Jedro

Tožnik je imel v pogodbah o zaposlitvi določeno, da se osnovna plača lahko zniža ali zviša odvisno od doseženih rezultatov dela. Za dopustnost tožbe, s katero je zahteval določitev ocene iz naslova uspešnosti in izplačilo razlike v plači, bi moral predhodno pri toženi stranki vložiti zahtevo za varstvo pravic. Šele če ne bi bil zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa oziroma če ta organ v določenem roku o zahtevi ne bi odločil, bi bil v nadaljnjih 15 dneh upravičen uveljavljati sodno varstvo. Direktno sodno varstvo pa ni dopustno, ker ne gre za uveljavljanje t.i.m. čistega denarnega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka (točke 1., 2. in 3. izreka) razveljavi in v tem delu tožba zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (odločitev o stroških postopka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek: - da se tožeči stranki določi ocena iz naslova uspešnosti za obdobje od 1.9.1998 do 9.7.2002 v delovnem razmerju pri toženi stranki in sicer : v višini 20 % na posamezno mesečno osnovno bruto plačo za obdobje od 1.9.1998 do vključno 29.12.1999, v višini 13,33 % na posamezno mesečno osnovno bruto plačo za obdobje od 1.1.2000 do vključno 28.12.2001, v višini 20 % na posamezno mesečno osnovno bruto plačo za obdobje od 1.1.2002 do vključno 9.7.2002 (1. točka izreka).

Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki obračunati bruto zneske prikrajšanja plače iz naslova neizplačane uspešnosti in sicer: - za obdobje od 1.9.1998 do 29.12.1999 v višini 20 % na posamezno mesečno osnovno bruto plačo na način, da na posamezne mesečne neto zneske prikrajšanj plače obračuna ter nanje plača davke in zakonite prispevke, tožniku pa izplača neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do dneva plačila, za zneske, kot so razvidni iz izreka sodbe (točka 2.1. izreka sodbe); - za obdobje od vključno 1.1.2000 do 28.12.2001 v višini 13,33 % na posamezno mesečno osnovno bruto plačo na način, da na posamezne mesečne neto zneske prikrajšanj plače obračuna ter nanje plača davke in zakonite prispevke, tožniku pa izplača neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do dneva plačila, za zneske, kot so razvidni iz izreka sodbe (točka 2.2. izreka sodbe); - za obdobje od 1.1.2002 do vključno 9.7.2002 v višini 20 % na posamezno mesečno osnovno bruto plačo na način, da na posamezne mesečne neto zneske prikrajšanj plače obračuna ter nanje plača davke in zakonite prispevke, tožniku pa izplača neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do dneva plačila, za zneske, kot so razvidni iz izreka sodbe (točka 2.3. izreka sodbe), vse v roku 8 dni, od dneva pravnomočnosti sodbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka povrniti tožniku pravdne stroške, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (3. točka izreka sodbe).

Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da sodišče samo določi odstotek uspešnosti tožene stranke, tožnik pa bo temu primerno ustrezno prilagodil in specificiral tožbeni zahtevek. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 697,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter stroške sodne takse v znesku 44,68 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku in odloči o odstotku delovne uspešnosti tožene stranke, ali pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno izvedlo dokazni postopek. Ne strinja se z odločitvijo, da je odločanje o uspešnosti v izključni pristojnosti tožene stranke oziroma njene uprave ter da sodišče v to ne more posegati. V konkretnem primeru gre za tožbo zaradi prikrajšanja pri plači iz naslova delovne uspešnosti, ki po 43. členu tedaj veljavne Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije predstavlja del plače. Navedeni člen namreč določa, da plačo delavca sestavlja osnovna plača, dodatki za posebne obremenitve, dodatek za delovno dobo, del plače na podlagi doseganja delovne uspešnosti ter del plače iz naslova uspešnosti poslovanja. Plača iz naslova delovne uspešnosti je sestavni del plače po 49. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in po Kolektivni pogodbi S.Z.H. d.d. ... To pomeni, da gre za denarni zahtevek, za katerega je skladno z 83. členom ZTPDR delavec lahko zahteval varstvo pri pristojnem sodišču, tudi če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojne organe v organizaciji. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti; izrek sodbe je sam s seboj v nasprotju, kar predstavlja kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršen pa je tudi 23. člen Ustave RS. Na osnovi pogodb o zaposlitvi je bila tožeča stranka v spornem obdobju upravičena do ocene in ugotavljanja uspešnosti za največ 20 % od osnovne bruto plače. Tožena stranka o delovni uspešnosti tožeče stranke ni odločala, kar predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti. Iz plačilnih list je razvidno, da je v preteklem obdobju tožena stranka v nekaterih primerih oziroma za določene mesece celo ugotovila negativno uspešnost, ki jo je kasneje poračunala pri izplačilu plač, kar pomeni, da bi morala ocenjevati tudi pozitivno uspešnost oziroma upoštevati obdobja, ko je bila delovna uspešnost tožeče stranke pozitivna in ji na podlagi tega tudi izplačati dogovorjeno povišanje. V nadaljevanju pritožbe povzema dosežene rezultate poslovanja v obravnavanem obdobju, iz česar izhaja, da je šlo za izjemno dobre rezultate.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3, v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, pri tem ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih navaja pritožba, niti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, deloma pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

Zmotno je stališče tožnika, da gre v konkretnem primeru za „čisti“ denarni zahtevek, zaradi katerega tožniku ni bilo potrebno predhodno uveljavljati varstva pravic pri toženi stranki. Ker se tožbeni zahtevek v celoti nanaša na obdobje pred veljavnostjo novega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni RS, št. 42/2002 s spremembami; v nadaljnjem besedilu: ZDR), ki je pričel veljati 1.1.2003, je potrebno v obravnavani zadevi uporabiti takrat veljavni Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89; v nadaljnjem besedilu: ZTPDR), ki je v 80. členu določal, da ima delavec pravico pred pristojnim organom v organizaciji oziroma delodajalcu vložiti zahteve za uveljavljanje njegovih pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper sklepe, ki jih ti organi sprejemajo o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Po 2. odst. 83. člena ZTPDR delavec ni mogel uveljavljati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ organizacije, razen ko je šlo za denarno terjatev.

Ker je imel tožnik po vseh sklenjenih pogodbah o zaposlitvi z dne 23.02.19988, 27.1.1999 in 20.5.2002 (priloge A1, A2 in A3) v 7. členu določeno, da se osnovna plača lahko zmanjša ali poveča za največ 20 % odvisno od doseženih rezultatov dela vodje filiale, filiale ... in družbe kot celote, uspešnost dela vodje pa ocenjuje predsednik uprave, pri čemer upošteva elemente in merila, določena s pravilnikom o nagrajevanju delavcev v družbi, bi moral tožnik, v kolikor je štel, da pri posameznem izplačilu plače uspešnost ni bila upoštevana, pri toženi stranki vložiti zahtevo za varstvo pravic zaradi kršitve pogodbene obveznosti in nedoločitve odstotka delovne uspešnosti. Šele če ne bi bil zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji (po pogodbi o zaposlitvi je bil to predsednik uprave tožene stranke), ali če ta organ ne bi odločil v 30 dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, bi imel tožnik v nadaljnjih 15 dneh pravico zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. V konkretnem primeru je po oceni pritožbenega sodišča bistveno to, da je tožnik postavil tožbeni zahtevek tako, da je najprej v 1. točki izreka zahteval določitev ocene iz naslova uspešnosti za sporno obdobje (v višini 20 %, 13,33 % in 20 %) ter v 2. točki nato posledično navedenemu to preračunal v denarne mesečne zahtevke, izhajajoč iz vtoževane ocene iz naslova uspešnosti ter pripadajoče oziroma izplačane mu plače. Tako sta tožbena zahtevka iz 1. in 2. točke med seboj vsebinsko povsem povezana in je bilo potrebno tožbo v celoti zavreči. Glede na navedeno, bi moralo sodišče prve stopnje takšno tožbo zavreči kot nedovoljeno v skladu z 274. členom ZPP. Zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju določbe 274. člena ZPP, v povezavi s 1. odst. 354. člena ZPP pritožbi delno ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka razveljavilo in tožbo zavrglo. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da predstavlja delovna uspešnost del plače po določilu 43. člena tedaj veljavne Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije in po 49. členu ZTPDR.

V kolikor se pritožba nanaša na odločitev o stroških postopka, ni utemeljena, saj so bili stroški postopka pred sodiščem prve stopnje pravilno odmerjeni ob upoštevanju uspeha tožeče stranke v postopku, v skladu s 1. odst. 154. člena ZPP in Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/2003, v nadaljevanju OT). Zato je bilo potrebno v tem delu pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, v skladu s 353. členom ZPP.

Tožeča stranka je s pritožbo sicer delno uspela, vendar to ni vplivalo na uspeh v postopku, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, po 2. odst. 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP.