Jedro

V postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve izrečene kazni sodišče odloča po tistem kazenskem zakonu, ki je veljal v trenutku, ko je sodba, s katero je bila kazen izrečena, postala pravnomočna. Takšna uporaba zakona ne predstavlja odstopa od načela alternativnosti, saj presoja, kateri zakon je za storilca milejši z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni, v pravnomočni sodbi ni zajeta, hkrati pa se o tem vprašanju odloča v samostojnem in od izrekanja sodbe ločenem postopku.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I izreka razsodilo, da se pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 31018/2011 z dne 7. 6. 2013 v zvezi s popravnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 31018/2011 z dne 23. 7. 2013, pravnomočna dne 4. 7. 2013, s katero je bila obsojenemu A. A. izrečena kazen šestnajst let in en mesec zapora, Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 12554/2016 z dne 19. 1. 2017, pravnomočna dne 8. 2. 2017, s katero je bila obsojencu izrečena kazen deset mesecev zapora, in Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 37038/2012 z dne 24. 1. 2018, pravnomočna dne 16. 3. 2018, s katero je bila obsojencu izrečena kazen enajst mesecev zapora, v odločbah o kazni spremenijo tako, da se obsojencu na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotna kazen sedemnajst let in devet mesecev zapora. Po določbah 55. in 56. člena KZ-1 je obsojencu v izrečeno enotno kazen vštelo čas, prestan v priporu od dne 23. 6. 2011 od 17.20 ure dalje in delno prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 31018/2011 z dne 25. 4. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 31018/2011 z dne 23. 10. 2012, pravnomočni dne 14. 11. 2012, in sicer od dne 4. 12. 2012 dalje in delno prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 31018/2011 z dne 7. 6. 2013 v zvezi s popravnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 31018/2011 z dne 23. 7. 2013, pravnomočni dne 4. 7. 2013, in sicer od dne 24. 10. 2013 dalje. V ostalem ostanejo navedene pravnomočne sodbe nespremenjene. Z isto sodbo pa je sodišče prve stopnje pod točko II izreka predlog za združitev kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 38031/2012 z dne 21. 10. 2013, pravnomočni istega dne, in po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 30743/2011 z dne 12. 9. 2013, pravnomočni dne 5. 11. 2013, zavrnilo kot neutemeljen.

2. Zoper sodbo se je pritožila obsojenčeva zagovornica smiselno zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravno naziranje zagovornice, da je tudi izvršitev kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 37038/2012 z dne 24. 1. 2018, pravnomočni dne 16. 3. 2018, zastarala, saj bi moralo sodišče glede določb o zastaranju izvršitve kazni uporabiti kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj je za obsojenca ugodnejši, ni pravilno. Glede tega vprašanja je Vrhovno sodišče RS že presodilo v sodbah I Ips 41963/2013 z dne 5. 7. 2018, I Ips 43430/2010 z dne 19. 12. 2019 in I Ips 45634/2011 z dne 17. 9. 2020, da sodišče v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve izrečene kazni odloča po tistem kazenskem zakonu, ki je veljal v trenutku, ko je sodba, s katero je bila kazen izrečena, postala pravnomočna. Tako stališče izhaja iz izhodišča, da se presoja o milejšem zakonu v smislu določbe drugega odstavka 7. člena KZ-1 pred pravnomočnostjo sodbe omejuje samo na tiste določbe in institute kazenskega materialnega prava, ki pridejo v poštev pri izrekanju sodbe, ne more pa se ta presoja opirati na sklepanje o za storilca morebitnem ugodnejšem položaju, ki bi se lahko izrazil šele v bodoče, po pravnomočnosti sodbe. Sodišče zato pri odločanju o morebitnem zastaranju izvršitve kazni ni vezano na uporabo zakona, ki ga je uporabilo pri izrekanju kazni, ampak pride v poštev tisti zakon, ki velja ob pravnomočnosti sodbe, razen če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca (enkrat ali večkrat) spremeni. Takšna uporaba zakona ne predstavlja odstopa od načela alternativnosti, saj presoja, kateri zakon je za storilca milejši z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni, v pravnomočni sodbi ni zajeta, hkrati pa se o tem vprašanju odloča v samostojnem in od izrekanja sodbe ločenem postopku.

5. Glede na navedeno ter dejstvo, da je izpostavljena sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 37038/2012 z dne 24. 1. 2018, s katero je bila obsojencu izrečena kazen enajst mesecev zapora, postala pravnomočna dne 16. 3. 2018, ko je že veljal Kazenski zakonik-1B, ki v 5. točki 92. člena določa, da se izrečena kazen do enega leta ne sme več izvršiti, ko je poteklo šest let od obsodbe, torej od pravnomočnosti sodbe, je ugotoviti, da izvršitev kazni po navedeni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 37038/2012 še ni zastarala.

6. Glede nadaljnjih pritožbenih navedb obsojenčeve zagovornice sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izrečena enotna kazen primerna in pravična. V obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP obsojencu pravilno izreklo enotno kazen po določbi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ne da bi se spuščalo v oceno pravilnosti pravnomočno izrečenih kazni. Pri izreku nove enotne kazni po navedenem določilu ZKP namreč sodišče upošteva samo tiste okoliščine, ki so bile že upoštevane pri izreku kazni v pravnomočnih sodbah. V točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe je tako sodišče prve stopnje pravilno navedlo olajševalne in obteževalne okoliščine, ki so bile upoštevane pri izreku kazni po posameznih pravnomočnih sodbah, ki so bile upoštevane pri izreku enotne kazni zapora. Časovna oddaljenost od storitve kaznivih dejanj ter obsojenčevo očetovstvo, ki ju uveljavlja zagovornica, pa sta bili po oceni pritožbenega sodišča dovolj upoštevani že pri izreku kazni v pravnomočnih sodbah, kakor tudi pri izreku predmetne enotne kazni zapora. Sodišče prve stopnje pa seveda ni moglo prezreti v izpodbijani sodbi navedenih obteževalnih okoliščin ter dejstva, da je pri obravnavanih kaznivih dejanjih šlo za dejanja hujše teže in narave. Pritožbeno zatrjevanje, da se je obsojenec v vmesnem času osebnostno uredil in rehabilitiral, pa ostaja na posplošeni ravni, tako, da ga ni mogoče preizkusiti.

7. Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izrečena enotna kazen sedemnajst let in devet mesecev zapora odraz ravnotežja olajševalnih in obteževalnih okoliščin na strani obsojenca, ki so bile upoštevane pri izreku kazni v predmetnih pravnomočnih sodbah.

8. V izpodbijani sodbi in postopku sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Ker je obsojenec na prestajanju kazni zapora, je pa brez premoženja, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.