Jedro

Čeprav ima po določbi 3. odstavka 24. člena ZIN v postopku inšpektorja položaj stranke le zavezanec, vlagatelj pobude pa položaja stranke nima, je treba v skladu z upravno sodno prakso v že uvedenih inšpekcijskih postopkih na prijaviteljevo zahtevo presoditi ali mu gre položaj stranke udeleženca v takšnem postopku, če izkaže, da se s postopkom posega v njegov zakonsko varovani pravni položaj. Posamezniku je namreč lahko odvzeta možnost sodelovanja v postopku, v katerem bi lahko zavaroval svoje pravice oziroma pravno priznane koristi, ki mu jo zagotavlja 43. člen, tudi s tem, ko se inšpekcijski postopek ne uvede oziroma se pobuda prijavitelja ne obravnava.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Občinskega inšpektorata Mestne občine Koper, opr. št. 0611-118/2009 z dne 10. 5. 2010 se odpravi in se zadeva vrne Občinskemu inšpektoratu Mestne občine Koper, v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti stroške tega postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v 15-tih dneh od vročitve te sodbe, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Občinski inšpektorat Mestne občine Koper zavrgel zahtevo tožečih strank po uvedbi inšpekcijskega postopka na južnem delu zemljišča s parc. št. 4542/2 in severnem delu zemljišča s parc. št. 4546, obe k.o. A. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so tožeče stranke zahtevale uvedbo inšpekcijskega postopka, ker zaradi zapore na omenjenih zemljiščih ne morejo dostopati do svojih zemljišč. Inšpekcijski postopek pa se uvede in vodi zaradi varstva javnega interesa in ne interesa posameznika, zato je stranka v tem postopku le oseba, zoper katero teče ta postopek, ne pa tudi druge osebe, čeprav gre za javno dobro oziroma za vaško cesto, ki je dana v promet vsem udeležencem v prometu pod enakimi pogoji. V takem inšpekcijskem postopku sploh ni stranke na katere zahtevo se postopek uvede in ki bi imela pravico, v primeru neizdaje odločbe, vložiti pritožbo po 1. odstavku 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. V nadaljevanju navaja, da so javne ceste kategorizirane v skladu z Uredbo o merilih za kategoriazacijo javnih cest, skladno z določili Zakona o javnih cestah. Občina sprejme odlok o občinskih cestah, v katerem uredi upravljanje, graditev, vzdrževanje in varstvo občinskih cest ter nadzorstvo nad občinskimi cestami. Mestna občina Koper je v skladu z merili pripravila predlog kategorizacije, na podlagi katerega je Direkcija RS za ceste izdala mnenje, ki je bilo pogoj za sprejem Odloka o kategorizaciji občinskih cest. V postopku je bilo ugotovljeno, da je Urad za gospodarske javne službe in promet Mestne občine Koper kategoriziral zaključni del javne poti po južnem delu parcele s parc. št. 4542/2 in severnem delu zemljišča s parc. št. 4546, obe k.o. A. Zaključni del, oziroma sam potek trase javne poti je nedvomno sporen, ni pa sporno, da oba dela potekata po zemljiščih v zasebni lasti. Zaradi povedanega je Mestna občina Koper pričela s postopki za ureditev premoženjsko pravnih razmerij na obeh zaključnih delih javne poti. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS občina, po ugotovitvi, da je posamezna javna cesta grajena na zemljišču, ki je v zasebni lasti, zgolj zaradi tega ne sme opustiti njene kategorizacije, saj je dolžna spoštovati predpisana merila za kategorizacijo javnih cest. V primeru, da cesta izpolnjuje ta merila, je občina dolžna cesto ustrezno kategorizirati in s pravnim poslom ali po zakonito izvedenem razlastitvenem postopku pridobiti zemljišče, na katerem je cesta zgrajena. Glede na vse navedeno ugotavlja, da niso izpolnjeni vsi zakonski pogoji za uvedbo postopka, zato je bilo treba zahtevo tožečih strank v skladu s 1. točko 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zavreči, ker ne gre za upravno stvar.

Župan Mestne občine Koper je z odločbo opr. št. 0611-118/2009 z dne 20. 7. 2010 zavrnil pritožbo tožečih strank zoper izpodbijani sklep.

