izkaže niti, da je bil navedeni preiskovalni sodnik pred izvolitvijo na mesto sodnika dejansko zaposlen v Odvetniški družbi Brezovec, niti, da je ta družba (ali določen odvetnik oziroma odvetniki znotraj nje) zagovarjala enega od osumljenih v obravnavanem primeru oziroma da je bila navedena zagovornica prisotna na zaslišanju osumljencev, ki naj bi jih vodil preiskovalni sodnik. Prav tako pritožnik z ustavno pritožbo in s priloženimi prilogami ni izkazal relevantnih časovnih vidikov očitka, upoštevnih z vidika ustaljene ustavnosodne presoje in prakse ESČP.

27.Iz navedenega izhaja, da je očitek kršitve pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki ga je pritožnik uveljavljal v ustavni pritožbi zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 18005/2017 z dne 19. 4. 2018 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 18005/2017 z dne 13. 11. 2017, očitno neutemeljen.

B. – III.

28.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 14. člena Ustave in pravice iz 25. člena Ustave ter iz 13. in 14. člena EKČP. Glede na materialno izčrpanost očitkov in vsebino ustavne pritožbe je mogoče vsebinsko presojati le tiste očitke v zvezi z navedenimi kršitvami, ki so vezani na opustitev zaslišanja pritožnika pred odločitvijo o zahtevi za uvedbo preiskave. Pritožnik je te očitke uveljavljal v pritožbi zoper sklep zunajobravnavnega senata, vendar jih je Višje sodišče obrazloženo zavrnilo v 7. točki obrazložitve svojega sklepa (prvi sklop izpodbijanih sklepov), kateri ni mogoče očitati očitne napačnosti, prav tako ne gre za pomembno ustavnopravno vprašanje (prim. 7. točka obrazložitve tega sklepa).

29.Pritožnik zatrjuje v svojih vlogah še številne druge očitke, ki jih je Ustavno sodišče presojalo z vidika pravice do obrazložene sodne odločbe in prepovedi očitne napačnosti iz 22. člena Ustave, v zvezi s katerim je Ustavno sodišče v sklepu št. Up-776/14 odločilo, da zagotavlja temeljna procesna jamstva tudi subsidiarnemu tožilcu.

30.Glede zatrjevane kršitve pravice iz 22. člena Ustave zaradi nerazumne obrazložitve oziroma neobrazložitve stališč je tako iz prvega sklopa izpodbijanih sklepov razvidno, da je zunajobravnavni senat v svojem sklepu (na strani 22 in 23) obrazloženo zavrnil očitek v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo zaposlitve Tine Šturm Miković. Višje sodišče pa je navedlo, da pritožba v delu, kjer se sklicuje na kazensko ovadbo, ni obrazložena, da je Okrožno sodišče navedlo konkretne razloge za svoje stališče in da naj bi pritožba pravzaprav očitala, da je osumljeni z zaposlitvijo svoje žene povzročil škodo državnim blagajnam, ne pa družbi Argonos Consulting, kar pa naj ne bi bil očitek iz zahteve za preiskavo. Stališče, da ni podan utemeljen sum, naj bi bilo pravilno ter podprto s konkretnimi dokazi in dejstvi. Višje sodišče se je v 10. točki obrazložitve sklepa opredelilo tudi do vprašanja, ali je Sergej Miković ob prodaji poslovnega deleža v družbi Argonos Consulting pritožniku prikril, da je ta družba porok družbi Ratoncito za 525.000 EUR. V 12.–14. točki obrazložitve svojega sklepa se je Višje sodišče opredelilo do vprašanja, ali bi moral Sergej Miković za sklenitev kreditne pogodbe za znesek 180.000 EUR pridobiti soglasje skupščine, ter do navedbe, da naj bi taka obveznost izhajala iz Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 82/13, 55/15, 15/17 in 18/21 – ZGD-1), sodne prakse ter teorije. Nadalje se je Višje sodišče v 14. točki obrazložitve sklepa opredelilo glede dražbe in glede opustitve poskusa finančnega prestrukturiranja družbe Argonos Consulting; v 12. točki obrazložitve glede kršitev Sergeja Mikovića, ugotovljenih s sklepi Okrožnega sodišča v Ljubljani; v 15. točki obrazložitve pa glede začasnih odredb. Navedena izpodbijana stališča Višjega sodišča so obrazložena in niso očitno napačna.

31.Glede očitkov, da se izpodbijani sklepi iz tretjega sklopa sklicujejo na pravnomočni sklep o zavrnitvi zahteve za preiskavo iz prvega sklopa izpodbijanih sklepov, iz navedenih sklepov izhaja, da se sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča iz tretjega sklopa izpodbijanih sklepov sklicuje na sklep iz prvega sklopa na dveh mestih. V zvezi z očitano odgovornostjo pravne osebe Ratoncito naj bi bilo pravnomočno ugotovljeno, da ni podan utemeljen sum zoper Sergeja Mikovića, zato naj posledično tudi ne bi bila mogoča očitana odgovornost pravne osebe. Ni pa Okrožno sodišče svojega stališča vezalo tudi na stališča v zvezi z drugimi osumljenimi, ker je v zvezi z njimi samostojno obrazložilo pomanjkanje utemeljenega suma. Pritožbene očitke v zvezi s tem je Višje sodišče obrazloženo zavrnilo, pri čemer tudi temu stališču glede na ureditev Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08 in 57/12 – v nadaljevanju ZOPOKD) ni mogoče očitati očitne napačnosti. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča se je skliceval na prejšnji sklep o zavrnitvi zahteve za preiskavo tudi glede kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, ki ga je pritožnik očital članom nadzornega sveta družbe Argonos BPH. V zvezi s tem je Višje sodišče navedlo, da je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča ocenil, da ni podan utemeljen sum zoper Sergeja Mikovića . V zvezi z drugimi osumljenci (tj. člani nadzornega sveta družbe Argonos BPH) pa je Višje sodišče samo obrazložilo, zakaj ni bil podan utemeljen sum. Očitki so očitno neutemeljeni. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožniku, da temelji zavrnitev zahteve za sodno preiskavo zgolj na sklicu na pravnomočnost sklepa št. II Kp 18005/2017 tudi v zvezi s pravno osebo Ratoncito, saj sta Okrožno, zlasti pa Višje sodišče obširno samostojno obrazložili pomanjkanje predpostavk iz ZOPOKD. V zvezi z drugimi osumljenimi pa zatrjevano sklicevanje sploh ni podano.

32.V zvezi z očitki seznanjenosti osumljencev z začasnima odredbama gospodarskega sodišča iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je Okrožno sodišče v zvezi z osumljenim Tomažem Logarjem navedlo, da zoper njega ni bila izdana nobena začasna odredba, prav tako naj ne bi bil seznanjen z začasno odredbo z dne 6. 4. 2012. Glede Alje Markovič Čas, Mihaela Garibaldija in Damirja Čikotića pa je navedlo, da je bila pogodba o prenosu strank na družbo Alta Invest, d. d., Ljubljana, podpisana pred vročitvijo obeh začasnih odredb osumljenemu Sergeju Mikoviću. Višje sodišče je pritožbene očitke zavrnilo; pritožnik naj ne bi izkazal, da so bili seznanjeni že pred vročitvijo z začasno odredbo, poleg tega naj začasna odredba sama po sebi ne bi omejevala Logarjevih pooblastil. Obrazloženo je zavrnilo tudi očitek v zvezi z ostalimi tremi osumljenci. Pritožnik ne izkaže, da so bili osumljenci seznanjeni z začasno odredbo pred njeno vročitvijo, temveč samo navaja svoj pogled na dejansko stanje. Sodišči sta se tako do očitkov v zvezi z začasno odredbo opredelili, stališča pa niso očitno napačna. Prav tako je Okrožno sodišče v zvezi z vsakim osumljencem posebej obrazložilo pomanjkanje utemeljenega suma, Višje sodišče pa se je vsebinsko opredelilo do očitkov v zvezi s tem.

33.Pritožnik zatrjuje še kršitev 14. in 15. člena Ustave, pravic iz 22., 23., 33. in 34. člena Ustave ter iz 6., 13. in 14. člena EKČP ter iz 1. člena Prvega protokola k EKČP v zvezi s četrtim sklopom izpodbijanih sklepov. Iz sklepa Okrožnega sodišča izhaja, da je preiskovalna sodnica zahtevo zavrnila, ker naj oškodovanec ne bi bil upravičeni tožilec glede na definicijo oškodovanca iz šeste alineje 144. člena ZKP in glede na opis konkretnega dejanskega stanu, iz katerega naj bi izhajalo, da so oškodovani klienti oškodovanca in ne pritožnik kot fizična oseba ali kot solastnik družbe Argonos BPH. Višje sodišče je pritožbeni očitek v zvezi s tem obrazloženo zavrnilo. Glede na opredelitev oškodovanca iz šeste alineje 144. člena ZKP in opis konkretnega dejanskega stanu je tudi navedeni pritožnikov očitek očitno neutemeljen.

34.Ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS, Ustavno sodišče ustavnih pritožb zoper 1) del sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 20221/2017 z dne 17. 12. 2020, s katerim je Višje sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 20221/2017 z dne 17. 1. 2020, 2) sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 20221/2017 z dne 9. 2. 2021 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 20221/2017 z dne 23. 10. 2020 ter 3) sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 18005/2017 z dne 19. 4. 2018 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 18005/2017 z dne 13. 11. 2017 ni sprejelo v obravnavo (3. točka izreka).

