Jedro

Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 343/2015, ki se nanaša na povsem identično dejansko stanje, kot v obravnavani zadevi, se določba 105. člena ZUreP-1 ne nanaša na položaje, ko je pred uveljavitvijo akta, ki je podlaga za razlastitev, zemljišče pridobilo status stavbnega zemljišča samo zaradi razlastitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je predlagateljica dolžna nasprotnemu udeležencu za v razlastitvenem postopku odvzeto zemljišče parc. št. 1 k. o. X v roku 15 dni plačati odškodnino v višini 4.452,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je predlagateljica dolžna nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka v znesku 573,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da določi odškodnino za razlaščeno nepremičnino v znesku 62.538,00 EUR. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne drži navedba sodišča prve stopnje, da ni sporno, da je bilo zemljišče razlaščeno v korist predlagateljice zaradi prestavitve glavne ceste G11-104 K.-M., odsek 1136 K.-S. B. (ob letališču), saj je prestavitev ceste le posledica širitve letališča ... To pomeni, da je razlog spremembe namembnosti razlaščenega zemljišča v letu 2002 širitev območja stavbnih zemljišč zaradi potreb širitve letališča in spremljajočih dejavnosti (poslovna cona B.). Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do teh navedb nasprotnega udeleženca in je pavšalno zaključilo, da dejstvo, da je bilo zemljišče razlaščeno v korist predlagateljice zaradi prestavitve glavne ceste, ni sporno. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je status razlaščenega zemljišča spremenil zaradi gradnje državne ceste kot javne infrastrukture. Če zemljišče ne bi bilo predvideno za državno cesto, tam nikakor ne bi ostalo gozdno zemljišče, kar je bilo pred 20. 12. 2002, temveč bi bilo to zemljišče stavbno zemljišče, namenjeno širitvi letališča ali pa zemljišče, namenjeno poslovnemu kompleksu B. Zato je nerazumljiva in nelogična tudi razlika v ponujeni ceni za zemljišča, ki jih odkupuje A. L. d.d. za potrebe širitve letališča (tudi več kot 72 EUR/m2), od ponujene cene za zemljišča, ki so namenjena prestavitvi javne ceste, katere izključni namen je prav tako širitev letališča. V obeh primerih gre namreč za zemljišča, katerih namembnost je bila spremenjena izključno zaradi bodoče širitve letališča. Ni pravično, da so A. L. in privatni investitorji za povsem primerljiva zemljišča v neposredni bližini nasprotnemu udeležencu razlaščenih zemljišč plačali nekje med 35-42 EUR/m2, država pa nasprotnemu udeležencu niti 5 EUR/m2. Zato določena odškodnina ne odraža pravične (polne) odškodnine, kot jo določa 69. člen URS. Ne drži ugotovitev sodišča, da je razlaščeno zemljišče postalo stavbno zemljišče na podlagi prostorskih aktov, ki so bili sprejeti za potrebe gradnje ceste in zaradi katerih je prišlo do razlastitve razlaščenega zemljišča. Posledično je sodišče prve stopnje napačno naložilo sodnemu izvedencu B. B. izdelavo cenitve za gozdno zemljišče. V tem delu je sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča napačno ugotovilo dejansko stanje. Razlaščeno zemljišče je imelo že pred izdajo Odloka o lokacijskem načrtu iz leta 2005 status stavbnega zemljišča. Ugotavljanje izvornega statusa razlaščenega zemljišča na način, kot je to storilo sodišče pred letom 20. 12. 2002, je neustavno, saj pomeni kršitev 14., 22., 23. in 69. člena URS, prav tako je v nasprotju s 105. členom ZUreP-1 ter predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotnemu udeležencu namreč ni bila odvzeta nepremičnina s statusom in dejanskim stanjem kakršno je bilo leta 2002, temveč s statusom iz leta 2010. Takrat namreč namembnost razlaščenega zemljišča ni bila gozdno zemljišče. Iz pogodbe namesto razlastitve z dne 14. 12. 2012, s katero je Občina C. zemljišča v njeni lasti na trasi predvidene prestavitev ceste za namen izgradnje prestavljene ceste še pred razlastitvijo prodala predlagateljici, je razvidno, da je omenjena občina za 2.120m2 v pretežni meri v naravi neobstoječih ali opuščenih gozdnih in poljskih poti (v naravi predvsem gozd, primerljiv z gozdom nasprotnega udeleženca), deloma pa tudi še vedno obstoječih tržnih poti, od predlagateljice iztržila 66.094,94 EUR, kar je v povprečju več kot 30 EUR/m2, medtem ko je sodišče v konkretni zadevi nasprotnemu udeležencu prisodilo manj kot 5 EUR/m2 za povsem primerljivo zemljišče. Tudi zato izpodbijani sklep predstavlja nedopusten poseg v ustavno pravico nasprotnega udeleženca do enakosti pred zakonom iz 14. člena URS in do enakega varstva pravic iz 22. člena URS ter poštenega sojenja kot tudi napačno uporabo materialnega prava. Zato bi bilo v tej zadevi potrebno upoštevati cene vseh primerljivih razlaščenih zemljišč na trgu v trenutku dejanske razlastitve, torej tudi cene, ki so jih za primerljiva zemljišča plačali A. L. in drugi privatni investitorji (med 35-27 EUR/m2) ter predlagateljica sama v znesku 16,56-44,84 EUR/m2. Prav tako ne drži pavšalna trditev sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec ni nasprotoval višini odškodnine določeni s cenitvijo cenilca B. B. Izpodbijani sklep je tako napačno ugotovil dejansko stanje in nima ustrezno obrazloženih razlogov o tem, zakaj je cenitev C. C. v zadevi N 24/2013 napačna. Ker je določena odškodnina prenizka, je napačna tudi stroškovna odločitev, ki je odvisna od višine prisojene odškodnine.

3. Predlagateljica na pritožbo nasprotnega udeleženca ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 105. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), ki je pravna podlaga za odločitev v tej zadevi, pripada lastniku za razlaščeno nepremičnino ustrezna odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina. Pri oceni vrednosti razlaščene nepremičnine se poleg strokovnih standardov upoštevajo tudi namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka (tretji odstavek 105. člena ZUreP-1).

6. Iz potrdila o namenski rabi spornega zemljišča 1 k. o. X. za stanje na dan 19. 12. 2002, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, med drugim izhaja, da je razlaščeno zemljišče takrat ležalo zunaj poselitvenega območja (na območju kmetijskih zemljišč) in je bilo opredeljeno kot gozdno zemljišče. Z Odlokom o dolgoročnem planu iz leta 2002 je bila zaradi normalnega funkcioniranja letališča predvidena prestavitev glavne ceste II št. 104 K. - M. proti severu. Za prestavitev glavne ceste se je določila izdelava lokacijskega načrta. Javna korist za gradnjo na nepremičnini (prestavitev glavne ceste) je bila nato izkazana z Odlokom o lokacijskem načrtu za območje urejanja z oznako L5/1 - glavna cesta G II-104 K. - M. (odsek ob letališču B.) iz leta 2005. 7. Glede na povzeto vsebino potrdila o namenski rabi zemljišč ter prostorskih aktov je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bila namembnost razlaščenega zemljišča, ki je bilo po stanju na dan 19. 12. 2002 opredeljeno kot gozdno zemljišče (zemljišče zunaj poselitvenega območja), spremenjena v stavbno zemljišče izključno zaradi gradnje (prestavitve) glavne ceste GII-104 K.-M., kar izhaja iz Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine K. za obdobje 1986-1990 za območje Občine C., dopolnitev 2002, kjer je bilo zemljišče opredeljeno kot stavbno zemljišče z osnovno namensko rabo DC: območje državnih cest. Vsi prostorski akti (tako planski, kot tudi izvedbeni) so bili torej sprejeti zaradi gradnje (prestavitve) ceste, zato se nasprotni udeleženec pri določitvi odškodnine ne more sklicevati na status stavbnega zemljišča. Res je, da se pri določitvi odškodnine v skladu s tretjim odstavkom 105. člena ZUreP-1 upošteva tudi namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev in drži tudi stališče nasprotnega udeleženca, da je s podlago za razlastitev mišljen Odlok o lokacijskem načrtu (prim. npr. tretji odstavek 93. člena ZUreP-1 v zvezi z 2. točko prvega odstavka 98. člena ZUreP-1) in da je imelo sporno zemljišče pred uveljavitvijo tega akta status nezazidanega stavbnega zemljišča. Vendar pa je treba upoštevati, da zemljišče takšnega statusa ni imelo izvorno, ampak ga je pridobilo ravno zaradi nameravane gradnje ceste in razlastitve (predmet razlastitve je namreč lahko le stavbno zemljišče). Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 343/2015, ki se nanaša na povsem identično dejansko stanje, kot v obravnavani zadevi, se določba 105. člena ZUreP-1 ne nanaša na položaje, ko je pred uveljavitvijo akta, ki je podlaga za razlastitev, zemljišče pridobilo status stavbnega zemljišča samo zaradi razlastitve. Glede na povedano se kot neutemeljene izkažejo obsežne pritožbene navedbe, ki kot odločilno izpostavljajo okoliščino, da je imelo sporno zemljišče status stavbnega zemljišča pred sprejetjem Odloka o lokacijskem načrtu v letu 2005. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o zagrešenih kršitvah 14., 22., 23. in 69. člena Ustave RS (URS), niti ni sodišče prve stopnje pri odločanju zmotno uporabilo materialnopravnega določila 105. člena ZUreP-1. Prav tako ne drži očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo ustaljeno sodno prakso, temveč se je v obrazložitvi pravilno sklicevalo na odločitev VS RS v identični zadevi (sklep VS RS II Ips 343/2015)

