Jedro

Ker je bilo do začetka učinkovanja razveljavitev zakonov v zvezi z obdavčitvijo nepremičnin o dolžnikovi obveznosti že pravnomočno odločeno, odločbi Ustavnega sodišča na dolžnikovo obveznost ne vplivata. To, da je dolžnik vložil tudi pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi, ni pravno pomembno za postopek zavarovanja z zastavno pravico na dolžnikovih nepremičninah.

V zemljiško knjigo se vpisujejo stvarne pravice na nepremičninah in zanjo velja načelo javnosti in oblikovalnih učinkov vpisov. Za konkretni nepremičnini iz zemljiške knjige ne izhaja, da bi šlo pri teh nepremičninah za zemljišče pod stavbo oziroma zemljišče, ki predstavlja skupen del stavbe, saj bi v nasprotnem primeru pri teh nepremičninah bilo navedeno, da gre za splošne skupne dele. Dokler gre za nepremičnine (zemljiške parcele) v izključni lasti dolžnika, pa je te nepremičnine v breme dolžnika mogoče obremeniti.

Pri vsaki nepremičnini, ki je splošni ali posebni skupni del stavbe, se to pravno dejstvo vpiše v zemljiško knjigo kot njen osnovni položaj. Nepremičnina je vpisana kot posamezni del stavbe, dalje je pri njej vpisana lastninska pravica v deležu 1/1 v korist dolžnika na posameznem delu ter delež solastnine na splošnih skupnih delih stavbe v etažni lastnini. Glede na navedeno dolžnik tudi glede te nepremičnine ni izkazal, da bi šlo za skupen del stavbe v etažni lastnini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep v 1. in 2. točki izreka potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o zavarovanju z dne 6. 2. 2015 (1. točka izreka), odločilo, da mora dolžnik upniku plačati 468,18 EUR stroškov ugovornega postopka (2. točka izreka) in zavrnilo upnikov predlog za povrnitev stroškov ugovornega postopka nad 468,18 EUR (3. točka izreka).

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da navedeni sklep temelji med drugim na Odločbi o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti z dne 20. 6. 2013. Že v ugovoru je dolžnik opozoril na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-125/14 z dne 19. 2. 2015, v kateri je to ugotovilo, da so bile zakonske podlage za davek na nepremičnine v neskladju z ustavo. Z odločbo U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 pa je Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin. Glede na ustavne odločbe je davčni organ davek odmeril neutemeljeno in nezakonito. Navedeno je dolžnik navajal že v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi. Prav tako niso pravilne druge ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje. Pri nepremičninah 001 in 002 gre dejansko za funkcionalno oziroma pozidano zemljišče pod stavbo v etažni lastnini, nepremičnina z ID znakom 003 pa predstavlja skupne dele stavbe, kar vse izhaja iz GURS. Na takšnih skupnih delih stavbe pa ni mogoče vknjižiti zastavne pravice in posledično zaznamovati izvršljivost terjatve. Glede navedenih nepremičnin bi bilo treba postopek zavarovanja tako ustaviti.

3. Upnica je v odgovoru na pritožbo pojasnila podlago za izdani sklep o zavarovanju in navedla, da je odločba Ustavnega sodišča U-I-125/14-17 začela učinkovati z dnem 7. 3. 2015. Na parcelah 001 in 002 se ne nahaja nobena stavba, do celote pa je vknjižena lastninska pravica na dolžnika. Nepremičnina z ID znakom 003 pa ni skupen del večstanovanjske stavbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi ugovora utemeljilo s sklicevanjem na 44. člen Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ter ugotovilo, da dolžnik v zvezi s pravnomočnostjo odločbe z dne 20. 6. 2013 ni podal nobenih ugovornih trditev oziroma ni zatrjeval, da odločba, ki je bila izdana že v letu 2013, ni postala pravnomočna do izdaje odločbe ustavnega sodišča. Glede na navedeno je sklenilo, da odločba Ustavnega sodišča na odločitev o dolžnikovem ugovoru ne vpliva. V zvezi z nepremičninama ID znak 001 in 002 je ugotovilo, da je v zemljiški knjigi pri njima vpisana izključna lastninska pravica dolžnika, iz vpogleda v GURS pa izhaja, da ne stoji na njima nobena stavba. Zgolj navedba, da gre za pozidano zemljišče pa po presoji sodišča prve stopnje še ne pomeni, da gre za funkcionalno zemljišče stavbe. Prav tako je v zvezi z nepremičnino z ID znakom 003 ugotovilo, da glede na vpogled v zemljiško knjigo ne gre za skupen del stavbe v etažni lastnini, temveč je tudi glede tega dela dolžnik lastnik do celote. Glede na navedeno je ugovor dolžnika zavrnilo. Ker je dolžnik vložil obrazložen ugovor, je sodišče še ugotovilo, da je bil upnikov odgovor na ugovor potreben za izvršbo, zato je upniku priznalo stroške za odgovor na ugovor v znesku 468,18 EUR, v preostalem (glede nagrade za poročilo stranki) pa je upnikov stroškovni zahtevek zavrnilo. Tako odločitev sodišča prve stopnje kot razlogi zanjo so pravilni.

7. Višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dolžnik ni niti zatrjeval, da bi odločba o odmeri davka na nepremičnine večje vrednosti št. 42270-3638/2013-1 z dne 20. 6. 2013 postala pravnomočna šele po izdaji odločb(e) Ustavnega sodišča. Iz seznama izvršilnih naslovov v prilogi A1 spisa izhaja, da je navedena odločba postala izvršljiva dne 27. 7. 2013, odločba Ustavnega sodišča, na katero se v ugovoru sklicuje dolžnik, U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2013, pa je začela učinkovati z dnem 7. 3. 2015. Odločba U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014, na katero se dolžnik sklicuje v pritožbi, pa je pričela učinkovati 1. 4. 2014, obe torej že po izvršljivosti navedene odločbe o davčni odmeri. Navedeno pa pomeni, da obe odločbi Ustavnega sodišča na veljavnost odločbe št. 42270-3638/2013-1 ne vplivata. Skladno s 44. členom ZUstS se namreč zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Ker je bilo do začetka učinkovanja razveljavitev zakonov v zvezi z obdavčitvijo nepremičnin o dolžnikovi obveznosti že pravnomočno odločeno, odločbi Ustavnega sodišča na dolžnikovo obveznost ne vplivata. Prav tako drži stališče sodišča prve stopnje, da navedba, da je dolžnik vložil tudi pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi, ni pravno pomembna za ta postopek.

8. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede dolžnikovega ugovornega zatrjevanja, da gre pri nepremičninah ID znak 001, 002 in 003 za skupne dele stavb v etažni listini (ki pomeni lastnino posameznega dela stavbe in solastnino skupnih delov – prvi odstavek 105. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ), ki jih glede na to, da naj bi bili v solastnini etažnih lastnikov, ne bi bilo mogoče samostojno obremeniti (ne da bi bili hkrati obremenjeni tudi posebni deli, katerim ti skupni deli pripadajo – primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 293/2012 in 112. člen SPZ). Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da iz vpogleda v izpiske iz zemljiške knjige, ki je za razliko od zemljiškega katastra pravna evidenca nepremičnin, v katero se vpisujejo stvarne pravice na nepremičninah in zanjo velja načelo javnosti in oblikovalnih učinkov vpisov, za nepremičnini ID znak 001 in 002 ne izhaja, da bi šlo pri teh nepremičninah za zemljišče pod stavbo oziroma zemljišče, ki predstavlja skupen del stavbe, saj bi v nasprotnem primeru pri teh nepremičninah bilo navedeno, da gre za splošne skupne dele (3. točka 15.a člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) in prvi in tretji odstavek 105. člena SPZ ter tudi prvi in drugi odstavek 190. člena Stanovanjskega zakona, prvi odstavek 217. člena Zakona o graditvi objektov in 7. člen Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbam). Dokler gre za nepremičnine (zemljiške parcele) v izključni lasti dolžnika, pa je te nepremičnine v breme dolžnika mogoče obremeniti.

9. Glede nepremičnine ID znak 003 višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz vpogleda v izpisek iz zemljiške knjige ne izhaja, da gre za skupni del stavbe v etažni lastnini. Nasprotno iz izpiska iz zemljiške knjige izhaja, da nepremičnina predstavlja poseben del stavbe, ki je v izključni lasti dolžnika. Skladno s 3. in 4. točko 15.a člena ZZK-1 se pri vsaki nepremičnini, ki je splošni ali posebni skupni del stavbe, to pravno dejstvo vpiše v zemljiško knjigo kot njen osnovni položaj. Navedena nepremičnina pa je vpisana kot posamezni del stavbe, dalje je pri njej vpisana lastninska pravica v deležu 1/1 v korist dolžnika na posameznem delu ter delež solastnine na splošnih skupnih delih stavbe v etažni lastnini, kot to predvideva 2. točka 15.a člena ZZK-1. Glede na navedeno dolžnik tudi glede te nepremičnine ni izkazal, da bi šlo za skupen del stavbe v etažni lastnini.

10. Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o dolžnikovem ugovoru, je posledično pravilno odločilo tudi o stroških ugovornega postopka (peti odstavek 38. člena ZIZ). Pritožba dolžnika tako ni utemeljena.

11. Ker pritožba dolžnika ni utemeljena, jo je višje sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo v izpodbijani 1. in 2. točki izreka (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Upnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).