B. – IV.

35.Ustavno sodišče je ustavni pritožbi zoper 1) sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV Kpr 20221/2017 z dne 26. 11. 2019 in 2) sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 20221/2017 z dne 17. 12. 2020 v delu, v katerem je Višje sodišče pritožbi pritožnika ugodilo, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 20221/2017 z dne 17. 1. 2020 zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožnika za odločitev o ustavni pritožbi (4. točka izreka).

C.

36.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena, tretjega odstavka 25. člena, drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Pritožnik izpodbija sicer Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – ZKP/14), vendar kasnejša sprememba 400. člena ZKP ni relevantna za presojo v obravnavanem primeru, ostale izpodbijane določbe pa niso bile spremenjene s kasnejšimi spremembami zakona.

[2]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 79), 5. točka obrazložitve.

[3]Pritožnik je v izpodbijanem postopku materialno izčrpal le objektivni vidik nepristranskosti zaradi predhodne zaposlitve preiskovalnega sodnika pri eni od zagovornic, zato je Ustavno sodišče njegove navedbe presojalo le z vidika objektivnega vidika nepristranskosti.

[4]Sklep Ustavnega sodišča št. Up-776/14, 12. točka obrazložitve.

[5]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 32/02, in OdlUS XI, 45), 16. točka obrazložitve.

[6]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-185/14, U-I-51/16 z dne 28. 9. 2016 (Uradni list RS, št. 65/16, in OdlUS XXI, 27), 10. točka obrazložitve.

[7]Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-365/05 z dne 6. 7. 2006 (Uradni list RS, št. 76/06, in OdlUS XV, 93), 5. točka obrazložitve, in št. Up-2422/08 z dne 1. 7. 2010 (Uradni list RS, št. 61/10), 8. točka obrazložitve.

[8]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-346/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06), 6. točka obrazložitve.

[9]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-185/14, U-I-51/16, 10. točka obrazložitve.

[10]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-217/15 z dne 7. 7. 2016 (Uradni list RS, št. 51/16, in OdlUS XXI, 35), 17. točka obrazložitve.

[11]Po ustaljeni praksi ESČP preiskovalni sodnik v splošnem ustreza kriterijem sodnika iz tretjega odstavka 5. člena EKČP. Glej sodbo velikega senata v zadevi Medvedyev in drugi proti Franciji z dne 29. 3. 2010 in sodbo v zadevi Moulin proti Franciji z dne 23. 11. 2010.

[12]Sodba ESČP v zadevah Piersack proti Belgiji z dne 1. 10. 1982, 30. točka obrazložitve.

[13]Sodba ESČP v zadeji Paunović proti Srbiji z dne 24. 5. 2016, 38.–43. točka obrazložitve. Glej tudi sodbe ESČP v zadevah Švarc in Kavnik proti Sloveniji z dne 8. 2. 2007, Wettstein proti Švici z dne 21. 12. 2000 ter Hit, d. d., Nova Gorica, proti Sloveniji z dne 5. 6. 2014. V slednji je pritožnica zatrjevala kršitev pravice do nepristranskega sojenja na Ustavnem sodišču, pri čemer senat Ustavnega sodišča ni sprejel ustavne pritožbe v obravnavo, pritožnica pa je bila vnaprej obveščena, kdo bo v zadevi sodnik poročevalec, ne pa tudi, kdo sta druga dva sodnika, ki bosta sodelovala. ESČP je odločilo, da čeprav senat Ustavnega sodišča, ki je vključeval sodnico, ki je sodelovala pri odločitvi Višjega delovnega in socialnega sodišča v pritožničinem primeru, uradno ni ponovno presojal odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča, pri katerih je sodnica sodelovala, je bil dejansko pozvan, naj ugotovi, ali je stališče glede preteka zakonskega zastaralnega roka, ki ga je prej zavzela navedena sodnica, vzbujalo kakršne koli pomisleke glede ustavnosti. Po stališču ESČP bi bilo preveč zahtevati od pritožnice, da bi zahtevala izločitev sodnice iz previdnosti, da bi si zagotovila pravico do nepristranskega sodnika. ESČP je ugotovilo kršitev objektivnega vidika nepristranskosti.

[14]Sodba ESČP v zadevi Pescador Valero proti Španiji z dne 17. 6. 2003.

[15]Sodba ESČP v zadevi Micaleff proti Malti z dne 15. 10. 2009.

[16]Sodba ESČP v zadeji Steck-Risch in drugi proti Liechtensteinu z dne 19. 5. 2005. A. Galič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev komentarja – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 377.

