Jedro

Sistem obravnave prošenj za izterjavo, ki sicer temelji na načelu medsebojnega zaupanja, organov, pristojnih za izvršitev tujih odločb, ne odvezuje dolžnosti, da prošnje za izterjavo upravnih kazni ali glob preverijo (med drugim) tudi z vidika njihove popolnosti oziroma primernosti za izvršitev, svoje ugotovitve, ki se tičejo dopustnosti predlagane izvršbe, pa so ti organi dolžni v aktu, s katerim dovolijo izvršitev, tudi navesti oziroma pojasniti.

Organi države, ki je zaprošena za izvršitev tuje odločbe, so tako dolžni preveriti med drugim tudi, ali prošnja vsebuje vse zahtevane podatke, med katere sodijo tudi vsi datumi, pomembni za postopek izvršbe, vključno s tem, ali in kako je bila sodba ali odločba, ki se izvršuje, stranki vročena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklepa Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Murska Sobota, št. DT 4933-92322/2019-5 z dne 8. 7. 2020 in št. DT 4933-92322/2019-11 z dne 18. 9. 2020 se odpravita ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. S sklepom o davčni izvršbi št. DT 4933-92322/2019-5 z dne 8. 7. 2020 je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) dolžniku A., s.p., naložila plačilo globe v znesku 3.300,00 EUR ter stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR. Obveznosti dolžnika temeljijo na izvršilnem naslovu, ki ga predstavlja odločba št. LVwG 33.12-2397/2018-14 z dne 19. 11. 2018, ki jo je izdala Republika Avstrija, izvršljiva pa je postala dne 19. 11. 2018 (1. točka izreka). Za poplačilo navedenega dolga se zoper dolžnika opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri banki X., d.d. in banki Y., d.d., ki sta dolžni opraviti rubež sredstev do višine dolgovane obveznosti po sklepu o izvršbi, pri čemer je treba upoštevati izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec. Denarna sredstva in prilivi na bančnih računih se prenakažejo na račun dolžnika pri banki X., d.d., kjer se opravi rubež denarnih sredstev do višine po tem sklepu (2. točka izreka). Banka X., d.d. je dolžna na dan sprejema sklepa o izvršbi zarubiti dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in jih prenesti oziroma izvršiti prenose zarubljenih denarnih sredstev na prehodni podračun FURS, naveden v izreku sklepa (3. točka izreka). Banki je prepovedano izplačati denarna sredstva, ki so bila zarubljena dolžniku, dolžniku pa je prepovedano razpolagati s temi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbi (4. točka izreka). Stroški davčne izvršbe bremenijo dolžnika (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa FURS pojasnjuje, da je bil postopek izterjave denarne terjatve začet na podlagi predloga Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ker tožnik dolgovane denarne obveznosti ni poravnal. V nadaljevanju obrazložitve FURS navaja določbe ZDavP-2, ki predstavljajo pravno podlago odločitve.

3. S sklepom št. DT 4933-92322/2019-11 z dne 18. 9. 2020 je FURS nadomestila navedbo v 1. točki izreka sklepa št. DT 4933-92322/2019-5 z dne 8. 7. 2020, ki se glasi: "Dolžnik A., s.p.," z navedbo: "Dolžnik A." (1. točka izreka) in odločila, da popravek pomote iz 1. točke izreka učinkuje od dneva, od katerega ima pravni učinek sklep, ki se popravlja (2. točka izreka).

4. Navedeni sklep je bil izdan na podlagi obvestila z dne 26. 8. 2020, v katerem je predlagatelj izvršbe navedel, da A. v Republiki Avstriji ni delal kot samostojni podjetnik posameznik, temveč kot odgovorna oseba podjetja B., d.o.o., zaradi česar bi se sklep o izvršbi moral glasiti na A. kot fizično osebo in ne nanj kot na samostojnega podjetnika posameznika. FURS je zato na podlagi 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) izdal sklep o popravi pomote, s katerim je v izreku sklepa o davčni izvršbi navedel pravilno ime dolžnika.

5. S sklepom in odločbo št. DT-499-23-177/2020 z dne 2. 7. 2021 je Ministrstvo za finance pritožbena postopka v zadevah s št. DT-499-23-177/2020 in št. DT-499-282/2021 združilo v enotno obravnavo. Zavrnilo je pritožbi, ki ju je tožnik vložil zoper sklep FURS št. DT 4933-92322/2019-5 z dne 8. 7. 2020 in sklep FURS št. DT 4933-92322/2019-11 z dne 18. 9. 2020 (1. točka izreka) ter zavrnilo njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka).

6. Ministrstvo za finance pojasnjuje, da je FURS na podlagi predloga za izvršbo dolžniku A., s.p. poslala opomin pred izvršbo, v katerem je dolžnika pozvala k prostovoljnemu plačilu globe na podlagi izvršilnega naslova št. LVwG 33.12-2397/2018-14 z dne 19. 11. 2018, tožnik pa je bil tudi opozorjen, da bo v primeru neplačila oziroma v primeru, da predlog za izvršbo ne bo preklican, zoper njega začet postopek davčne izvršbe.

7. Glede pritožbe, ki jo je tožnik vložil zoper sklep o popravi pomote, Ministrstvo za finance pojasnjuje, da se izvršilni naslov, to je odločba št. LVwG 33.12-2397/2018-14 z dne 19. 11. 2018, glasi na ime A., zaradi česar je bil sklep o davčni izvršbi nepravilno izdan na ime A. kot samostojnega podjetnika. Pomota je bila zagrešena pri predlagatelju izterjave, ki je v predlogu kot dolžnika napačno navedel A., s.p., čeprav mu je bil s strani avstrijskih organov posredovan podatek, da se kazen izterjuje od A. kot fizične osebe, ki je kot trgovski predstavnik podjetja B., d.o.o. odgovoren za kršitev avstrijskih predpisov. Pri napačni navedbi dolžnika v sklepu o davčni izvršbi je po mnenju Ministrstva za finance šlo le za dejansko pomoto, s popravo katere se za tožnika obveznost ni v ničemer spremenila.

8. Glede zahteve tožnika po vračilu sredstev, zarubljenih iz bančnega računa samostojnega podjetnika, pa Ministrstvo za finance pojasnjuje, da gre pri premoženju tožnika, ki opravlja dejavnost samostojnega podjetnika, za enotnost njegovega osebnega in podjetniškega premoženja, saj pravno organizacijska oblika samostojnega podjetnika nima lastne pravne subjektivitete, ki bi bila ločena od pravne subjektivitete nosilca podjema oziroma podjetnika kot fizične osebe. Denarna sredstva na računu samostojnega podjetnika tako predstavljajo tudi premoženje fizične osebe in v obravnavanem primeru, ko teče izvršba zoper dolžnika kot fizično osebo, je dovoljena tudi izvršba na poslovni račun samostojnega podjetnika. Zato tožnik, ki je kot fizična oseba odgovoren za plačilo obveznosti, ne more uspeti z zahtevo po vračilu zarubljenih denarnih sredstev iz transakcijskega računa samostojnega podjetnika. Ker je bila pomota, ki se je pripetila v sklepu o davčni izvršbi pri navedbi dolžnika, popravljena, tožnik s pritožbo ne more doseči odprave sklepa o davčni izvršbi.

9. Glede pritožbenega očitka, da iz sklepa o davčni izvršbi ni natančno in nedvoumno razvidno, za kakšen dolg naj bi šlo oziroma od kod je upnik dobil znesek, ki ga terja, pa Ministrstvo za finance pojasnjuje, da gre v obravnavani zadevi za postopek izvršitve kazni oziroma globe, ki je bila izrečena v drugi državi članici Evropske unije. Pravno podlago izdanega sklepa o davčni izvršbi predstavljata določbi 2. alineje drugega odstavka ter peti odstavek 19. člena Zakona o čezmejnem izvajanju storitev (v nadaljevanju: ZČmIS), v okvir katerega so prenesene določbe Direktive 2014/67/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o izvrševanju Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev in sprememb Uredbe (EU) št. 1024/2012 o upravnem sodelovanju prek informacijskega sistema za notranji trg (Uredba IMI) (v nadaljevanju: Direktiva 2014/67/EU), ki se nanašajo na čezmejno izvrševanje upravnih denarnih kazni in glob. IMI REPORT-a št. 56645.1 (enotni dokument - zahtevek za izterjavo kazni, ki ga je preko sistema IMI v realizacijo prejel predlagatelj izvršbe) vsebuje po ugotovitvi Ministrstva za finance vse podatke, predpisane z zakonom. Iz zahtevka je tako razvidno, da neplačani znesek kazni oziroma globe znaša 3.300,00 EUR in da je ta znesek dolžan plačati tožnik kot fizična oseba, ker kot odgovorna oseba podjetja B., d.o.o. ni upošteval minimalne urne postavke, predpisane z avstrijskimi predpisi. Zato je bila dne 19. 11. 2018 izdana odločba Deželnega upravnega sodišča avstrijske Štajerske (Landesverwaltungsgericht Steiermark - LVwG), ki je istega dne postala tudi izvršljiva. Navedena odločba ni predmet izpodbijanja, zoper globo pa tudi ni vložena nova pritožba. Iz spisov zadeve je razvidno, da si je tožnik v zvezi z naloženo globo po elektronski poti dopisoval z avstrijskimi organi, kar po mnenju Ministrstva za finance kaže na to, da je bil z obveznostjo in z izdajo odločbe z dne 19. 11. 2018 seznanjen. Pritožbene navedbe, da terjani znesek ni jasen in skladen po višini ter da njegova podlaga ni razvidna, zato niso utemeljene.

10. Ministrstvo za finance ob tem še dodaja, da se v obravnavani zadevi za izterjavo globe, kot izhaja to tudi iz IMI REPORT-a št. 56645.1, Krovna direktiva 2005/214 (pravilno: Okvirni sklep Sveta 2005/2014/PNZ z dne 24. februarja 2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni; v nadaljevanju: Okvirni sklep Sveta 2005/2014/PNZ) ne uporablja, saj izvrševanje denarnih sankcij, ki so jih izrekli tuji organi držav članic Evropske unije, ureja ZČmIS, pristojni organ za izvrševanje sankcij pa je ministrstvo, pristojno za delo, ki je v obravnavanem primeru tudi predlagatelj izvršbe. 19. člen ZČmIS se namreč, drugače kot velja to za Okvirni sklep Sveta 2005/2014/PNZ in za 18. poglavje Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju: ZSKZDČEU-1), nanaša zgolj na denarne sankcije, izrečene zaradi kršitev predpisov s področja napotitve delavcev, ne pa tudi na kršitve drugih predpisov. ZČmIS ne predvideva izdaje posebnega sklepa o priznanju in posledično tudi ne pravnih sredstev zoper tak sklep. Glede na navedeno je po mnenju Ministrstva za finance neutemeljen ugovor tožnika, da odločba Republike Avstrije po slovenskem pravnem redu ne izpolnjuje pogojev za izvršljivost, ker njene izvršljivosti ni potrdilo sodišče Republike Slovenije.

11. Na odločitev tudi ne more vplivati očitek glede zastaranja. Upoštevaje določbe zakona, ki ureja davčni postopek, na uporabo katerega napotuje 19. člen ZČmIS, namreč v času izdaje izpodbijanega sklepa zastaranje pravice do izterjave ni nastopilo.

12. Zoper sklep o davčni izvršbi ter sklep o popravi pomote je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je bila izvršba dovoljena zoper napačno osebo. Pojasnjuje, da je z družbo B., d.o.o. pred leti sicer res opravljal storitve v Republiki Avstriji, vendar ne kot samostojni podjetnik posameznik. Stadt Graz Baubehörde je pri družbi B., d.o.o. opravil postopek nadzora in ji tudi posredoval obvestilo o rezultatu postopka, ki pa se nanaša na družbo B., d.o.o. in ne na tožnika, na katerega se napačno glasi sklep o izvršbi. Izvršilni naslov, ki je bil podlaga za izdajo tega sklepa, se namreč nanaša na tožnika kot fizično osebo in ne nanj kot na samostojnega podjetnika. Kot zatrjuje, od Republike Avstrije ni prejel nobene odločbe, ki bi se nanašala nanj ali na družbo B., d.o.o., zatrjuje pa tudi, da mu nobena odločba tujega organa ni bila pravilno in zakonito vročena. Odločba, ki se izvršuje, tako ni postala pravnomočna in tudi ne izvršljiva. Avstrijski organi v postopku tudi niso predložili nobenega dokazila o pravilni vročitvi in izvršljivosti odločbe, ki se izvršuje. Iz izpodbijanega sklepa o izvršbi ni razvidno, na podlagi česa je bil izdan, priložen pa mu tudi ni izvršilni naslov oziroma potrdilo o izvršljivosti, zaradi česar je izvršba po mnenju tožnika nezakonita. Iz sklepa ni jasno in nedvoumno razvidno, za kakšen dolg gre, kaj je njegova podlaga, znesek pa je tudi previsok. Odločba po slovenskem pravnem redu ne izpolnjuje pogojev za izvršljivost tudi zato, ker njene izvršljivosti, kot to določa Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju: ZMZPP) oziroma Uredba Bruselj I, ni potrdilo sodišče Republike Slovenije. Ker je družba B., d.o.o. v Republiki Avstriji storitve opravljala v letih 2014 in 2015, je morebitni prekršek med tem že zastaral. Nepravilnosti sklepa o izvršbi, ki je bil že realiziran (na njegovi podlagi so bila tožniku sredstva zarubljena iz računa samostojnega podjetnika), po mnenju tožnika ni mogoče odpraviti z naknadno izdajo sklepa o popravi pomote. Tožnik zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter vrne zadevo organu na prvi stopnji v ponovno odločanje, v katerem naj organ postopek izvršbe ustavi in tožniku vrne zarubljena sredstva z obrestmi in stroški vred. Zahteva tudi povračilo sodnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. V odgovoru na tožbo toženka sodišču predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvah upravnih aktov.

K točki I izreka:

14. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je vprašanje dopustnosti oziroma obstoja pogojev za izterjavo globe v znesku 3.300,00 EUR, ki so jo z odločbo tožniku kot odgovorni osebi družbe B., d.o.o. naložili v plačilo avstrijski organi zaradi kršitve predpisov na področju napotitve delavcev pri opravljanju storitev na območju Republike Avstrije. Ker sankcije ni bilo mogoče izterjati v skladu z avstrijskimi predpisi, so avstrijski organi za pomoč pri izterjavi zaprosili Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je pristojno za nudenje pomoči organom drugih držav članic Evropske unije (v nadaljevanju: EU) pri izterjavi sankcij (glob, taks, dodatnih dajatev in drugo), ki so jih s pravnomočno odločbo zaradi kršitev predpisov na področju napotitve delavcev naložili ali potrdili tuji (pravosodni) organi (prvi in drugi odstavek 19. člena ZČmIS).

15. Med strankama v postopku ni sporno, da je bila z izpodbijanim sklepom davčna izvršba pomotoma (v nasprotju z izvršilnim naslovom) dovoljena zoper tožnika kot samostojnega podjetnika z rubežem denarnih sredstev na njegovih bančnih računih. Tuji izvršilni naslov se namreč ne glasi na tožnika kot samostojnega podjetnika pač pa nanj kot na odgovorno osebo družbe B., d.o.o., ki je v Republiki Avstriji opravljala čezmejne storitve z napotenimi delavci in pri tem kršila avstrijsko zakonodajo o napotenih delavcih, zaradi česar je bila tožniku kot odgovorni osebi družbe naložena v plačilo globa, ki je predmet izvršbe. Navedena nedoslednost pri navedbi dolžnika v sklepu o davčni izvršbi, ki je bila naknadno (po obvestilu predlagatelja izvršbe) tudi popravljena, po presoji sodišča ne predstavlja kršitve pravil postopka, zaradi katere bi bilo treba izpodbijani sklep o davčni izvršbi odpraviti. V pravni teoriji in sodni praksi je namreč splošno sprejeto stališče, da pravno organizacijska oblika samostojnega podjetnika nima lastne pravne subjektivitete, ki bi bila ločena od pravne subjektivitete nosilca poslovne dejavnosti kot fizične osebe, kar pomeni, da fizična oseba, ki je registrirana kot samostojni podjetnik, odgovarja za vse svoje svoje obveznosti (tako poslovne kot tudi neposlovne/osebne) z vsem svojim premoženjem - tako z osebnim premoženjem kot tudi s premoženjem, namenjenim opravljanju svoje poslovne dejavnosti. Zato je tudi v primeru izvršbe obveznosti, ki ni nastala v zvezi z opravljanjem samostojne podjetniške dejavnosti, mogoče poseči na sredstva na dolžnikovem poslovnem računu in obratno.1 Ker je bila izvršba v obravnavani zadevi dovoljena zoper tožnika, ki je naloženo obveznost po izvršilnem naslovu tudi dolžan izpolniti (za izpolnitev obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem), sklep o davčni izvršbi ni nezakonit zgolj zato, ker je bil tožnik v izreku sklepa (pred popravo očitne pomote) naveden v pravno organizacijski obliki samostojnega podjetnika, izvršba pa je bila dovoljena z rubežem denarnih sredstev na njegovih poslovnih računih.

16. Pravno podlago za izterjavo v tujini izrečenih denarnih sankcij zaradi kršitve tujih pravil o napotenih delavcih, predstavlja 19. člen ZČmIS,2 na katerem temelji tudi v tej zadevi izpodbijani sklep o davčni izvršbi. Določbe ZČmIS o izvrševanju v tujini izrečenih sankcij so v slovenski pravni red prenesene iz Direktive 2014/67/EU, iz VI. poglavja katere, ki nosi naslov "čezmejno izvrševanje upravnih denarnih kazni in/ali glob", izhaja, da se direktiva nanaša na čezmejno izvrševanje denarnih sankcij upravne narave. Namen Direktive 2014/67/EU je bil urediti vzajemno priznavanje kazni izključno upravne narave (t.i. upravne globe ali kazni) zaradi kršitev predpisov s področja napotitve delavcev, ne pa tudi zaradi kršitve drugih predpisov.3 Znotraj Evropske unije so bili namreč že pred sprejetjem navedene direktive zagotovljeni ustrezni instrumenti za vzajemno izvrševanje denarnih kazni na podlagi Okvirnega sklepa 2005/214/PNZ,4 pa tudi za izvrševanje sodb v zvezi s civilnimi zahtevki,5 niso pa bili vzpostavljeni instrumenti za izvrševanje upravnih glob in kazni, zoper katere se lahko vloži pritožba pri sodiščih, ki niso kazenska. Iz tega razloga je bil v VI. poglavju Direktive 2014/67/EU določen sistem čezmejnega izvrševanja upravnih glob in kazni,6 ki je bil v Republiki Sloveniji implementiran v ZČmIS. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče RS, se 19. člen ZČmIS nanaša zgolj na tiste odločbe o prekrških po pravu države izdajateljice, ki ne ustrezajo merilom iz točke (a) 1. člena Okvirnega sklepa 2005/214/PNZ, oziroma za tiste odločbe o prekrških, ki jih na podlagi Okvirnega sklepa 2005/214/PNZ ni bilo mogoče izvršiti.7

17. Ker so v obravnavani zadevi že organi Republike Avstrije kot države prosilke presodili, da se tuja odločba, s katero je bila tožniku izrečena globa zaradi kršitve predpisov s področja napotitve delavcev, po pravilih Okvirnega sklepa 2005/214/PNZ glede na avstrijsko pravno ureditev ne more izvršiti (v zahtevku za izterjavo kazni oziroma globe so izrecno navedli, da se Krovna direktiva 2005/214 za kazen oziroma globo ne uporablja), tožnik pa temu ne nasprotuje, predstavlja v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča pravno podlago za izterjavo 19. člen ZČmIS, v skladu s katerim je mogoče denarno kazen, izrečeno v tujini, v Republiki Sloveniji izvršiti brez pred tem izvedenega posebnega (sodnega) postopka priznanja tuje odločbe. Postopek izvršitve tujih odločb na podlagi 19. člena ZČmIS je namreč enostavnejši kot postopek priznanja in izvršitve po drugih pravnih podlagah (npr. kaznovalnih odločb po Okvirnem sklepu 2005/214/PNZ ali po podlagah, ki veljajo za izvršitev tujih sodb v zvezi s civilnimi zahtevki). ZČmIS namreč ne predvideva izvedbe posebnega naroka in tudi ne izdajo posebnega sklepa o priznanju v tujini izdane odločbe.8

18. Postopek izterjave v tujini izrečene upravne sankcije se po ZČmIS začne na podlagi prošnje, ki jo tuji organ države prosilke pošlje ministrstvu, pristojnemu za delo, ki po seznanitvi kršitelja pri pristojnem davčnem organu (FURS) predlaga začetek izvršbe (prvi in osmi odstavek 19. člena ZČmIS), v kolikor pred tem izvršitve prošnje za izterjavo ne zavrne zaradi katerega od razlogov od 1. do 3. alineje šestega odstavka 19. člena ZČmIS ali zato, ker ugotovi, da je prošnja nepopolna, ker ne vsebuje katerega od v zakonu izrecno naštetih podatkov, potrebnih za izterjavo izrečene kazni (šesti odstavek 19. člena ZČmIS). Prošnja za pomoč pri izterjavi sankcije na podlagi tuje pravnomočne odločbe mora namreč poleg splošnih podatkov, naštetih v tretjem odstavku 19. člena ZČmIS (to je imena in naslova kršitelja, povzetka dejstev in okoliščin kršitve, navedbe vrste kršitve in relevantnih pravil v zvezi s tem, navedbe dokumenta za izvršitev in drugih pomembnih povezanih informacij, dokumentov ter kontaktnih podatkov organa, ki je izrekel sankcijo in organa, pristojnega za dodatne informacije v zvezi s sankcijo, če gre za drug organ, kot je organ, ki je sankcijo izrekel), vsebovati tudi podatke, navedene v petem odstavku 19. člena ZČmIS, to je: datum izvršljivosti in druge datume, pomembne za postopek izterjave, vključno s tem, ali je bila oziroma kako je bila odločba oziroma sodba vročena, opis vrste in zneska sankcije, potrditev organa, ki je zaprosil za pomoč, da so zoper sankcijo izčrpana pravna sredstva ter terjatev, na katero se prošnja nanaša. Sistem obravnave prošenj za izterjavo, ki sicer temelji na načelu medsebojnega zaupanja,9 namreč organov, pristojnih za izvršitev tujih odločb, ne odvezuje dolžnosti, da prošnje za izterjavo upravnih kazni ali glob preverijo (med drugim) tudi z vidika njihove popolnosti oziroma primernosti za izvršitev, svoje ugotovitve, ki se tičejo dopustnosti predlagane izvršbe, pa so ti organi dolžni v aktu, s katerim dovolijo izvršitev, tudi navesti oziroma pojasniti. Organi države, ki je zaprošena za izvršitev tuje odločbe, so tako dolžni preveriti med drugim tudi, ali prošnja vsebuje vse zahtevane podatke, med katere sodijo tudi vsi datumi, pomembni za postopek izvršbe, vključno s tem, ali in kako je bila sodba ali odločba, ki se izvršuje, stranki vročena.10 Če pristojni organ države, ki naj bi izvršila odločbo, ugotovi, da je prošnja nepopolna (da torej vseh zahtevanih podatkov - npr. glede vročitve odločbe, ki se izvršuje - ne vsebuje), lahko prošnjo za izterjavo tudi zavrne (šesti odstavek 19. člena ZČmIS). Pred izvršitvijo prošnje za izterjavo so organi zaprošene države, pristojni za obravnavo prošnje in za izterjavo naložene sankcije (to je ministrstvo, pristojno za delo in FURS), dolžni preveriti, ali so bila v tuji državi pri izdaji odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov, upoštevana temeljna procesna jamstva, ki zagotavljajo poštenost postopka, in ki stranki (med drugim) tudi dajejo možnost, da se na predpisan način seznani z naloženo obveznostjo in da to obveznost tudi prostovoljno izpolni ter se s tem izogne morebitni prisilni izterjavi dolga.11 To pa stranki omogoča dejanje vročitve odločbe, ki se izvršuje. Po slovenskem pravnem redu, ki ga je dolžan pri prisilni izterjavi v tujini izrečene sankcije upoštevati tudi davčni organ,12 se namreč lahko prisilno izvršijo le odločbe, ki so izvršljive (drugi odstavek 145. člena ZDavP-2), pogoj za izvršljivost pa je (med drugim) tudi pravilna vročitev odločbe, ki se izvršuje.

19. Sklepu o davčni izvršbi v obravnavani zadevi tožnik med drugim nasprotuje tudi zato, ker meni, da izvršba ni dovoljena, ker mu odločba št. LVwG 33.12-2397/2018-14 z dne 19. 11. 2018, ki se izvršuje, ni bila vročena. Podatek o tem, kdaj, če sploh, oziroma na kakšen način, je bila navedena odločba tožniku vročena, iz prošnje avstrijskih organov za izterjavo naložene globe ne izhaja. Polja "Podatki o obvestilu" v Enotnem dokumentu - zahtevku za izterjavo kazni in/ali globe (IMI REPORT št. 56645.1) namreč tuji organ, ki je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zaprosil za izterjavo upravne globe, ni izpolnil. O (pravilni) vročitvi navedene odločbe pa ob odsotnosti jasne navedbe datuma in načina vročitve ni mogoče sklepati na podlagi dopisov, ki jih je tožnik (še pred izdajo odločbe št. LVwG 33.12-2397/2018-14 z dne 19. 11. 2018) pošiljal tujim organom v postopku, v katerem mu je bila naložena upravna sankcija. Datum in način vročitve odločbe, ki se izvršuje, je namreč dolžan organ države prosilke jasno in nedoumno navesti v prošnji za izterjavo. Ker tega avstrijski organ v obravnavani zadevi ni storil, je prošnja nepopolna, kar pomeni, da pogoji za izvršbo niso izpolnjeni in da pri izdaji izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi pravila, predpisana za obravnavo prošenj za izvršitev v tujini izdanih odločb, niso bila pravilno uporabljena.

20. Tožnik je v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi uveljavljal tudi ugovor zastaranja pravice do izterjave dolga, pri katerem vztraja tudi v tožbi v upravnem sporu. Po devetem odstavku 19. člena ZČmIS se glede vprašanja pravice do izterjave uporablja zakon, ki ureja davčni postopek, ki v 242. členu (v 4. poglavju, ki ureja mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah) določa, da se za izterjavo terjatve v skladu s tem poglavjem upoštevajo zastaralni roki, določeni s predpisi države prosilke, ki jih je organ države prosilke navedel v zaprosilu za izterjavo. Na ugovor zastaranja, ki je prav tako ključen za dopustnost predlagane izvršbe, pritožbeni organ v obrazložitvi odločbe ni odgovoril določno - ugovor je zavrnil zgolj s splošno ugotovitvijo, da v času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi zastaranje pravice do izterjave dolga ni nastopilo. Tako pomanjkljiva obrazložitev pa sodišču onemogoča preizkus zakonitosti izpodbijanega sklepa o dovolitvi davčne izvršbe z vidika morebitnega zastaranja pravice do izterjave naložene obveznosti.

21. Zaradi opisanih kršitev pravil postopka in posledične nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je ključno za izterjavo v tujini izrečene denarne sankcije, je sodišče izpodbijani sklep o davčni izvršbi na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu na prvi stopnji v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo moral davčni organ (ki je vezan na stališče sodišča, ki se tiče postopka) med drugim preveriti tudi morebitno zastaranje pravice do izterjave v tujini izrečene denarne sankcije (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

22. Zaradi nezakonitosti sklepa o davčni izvršbi, ki je narekovala njegovo odpravo, je sodišče odpravilo tudi sklep o popravi pomote, ki je vezan na obstoj sklepa o davčni izvršbi. V četrtem odstavku 64. člena daje namreč ZUS-1 sodišču pooblastilo, da lahko glede na vsebino konkretne zadeve odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ki so z njim povezani.

23. Sodišče je o tožbi na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez opravljene glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijana upravna akta na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K točki II izreka:

24. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijana sklepa, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po tej določbi se, če sodišče ugodi tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku (glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu) prisodi pavšalni znesek v skladu s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje, to je Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Glede na citirano zakonsko določbo sodišče tožniku ni odmerilo stroškov po Odvetniški tarifi, kot jih je ta zahteval, ampak po Pravilniku. Če je bila zadeva rešena izven glavne obravnave in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ta znesek stroškov je sodišče prisodilo tudi tožniku, kot izhaja to iz točke II izreka.

1 Glej npr. sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1026/2013 z dne 5. 12. 2013 in sodbo UPRS IV 65/2017 z dne 13. 12. 2018. 2 ZČmIS je veljal v času od 14. 3. 2017 do 17. 4. 2023, uporabljal pa se je od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2023, ko ga je nadomestil Zakon o čezmejnem opravljanju storitev (ZČmIS-1). 3 7. točka odločbe Ustavnega sodišča RS P-1/19 z dne 16. 5. 2019. 4 Iz točke (a) 1. člena Okvirnega sklepa 2005/214/PNZ izhaja, da se okvirni sklep nanaša na med državami članicami Evropske unije vzajemno priznavanje dokončnih odločb, s katerimi je fizični ali pravni osebi naloženo plačilo denarne kazni, pri čemer gre za odločbe: (i) sodišča države izdajateljice v zvezi s kaznivim dejanjem po pravu države izdajateljice; (ii) organa države izdajateljice, razen sodišča, v zvezi s kaznivim dejanjem po pravu države izdajateljice, pod pogojem, da je zadevna oseba imela možnost zadevo predložiti v razsojanje sodišču, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve; (iii) organa države izdajateljice, razen sodišča, za dejanja, ki se po pravu države izdajateljice kaznujejo, ker pomenijo kršitev pravnih predpisov, pod pogojem, da je zadevna oseba imela možnost zadevo predložiti v razsojanje sodišču, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve; (iv) sodišča, pristojnega zlasti za kazenske zadeve, ki je odločalo v zvezi z odločbo iz točke (iii). 5 Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki je nadomestila Uredbo (EU) št. 44/2001z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba Bruselj I), velja le za civilnopravna in gospodarska razmerja, upravnih zadev pa (kot velja to tudi za ZMZPP) ne ureja. 6 9. točka odločbe Ustavnega sodišča RS P-1/19 z dne 16. 5. 2019. 7 10. točka odločbe Ustavnega sodišča RS P-1/19 z dne 16. 5. 2019. 8 7. točka odločbe Ustavnega sodišča RS P-1/19 z dne 16. 5. 2019. 9 43. uvodna izjava Direktive 2014/67/EU. 10 Obveznost navedbe datuma in načina vročitve odločbe, ki se izvršuje, v prošnji za izterjavo v tujini izrečene denarne sankcije, določa tudi točka 2 (b) 16. člena Direktive 2014/67/EU. 11 Kot smiselno izhaja iz 48. uvodne izjave Direktive 2014/67/EU, je treba pri čezmejnem izvrševanju tujih odločb upoštevati temeljne pravice in načela, ki jih priznava Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, med katere sodi tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča ter druge pravice, ki zagotavljajo poštenost postopkov pred nacionalnimi organi. 12 Glede vprašanj postopka prisilne izterjave se po drugem stavku devetega odstavka 19. člena ZČmIS uporabljata zakon, ki ureja davčni postopek, in zakon, ki ureja finančno upravo.