8. Pritožbeni očitek, da sporno zemljišče nasprotnega udeleženca ni bilo razlaščeno zaradi prestavitve glavne ceste G11-104 K. - M., temveč zaradi širitve letališča ..., ni utemeljen, saj iz Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine K. z obdobje 1986 – 2000 C., dopolnitev 2002, izrecno in jasno izhaja, da je bilo zemljišče nasprotnega udeleženca opredeljeno kot stavbno zemljišče z osnovno namensko rabo DC: območje državnih cest. Da je bilo zemljišče nasprotnega udeleženca razlaščeno izključno zaradi prestavitve glavne ceste G11-104 K. – M., prav tako izrecno izhaja tudi iz odločbe o razlastitvi UE Kranj št. 352-6/2010-55 z dne 3. 1. 2013 (priloga A1), kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Zato pritožba navedeno neupravičeno izpodbija z navajanjem drugačnega razloga razlastitve (širjenje letališča). Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje podalo jasne in popolne razloge o razlogu razlastitve.

9. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, ki izpodbija cenitev sodnega cenilca B. B., ki je pri določitvi višine odškodnine za razlaščeno zemljišče (po navodilih sodišča prve stopnje) upošteval status gozdnega zemljišča. Ker je nasprotni udeleženec v pripombah na opravljeno cenitev oporekal cenitvi izključno iz razloga, ker se ni strinjal z opredeljenim statusom razlaščenega zemljišča, ne drži pritožbeni očitek, da je opravljeno cenitev prerekal tudi po višini, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je napačna cenitev sodne cenilke C. C., ki jo je slednja izdelala v postopku, ki je pred Okrajnim sodiščem v Kranju tekel v zadevi N 34/2013. Sodišče prve stopnje se je do navedenega očitka pravilno opredelilo v 11. točki obrazložitve, zato uveljavljani očitek pritožbe ni utemeljen.

10. Pritožbene navedbe v zvezi s ceno odkupa nekaterih preostalih razlaščenih zemljišč s strani A. L. ali predlagateljice, za odločitev v zadevi niso upoštevne, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, saj na vrednost razlaščene nepremičnine, ki je bila v postopku ugotovljena na podlagi izvedenskega mnenja sodnega cenilca, ne morejo vplivati.

11. Stroškovna odločitev sodišča prve stopnje glede na pravilno odmero višine odškodnine ostaja pravilna.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).