Jedro

Izvedensko mnenje, ki ga pridobi sodišče v pravdnem postopku, služi temu, da se sodišče prepriča o resničnosti trditev strank glede pravno odločilnih dejstev, glede katerih samo ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem. V tem konkretnem primeru je bil dokaz z izvedencem opravljen zaradi ugotovitve vrednosti opravljenih del ter stroškov umika z gradbišča. Ker tožena stranka na izvedensko mnenje o vrednosti opravljenih del med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala nobene pripombe na višino cen za posamezna opravljena dela, ki jih je določil izvedenec, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da se tožena stranka z mnenjem izvedenca v tem delu strinja. Zato je svojo odločitev pravilno oprlo na cene za posamezno opravljeno delo, ki jih je določil izvedenec.

Meje razpravljanja so v pravdnem postopku začrtane s trditvami strank. Stranke morajo navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, na katera opirajo svoj zahtevek. To pomeni, da morajo stranke podati konkretne trditve in predlagati dokaze o vseh pravno odločilnih dejstvih, s katerimi utemeljujejo svoj zahtevek oziroma del zahtevka. Če stranka teh pravno odločilnih dejstev ne poda, jih dokazi v skladu z določili ZPP in ustaljeno sodno prakso ne morejo nadomestiti. Dokazi so namreč namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti trditev strank.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II., III. in IV. točka izreka izpodbijane odločbe spremenijo tako, da se glasijo: „ II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 123.020,66 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 46.355,74 EUR od 13. 4. 2013, od zneska 25.541,04 od 16. 6. 2014, od zneska 11.603,04 od 29. 8. 2017 in od zneska 39.520,88 EUR od 16. 3. 2014, vse do plačila.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči v roku 15 dni plačati znesek v višini 121.736,25 in zakonske zamudne obresti od 28. 1. 2013 do plačila ter zakonske zamudne obresti od 46.355,74 EUR od 18. 3. 2013 do 12. 4. 2013, od zneska 25.541,04 od 18. 3. 2013 do 15. 6. 2014, od zneska 11.603,04 od 18. 3. 2013 do 28. 8. 2017 in od zneska 39.520,88 EUR od 28. 1. 2013 do 15. 3. 2014, vse do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati v roku 15 dni stroške tega postopka v višini 3.433,49 EUR, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.055,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (sodba in sklep) dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka). S tem je dovolilo povečanje tožbenega zahtevka iz naslova plačila za opravljena pogodbena in dodatna dela ter stroške umika z gradbišča iz 91.106,64 EUR na 127.416,90 EUR (z vključenim DDV-jem), in sicer tako, da je tožeča stranka iz naslova opravljenih pogodbenih del spremenila tožbeni zahtevek iz 29.144,18 EUR na 24.029,76 EUR (oziroma 28.835,71 EUR z vključenim 20 odstotnim DDV-jem), iz naslova opravljenih dodatnih del iz 22.489,53 EUR na 60.866,79 EUR (oziroma 73.040,15 EUR z vključenim 20 odstotnim DDV-jem) ter iz naslova stroškov zaradi prekinitve gradnje iz 32.019,37 EUR na 21.284,20 EUR (oziroma 25.541,04 EUR z vključenim 20 odstotnim DDV-jem). S spremembo tožbenega zahtevka, tožeča stranka ni več zahtevala plačila iz naslova stroškov zapore – prometne ureditve v višini 15.335,63 EUR in stroškov zaradi ustavitve del v višini 3.117,92 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 166.937,78 EUR s pripadki (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za plačilo 77.819,13 EUR s pripadki iz naslova izgubljenega dobička) je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 5.493,24 EUR s pripadki (IV. točka izreka). Presodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki na podlagi opravljenih pogodbenih in dodatnih del ter stroškov umika iz gradbišča plačati 127.416,90 EUR s pripadki ter da je tožeča stranka upravičena do povračila izgubljenega dobička v višini 39.520,88 EUR. Vrednost opravljenih pogodbenih in dodatnih del ter stroškov umika z gradbišča je določilo ob upoštevanju v postopku pridobljenega izvedenskega mnenja izvedenca dipl. ing. grad. A. A. z dne 20. 9. 2016 (v nadaljevanju: izvedensko mnenje o vrednosti opravljenih del). Višino izgubljenega dobička pa je določilo ob upoštevanju prav tako v postopku pridobljenega izvedenskega mnenja sodne izvedenke za ekonomijo - finance mag. B. B. z dne 5. 1. 2017 in njegove dopolnitve z dne 28. 4. 2017 (v nadaljevanju: izvedensko mnenje o višini izgubljenega dobička).

3. Proti sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Zatrjevala je, da sodišče pri odločitvi o zahtevku za plačilo za opravljena dela ni upoštevalo, da je tožena stranka opravljena dodatna dela delno že plačala. Podala je obširne pripombe na izvedeniško mnenje o vrednosti opravljenih del. Trdila je, da je sodišče odločilo mimo trditev tožeče stranke s tem, ko je tožeči stranki prisodilo plačilo za opravljeno delo po postavki 52 232 Priprava in postavitev rebrastih palic iz visokovrednega naravno trdnega jekla S 500-B s premerom 14 mm in večjim za srednjo zahtevno ojačitev (v nadaljevanju: Postavka 52 232). Zavzela je stališče, da je izgubljeni dobiček neutemeljen, ker ga je izvedenka izračunala le na podlagi predvidevanj (na podlagi podatkov iz let 2011 in 2012 v primerjavi z letom 2013) in ne na podlagi konkretnih podatkov iz gradbišča. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povračilo pritožbenih stroškov.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je bila tožeča stranka na javnem razpisu izbrana za izvedbo rekonstrukcije mostu. Pravdni stranki sta za izvedbo del 13. 6. 2011 sklenili Pogodbo št. 000244/0 (v nadaljevanju: Pogodba), katere vrednost je bila 537.858,15 EUR (645.429,78 EUR z vključenim DDV). Pogodba je bila sklenjena po načelu ključ v roke pri čemer so bile dogovorjene pogodbene cene na enoto fiksne (9. člen Pogodbe). Po začetku izvajanja del je bila zaradi spremembe predpisov in poslabšanja stanja mostu spremenjena projektna dokumentacija. Spremenjena projektna dokumentacija je predvidevala izvedbo nekaterih dodatnih del ter neizvedbo posameznih del, ki so bila predvidena v Pogodbi. Ker se pravdni stranki nista uspeli dogovoriti o ceni za dodatna dela, je tožena stranka odstopila od pogodbe (648. člen OZ)2. Tožeča stranka je po navodilih tožene stranke izvedla del dodatnih del, čeprav med strankama ni bilo dogovora o ceni zanje.

7. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka trdila, da je na podlagi sklenjene pogodbe opravila dela v vrednosti 100.821,99 EUR (120.986,39 EUR z vključenim DDV-jem) ter v okviru dodatnih del dela v vrednosti 67.285,71 EUR (80,742,85 EUR z vključenim DDV-jem), torej skupaj dela v vrednosti 168.107,70 EUR (201.729,24 EUR z vključenim DDV-jem). Trdila je tudi, da ji je tožena stranka na podlagi situacij (vključno s končno situacijo) priznala in dne 6. 3. 2013 plačala 97.191,38 EUR (brez DDV) ter dne 15. 4. 2013 še 15.067,58 EUR - pravilno 12.556,32 EUR (brez DDV), torej skupaj 109.747,70 EUR (131.697,24 EUR z vključenim DDV-jem). Tožena stranka višini izvedenih plačil na podlagi situacij ni nasprotovala.

8. Tožeča stranka je v tem postopku po spremembi tožbe vtoževala (1) razliko med zaračunanimi in plačanimi opravljenimi pogodbenimi deli v višini 28.835,71 EUR z vključenim DDV-jem, (2) razliko med zaračunanimi in plačanimi opravljenimi dodatnimi deli v višini 73.040,15 EUR z vključenim DDV-jem, (3) povračilo stroškov zaradi predčasne prekinitve pogodbe (stroške umika z gradbišča) v višini 25.541,04 EUR z vključenim DDV-jem ter (4) v skladu z določilom 648. člena OZ plačilo dogovorjenega plačila, zmanjšanega za stroške, ki jih tožeča stranka ni imela, pa bi jih morala imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužila drugje ali kar namenoma ni hotela zaslužiti (v nadaljevanju: „izgubljeni dobiček“) v višini 117.340,01 EUR.

K odločitvi o plačilu za opravljeno delo in stroškov za umik iz gradbišča

9. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da glavnina pritožbenih trditev (list. št. 227 do 229, strani 3 do vključno 7 pritožbe) po svoji vsebini predstavlja pripombe na izvedeniško mnenje o vrednosti opravljenih del. Pritožbene trditve se nanašajo zlasti na to, da izvedenec pri določitvi cen za posamezna opravljena dela ni upošteval vseh odločilnih okoliščin (načinov izvedbe del, (ne)primerljivost ponudb, (ne)upoštevanje oziroma nepravilno upoštevanje dodatkov za oteženo delo, nepravilno upoštevanje dokončanosti oziroma količine izvedenih deli pri postavki 58 321 Dobava in vgraditev jeklenih srajčk iz pokrom. pločevine d-5mm z vsemi pomožnimi deli,...) ter da pri določitvi višine še neporavnanih vrednosti opravljenih del ni upošteval že plačanih zneskov. V pritožbi je tožena stranka zatrjevala, da sodišče prve stopnje ni primerjalo listinske dokumentacije z izvedeniškim mnenjem o vrednosti opravljenih del ter da (zato) ponovno podaja pripombe na izvedeniško mnenje o vrednosti opravljenih del. 10. Iz vpogleda v sodni spis izhaja, da je bilo izvedeniško mnenje o vrednosti opravljenih del toženi stranki vročeno 23. 9. 2016. Tožena stranka na izvedeniško mnenje o vrednosti opravljenih del med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala nobene pripombe. V sodnem spisu namreč ni nobene vloge tožene stranke, s katero bi se kakorkoli opredelila do izvedenskega mnenja o vrednosti opravljenih del niti mu ni (obrazloženo) nasprotovala na naroku 29. 8. 2017 (glej zapisnik naroka list. št. 203 do 205). Tožena stranka to, da se ne strinja z izvedenskim mnenje prvič navaja šele v pritožbi, pri čemer pa ni pojasnila, zakaj teh pripomb ni mogla pravočasno podati že pred sodiščem prve stopnje. Zato teh pripomb (glede odločilnih okoliščin pri določitvi cene za posamezno opravljeno delo) pritožbeno sodišče v skladu z določilom prvega odstavka 337. člena ZPP, ne sme upoštevati pri presoji pravilnosti izpodbijane odločbe.

11. Izvedensko mnenje, ki ga pridobi sodišče v pravdnem postopku, služi temu, da se sodišče prepriča o resničnosti trditev strank glede pravno odločilnih dejstev, glede katerih samo ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem (prvi odstavek 243. člena ZPP). V tem konkretnem primeru je bil dokaz z izvedencem opravljen zaradi ugotovitve vrednosti opravljenih del ter stroškov umika z gradbišča. Ker tožena stranka na izvedensko mnenje o vrednosti opravljenih del med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala nobene pripombe na višino cen za posamezna opravljena dela, ki jih je določil izvedenec, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da se tožena stranka z mnenjem izvedenca v tem delu strinja. Zato je svojo odločitev pravilno oprlo na cene za posamezno opravljeno delo, ki jih je določil izvedenec.

K odločitvi za plačilo dodatnih del

12. Tožeča stranka je podala konkretne trditve o naslednjih pravno odločilnih dejstvih: (1) o vrsti del, ki jih je opravila (navedla je postavko in njen naziv), (2) o količini opravljenih del po posameznih postavkah z navedbo merske enote, (3) o ceni za enoto opravljenega dela po posamezni postavki, (4) o skupni vrednosti opravljenih del po posamezni postavki, ki jo je zaračunala toženi stranki, (5) o višini priznanih in realiziranih plačil tožene stranke po posamezni postavki in (6) o višini razlike med zahtevano in že plačano vrednostjo, ki jo vtožuje v tej pravdi. Tožena stranka je nasprotovala le višini cene za enoto opravljenega dela po posamezni postavki ter posledično skupni vrednosti opravljenih del po posamezni postavki in plačilu razlike med zaračunanimi in plačanimi deli po posamezni postavki. Količine opravljenih del in višine že plačanih zneskov za opravljena dela po posameznih postavkah ni prerekala.

13. Držijo pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje pri presoji upravičenosti tožeče stranke do plačila za opravljena dodatna dela ni upoštevalo zneskov, ki jih je tožena stranka že delno plačala za opravljena dela po naslednjih postavkah: (1) 12.4.0.2. rušenje betonov v območju nos. 2*075 globine 3-4 cm 2, količina 24,97 m2, (2) postavka 12.4.0.3. rušenje betona odbijanje betona v območju vut, količina 4,05 m2, (3) postavka 12 4.0.4. kronsko vrtanje lukenj na rastru 2 m skozi AB d=60 cm MB40, količina 19 kom, (4) postavka 12 4.0.5. Vrtanje lukenj FI 40 za stremena D60 in 90, količina 307, (5) Postavka 51 2.2.5. izdelava visečega opaža nos. 850 kg, količina 7219 m2, (6) Postavka 52.2.3.3. Dodatek za obešanje armature nosilcev, količina 10.069,00. 14. Da so bila našteta dodatna dela delno že plačana je že v tožbi navedla tožeča stranka (točka III tožbe, stran 5-9 tožbe). To je pri določitvi naloge izvedencu pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki je izvedencu naložilo, da pri izračunu vrednosti opravljenih del upošteva tudi že plačane zneske. Tega navodila izvedenec pri določitvi vrednosti opravljenih dodatnih del evidentno ni upošteval, saj ni nikjer v izvedenskem mnenju o vrednosti opravljenih dodatnih del zavedeno, da bi tožena stranka karkoli plačala tožeči stranki za opravljena dodatna dela. Pri nobeni postavki v okviru dodatnih del, ni naveden znesek, ki ga je tožena stranka za ta dela upoštevajoč trditve tožeče stranke v tožbi že plačala, niti ni vrednost opravljenih dodatnih del glede na tožbeni zahtevek ustrezno znižana za že izvedena plačila, niti niso plačila iz naslova opravljenih dodatnih del razvidna oziroma upoštevana pri končnem obračunu (stolpec DRSC na strani 14 izvedenskega mnenja o vrednosti opravljenih del je prazen, list. št. 82).

15. Ker izvedenec ni upošteval vrednosti plačanih del, bi pri kritični presoji izvedenskega mnenje moralo to storiti sodišče prve stopnje. Slednje pa tega ni naredilo. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu na podlagi podatkov v spisu (trditev strank in podatkov iz izvedenskega mnenje o ocenjeni vrednosti dodatnih del po posamezni postavki) ugodilo pritožbi in spremenilo odločbo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo že plačanih zneskov za opravljena dodatna dela v skupni višini 42.151,82 EUR z vključenim DDV-jem. Pritožbeno sodišče je izvedensko mnenje presodilo na podlagi 358. člena ZPP.

16. Točen izračun po posameznih postavkah izhaja iz preglednice. V njej je za vsako posamezno postavko opravljenih dodatnih del razvidna: (1) višina zahtevka tožeče stranke do tožene stranke na podlagi situacij (Stolpec 1), (2) višina tožbenega zahtevka za posamezno postavko pred spremembo tožbe (po spremembi tožbe tožeča stranka ni podala trditev o višini zahtevka po posameznih postavkah, Stolpec 2), (3) vrednost, ki jo je za opravljeno dodatno delo po posamezni postavki določil izvedenec (Stolpec 3), (4) višina zneska, ki ga je tožena stranka za opravljeno delo po posamezni postavki priznala in že plačala (neprerekano, Stolpec 4) ter (5) razlika med vrednostjo opravljenih dodatnih del po mnenju izvedenca in že plačanim zneskom za ta dela - torej razlika, ki jo je tožena stranka še dolžna plačati (Stolpec 5).

17. Tožena stranka pa ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je v celoti že plačala zneske za opravljena dodatna dela po postavkah: (1) 51.2.2.6. Dobava in vgraditev kotnih letev, (2) 1.3.1.2. Dostopni delovni plato za montažo RF pločevin, (3) 1.3.1.3. Preplastitev vozišča - asfalt po ponudbi, (4) 12.4.0.5. Oder in delno vrtine v P3.4.5., (5) 5 Zaščitna ograja in (6) 8 preiskave C. v skupni višini 11.603,04 EUR z vključenim DDV-jem. Iz trditev pravdnih strank med postopkom pred sodiščem prve stopnje namreč ne izhaja, da bi katerakoli stranka zatrjevala, da so bila ta dela že (delno) plačana. Zato te trditve prestavljajo pritožbeno novoto. Ker tožena stranka v pritožbi ni pojasnila, zakaj teh trditev ni mogla podati že pred sodiščem prve stopnje, jih pritožbeno sodišče v skladu z določilom prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati.

K odločitvi za plačilo pogodbenih del

18. Drži pritožbena trditev, da Postavka 52.232 ni bila predmet tožbenega zahtevka. Tožeča stranka namreč med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala nobenih trditev (pravno odločilnih dejstev) iz katerih bi izhajalo, da vtožuje tudi plačilo razlike med zaračunanim in plačanimi deli po tej postavki.

19. Meje razpravljanja so v pravdnem postopku začrtane s trditvami strank (primerjaj prvi odstavek 2. člena ZPP). Stranke morajo navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, na katera opirajo svoj zahtevek (212. člena ZPP). To pomeni, da morajo stranke podati konkretne trditve in predlagati dokaze o vseh pravno odločilnih dejstvih, s katerimi utemeljujejo svoj zahtevek oziroma del zahtevka. Če stranka teh pravno odločilnih dejstev ne poda, jih dokazi v skladu z določili ZPP (2., 7. in 212. člen ZPP) in ustaljeno sodno prakso ne morejo nadomestiti. Dokazi so namreč namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti trditev strank.3

20. Kot je že pojasnjeno zgoraj, je izvedensko mnenje, ki ga pridobi sodišče v pravdnem postopku, dokaz. Zato navedbe izvedenca v izvedenskem mnenju ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev strank. Ker med postopkom pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka ni podala nobenih trditev glede neplačila za opravljeno delo po Postavki 52.232, ni upravičena do plačila 1.470,84 EUR plus 20 odstotni DDV iz naslova razlike med zaračunanim in plačanimi opravljenimi pogodbenimi deli po tej postavki.

21. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo tudi plačilo razlike po Postavki 52.232 je prekoračilo trditveno podlago in tako zagrešilo relativno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Ta kršitev je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je bilo tožeči stranki v tem delu prisojeno plačilo, čeprav tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje sploh ni zatrjevala, da ji tožena stranka po tej postavki karkoli dolguje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano odločbo tako, da je prisojeni znesek iz naslova pogodbenih del znižalo za 1.470,84 EUR.