[17]Sodba ESČP v zadevi Švarc in Kavnik proti Sloveniji, v kateri sta pritožnika zatrjevala, da nista bila deležna poštenega sojenja na Ustavnem sodišču, saj je o njuni ustavni pritožbi odločal sodni senat, v katerem sta bila tudi sodnik, ki je med postopkom na sodišču prve stopnje izdal izvedensko mnenje, in sodnica, njegova kolegica. Pritožnika v času, ko sta vložila ustavno pritožbo, nista izpodbijala nobenega člana Ustavnega sodišča, prav tako pa pritožbi nista priložila navedenega mnenja ali ga v njej navajala. ESČP je opozorilo na časovni vidik zadeve. Glede domnevne pristranskosti sodnice je ESČP menilo, da bojazen pritožnikov nima pravne podlage. Nasprotno pa je glede sodnika ugotovilo, da je bil podan dvom v njegovo nepristranskost zaradi njegove predhodne vpletenosti v postopek, ne samo v očeh pritožnikov, temveč tudi objektivno. Zato je prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP.

[18]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 158) 45. in 69. točka obrazložitve. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je po takratni ureditvi prikritih preiskovalnih ukrepov preiskovalni sodnik načelno izpolnjeval zahtevo po sodnem odločanju (torej tudi z jamstvi iz 23. člena Ustave), saj je izpodbijani ukrep lahko odredil samo preiskovalni sodnik (65. točka obrazložitve). To izhaja že iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40), 69. točka obrazložitve. Podobno v odločbi št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 68/04, in OdlUS XIII, 41), 38.–40. točka obrazložitve. Glede jamstev iz sodne odredbe glej tudi odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2), 16. točka obrazložitve, in št. Up-402/12, U-I-86/12 z dne 5. 7. 2012 (Uradni list RS, št. 55/12), 10. točka obrazložitve. Ustavno sodišče se ne opredeljuje do vprašanja, ali sta dvojna vloga preiskovalnega sodnika v sodni preiskavi (tj. vloga preiskovalca in sodnika garanta) in ureditev sodne preiskave nasploh v skladu s pravico do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker to ni predmet presoje v obravnavanem primeru. P. Gorkič, Kazensko sodišče, v: K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Z. Fišer, Temelji kazenskega procesnega prava, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 254.

[19]Sodba ESČP v zadevi Vera Fernandez-Huidobro proti Španiji, 108.–114. točka obrazložitve.

[20]Prav tam, 108. točka obrazložitve.

[21]Prav tam, 109. točka obrazložitve.

[22]Prav tam, 111. točka obrazložitve.

[23]Ta zahteva naj bi izhajala tudi iz nacionalnega (španskega) prava. Kršitve v konkretnem primeru sicer ESČP ni ugotovilo. Prim. sodbe ESČP v zadevah Imbrioscia proti Švici z dne 24. 11. 1993, Pandy proti Belgiji z dne 21. 9. 2006, 50. točka obrazložitve, ter Micallef proti Malti.

[24]Iz izpodbijanih sklepov ni razvidno, da bi navedeni preiskovalni sodnik opravljal sodniško funkcijo pri nadaljnjih zavrnitvah oziroma zavrženjih pritožnika za uvedbo sodne preiskave.

[25]Glej zlasti III. poglavje Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13 – popr. in 17/15 – ZSS).

[26]Tudi po ustaljeni sodni praksi ni dvoma, da je mogoče zahtevati tudi izločitev preiskovalnega sodnika. Glej sklepa Vrhovnega sodišča št. I Kp 34310/2018 z dne 25. 10. 2018 in št. I Kr 10885/2013 z dne 29. 8. 2019, sodbi Vrhovnega sodišča št. IV Kp 55384/2011 z dne 31. 5. 2018 in št. XI Ips 48115/2012-519 z dne 16. 5. 2013 ter sklepa Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 25553/2018 z dne 9. 9. 2020 in št. II Kp 10555/2020 z dne 23. 9. 2020.

[27]Peti odstavek 41. člena ZKP. Glej tudi Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 104, sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Kp 24871/2013 z dne 26. 3. 2015 ter sklep in sodbo Višjega sodišča v Kopru št. IV Kp 29407/2010 z dne 7. 11. 2013.

[28]Š. Horvat, nav. delo, str. 104.

[29]Sklep Ustavnega sodišča št. Up-776/14, 17. točka obrazložitve.

[30]Materialnopravno nista izčrpana očitka neobrazloženosti in nerazumne obrazloženosti neizvedbe zaslišanja oškodovanca, očitek glede izvedbe ustreznih postopkovnih ravnanj pa je pavšalen.