Tožeče stranke v tožbi navajajo, da so lastnice zemljišč in nepremičnin v zaselku B., zato so povsem upravičene, da od pristojnega inšpekcijskega organa zahtevajo, da se jim omogoči dostop do njihovih zemljišč in hiš. Nasprotno stališče, da bi morale čakati na odločitev inšpekcijskega organa da bo po uradni dolžnosti začel postopek zoper osebe, ki so postavile ovire na javno občinsko pot, je namreč povsem zgrešeno. Poudarjajo, da niso neke „tretje“ osebe, ki so zaznale kršitev občinskih predpisov na sporni občinski poti, pač pa so osebe, ki imajo neposreden pravni interes, da se sporna javna pot odpre, saj bi jim tako bilo spet omogočeno dostopati do njihovih zemljišč, kar jim je sedaj onemogočeno. Glede na vse navedeno predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek. Hkrati zahtevajo povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijane sklepa.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Tožeče stranke so vložile zahtevo za uvedbo inšpekcijskega postopka na južnem delu zemljišča parc. št. 4542/2 in severnem delu zemljišča s parc. št. 4546, obe k.o. A., ker jim je zaradi zapore javne poti na navedenem delu zemljišč onemogočen dostop do njihovih parcel. Čeprav ima po določbi 3. odstavka 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07-uradno prečiščeno besedilo1 – ZIN) v postopku inšpektorja položaj stranke le zavezanec, vlagatelj pobude pa položaja stranke nima, je treba, ob opisanem dejanskem stanju, v skladu z upravno sodno prakso (npr. odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-2411/06-12 z dne 22. 5. 2008) v že uvedenih inšpekcijskih postopkih na prijaviteljevo zahtevo presoditi ali mu gre položaj stranke udeleženca v takšnem postopku, če izkaže, da se s postopkom posega v njegov zakonsko varovani pravni položaj. S takšnim stališčem se varuje pravico iz 22. člena Ustave RS, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici ali pravni koristi. Po presoji sodišča pa lahko do takšnega položaja, ko je posamezniku odvzeta možnost sodelovanja v postopku, v katerem bi lahko zavaroval svoje pravice oziroma pravno priznane koristi, ki mu jo zagotavlja 43. člen Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št 24/06, uradno prečiščeno besedilo 2, 126/07, 65/08 in 8/10 – ZUP) tudi s tem, ko se inšpekcijski postopek ne uvede oziroma se pobuda prijavitelja ne obravnava. V obravnavani zadevi so namreč tožeče stranke dovolj verjetno izkazale, da vlagajo zahtevo za uvedbo inšpekcijskega postopka zato, ker so na javni poti postavljene ovire, ki jim preprečujejo dostop do njihovih zemljišč, zato je prizadet njihov pravno varovani interes. Neukrepanje inšpekcije ob takšnem dejanskem stanju namreč ne pomeni le odvzem možnosti, da fizična oseba zavaruje svoje interese, pač pa tudi nezaščiteni javni interes, kar pa je celo v nasprotju z načeli inšpekcijskega nadzora (5. člen ZIN). Zato je Inšpektorat Mestne občine Koper ravnal nepravilno, ko je pobudo tožečih strank zavrgel. Glede na povedano bo moral upravni organ v skladu z določbo 24. člena ZIN zahtevo tožečih strank obravnavati. V ponovljenem postopku bo tako treba nesporno ugotoviti na katerih parcelah, lastništvo le teh ter kakšne in kdo je postavil ovire, ki onemogočajo dostop tožečih strank do njihovih zemljišč. Šele po tako nesporno ugotovljenem dejanskem stanju bo mogoče sprejeti odločitev s katero bo odločeno o zahtevi tožečih strank za uvedbo inšpekcijskega postopka, oziroma odstranitev ovir na delu javne poti, ki jim onemogočajo dostop do njihovih zemljišč.

Glede na vse navedeno je sodišče v skladu z 2. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena, ter zadevo vrnilo Inšpektoratu Mestne občine Koper, v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1, v ponoven postopek.

K točki 2 izreka: Povrnitev stroškov tega postopka tožečim strankam je bila določena v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1, ki določa, da se tožniku, kadar sodišče tožbi ugodi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni zneske v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), ki v 2. odstavku 3. člena določa, da se tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji in jo je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR.