Jedro

Kljub temu, da je tožnik kot direktor in edini družbenik družbe G. d.o.o. sprejel sklep, da mu zaradi zdravstvenih težav in nezmožnosti opravljanja dela delovno razmerje preneha, je ostal prijavljen v obvezno zavarovanje še v času do izdaje dokončne odločbe toženca, s katero mu ni bila priznana pravica do nadomestila za čas brezposelnosti. Takšna odločba je zakonita, saj tožnik ni imel statusa brezposelne osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Odločba tožene stranke Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 15. 6. 2011 in odločba Republike Slovenije, Ministrstvo za … št. ... z dne 12. 8. 2011 se odpravita in se tožniku prizna pravica do nadomestila med brezposelnostjo“. Obenem je odločilo, da tožena stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodi med tiste, ki so ves čas soustvarjali in državi plačevali prispevke in davke. Sedaj so zaščiteni tisti, ki nikoli niso delali. Ob izgubi dela je sodišču predložil vso potrebno dokumentacijo. Prosi, da se mu pove, kaj mora še storiti, da pride do zahtevane pravice. Podjetje že štiri leta nima tekočega računa in se še vodi kot aktivno.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 12. 8. 2011 ter prvostopno odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 15. 6. 2011, s katero je zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do nadomestila med brezposelnostjo z obrazložitvijo, da tožnik ni brezposelna oseba in mu pravice iz naslova brezposelnosti ne gredo.

Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v Zakonu o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010, v nadaljevanju ZUTD). Ta v 8. členu določa, da se za brezposelno osebo šteje iskalec zaposlitve, ki je zmožen za delo, prijavljen na zavodu, aktivno išče zaposlitev in je pripravljen sprejeti ustrezno oziroma primerno zaposlitev, ki mu jo ponudi zavod ali drug izvajalec storitve posredovanja zaposlitve ter ni v delovnem razmerju; ni zaposlen; ni poslovodna oseba v osebni družbi in enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo ter zavodu; ni kmet; ni upokojenec; nima statusa dijaka, vajenca, študenta ali udeleženca izobraževanja odraslih, mlajšega od 26 let. Pogoji iz tega odstavka citiranega člena morajo biti izpolnjeni ves čas vodenja osebe v evidenci brezposelnih oseb. Glede na določbo 58. člena ZUTD brezposelna oseba lahko uveljavlja pravice iz obveznega in prostovoljnega zavarovanja za primer brezposelnosti, med drugim glede na 1. alineo citirane določbe, pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je po podatkih poslovnega registra tožnik direktor in edini družbenik družbe G. d.o.o.. Tožnik je dne 11. 5. 2011 sprejel sklep, da njemu samemu z dnem 11. 5. 2011 preneha delovno razmerje zaradi zdravstvenih težav in nezmožnosti opravljanja del in nalog.

Ne glede na to, da je tožnik sprejel takšen sklep pa je bistveno za rešitev sporne zadeve v tem, da je tožnik še vedno ostal prijavljen v obvezno zavarovanje in sicer je bil po podatkih registra ZZZS na dan 20. 1. 2012 (priloga C2), neprekinjeno zavarovan od 1. 11. 1997 do 31. 12. 2011 za zavarovalni čas 40 ur.

To pomeni, da je bil tožnik obvezno zavarovan še v času do dokončne odločbe toženca z dne 12. 8. 2011 in še po tem datumu in sicer kot direktor in edini družbenik družbe.

Navedeno je potrdil tudi sam tožnik, zaslišan kot stranka, da dne 24. 5. 2011, ko je vložil zahtevo za priznanje nadomestila med brezposelnostjo, družba še ni bila formalno izbrisana iz registra, začel pa je že z vsemi postopki za izbris podjetja. To izhaja tudi iz sklepov Okrožnega sodišča v Ljubljani 26. 8. 2011 o začetku postopka izbrisa subjekta iz sodnega registra brez likvidacije. S sklepom z dne 14. 11. 2011 pa je Okrožno sodišče v Ljubljani ugotovilo, da obstaja razlog za izbris subjekta G. d.o.o. iz sodnega registra brez sodne likvidacije. Vendar pa sta tudi omenjena sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani bila izdana kasneje kot izpodbijani odločbi in jih zato sodišče glede na to, da presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe na podlagi stanja do dokončne odločbe, to je do 12. 8. 2011, pri odločanju ni moglo upoštevati, enako kot pred tem toženec. Stanje, ki se nanaša na obdobje po dokončni odločbi (po 12. 8. 2011) je lahko edino stvar novega postopka pred prvostopnim organom, to je Zavodom Republike Slovenije za zaposlovanje.

Ker je bil tožnik v času izpodbijanih odločb prijavljen v obvezno zavarovanje in družba še vedno vpisana v register, tožnik formalno še ni imel statusa brezposelne osebe iz 8. člena ZUTD, zaradi česar do pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po 58. členu zakona, ni upravičen, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Glede na vse obrazloženo in ker so pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.