K odločitvi o „izgubljenem dobičku“

22. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zahtevala tudi plačilo dogovorjenega zneska, zmanjšanega za stroške, ki jih ni imela, pa bi jih morala imeti, če pogodba ne bi bila razvezana, kot tudi za tisto, kar je zaslužila drugje ali kar namenoma ni hotela zaslužiti (zahtevek po 648. členu OZ). V zvezi s tem zahtevkom je podala konkretne trditve o pravno odločilnih dejstvih. Zatrjevala je, da bi bila na podlagi razvezane pogodbe upravičena še do plačila 472.906,88 EUR, da je v tem konkretnem primeru višina odločujočih stroškov znašala 355.566,87 EUR ter da zato znaša razlika, do katere je upravičena na podlagi 648. člena OZ 117.340,01 EUR. Tožena stranka teh trditev ni konkretno prerekala. Pavšalno je trdila le, da je pri izračunu stroškov, donosnost upoštevana v previsokem odstotku. Trdila je, da bi bilo potrebno upoštevati donosnost v višini 6 do 10 odstotkov namesto 25 odstotkov. Sodišče prve stopnje je za izračun zneska, do katerega je upravičena tožeča stranka na podlagi 648. člena OZ angažiralo izvedenko, ki je „izgubljeni dobiček“ določila v višini 39.520,88 EUR.

23. Tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje na izvedensko mnenje o višini izgubljenega dobička ni podala nobene pripombe (ni vložila nobene vloge s katero bi mnenju kakorkoli nasprotovala niti mu ni nasprotovala na naroku 29. 8. 2017). Pripombe na izvedensko mnenje o višini izgubljenega dobička glede neprimernega načina izračuna „izgubljenega dobička“ je tožena stranka prvič podala šele v pritožbi, pri čemer pa ni pojasnila, zakaj teh pripomb ni mogla pravočasno podati že pred sodiščem prve stopnje. Zato teh pripomb pritožbeno sodišče v skladu z določilom prvega odstavka 337. člena ZPP, ne sme upoštevati pri presoji pravilnosti izpodbijane odločbe.

24. Tudi sicer so pritožbeni razlogi glede neutemeljenosti „izgubljenega dobička“ prepavšalni, da bi pritožbeno sodišče sploh lahko dognalo, kaj konkretno želi tožena stranka z njimi izpodbijati. Iz izvedenskega mnenja o višini izgubljenega dobička izhaja, da so pri izračunu upoštevane vse predpostavke, ki jih za izračun „izgubljenega dobička“ določa 648. člen OZ. Izvedenka je v izvedenskem mnenju o višini izgubljenega dobička določila znesek do katerega bi bila tožeča stranka na podlagi razvezane pogodbe še upravičena (256.010,06 EUR) ter izračunala koliko stroškov bi tožeča stranka imela, če bi konkretni posel izvedla v celoti. Ker tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da je tožeča stranka kaj zaslužila drugje ali, da ni kaj zaslužila drugje, pa bi lahko, ti postavki pri izračunu „izgubljenega dobička“ nista bili upoštevani. Glede na navedeno tako ni mogoče zaključiti, da bi bilo v tem delu materialno pravo zmotno uporabljeno. Pritožbeno sodišče še pripominja, da bi glede na to, da je ostala neprerekana trditev tožeče stranke, da bi bila na podlagi razvezane pogodbe upravičena še do zneska 472.906,88 EUR, moral biti prisojen „izgubljeni dobiček“ višji.

Odločitev o pritožbi in stroških postopka

25. Glede na vse navedeno so pritožbeni očitki delno utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Podroben pregled kakšni zneski so v okviru posameznega zahtevka priznani oziroma zavrnjeni izhaja iz preglednice.

26. Sprememba odločitve o glavni stvari je zahtevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Ker je tožeča stranka v pravdi uspela s polovico (50,26 odstotkov), to je z zneskom 123.020,70 EUR od zahtevanih 244.756,91 EUR, ji mora tožena stranka povrniti polovico njenih stroškov pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je pravdne stroške tožeče stranke na podlagi 154. člena ZPP odmerilo v skladu z določili Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) ter Zakona o sodnih taksah. Tožeči stranki je priznalo nagrado za postopek v višini 1.654,90 EUR (tarifa 3100 ZOdvT), nagrado za narok v višini 1.527,60 EUR (tarifa 3102 ZOdvT), materialne stroške v višini 20,00 EUR (pavšal po tarifi 6002 ZOdvT), stroške izvedenin v višini 2.277,42 EUR, strošek sodne takse v višini 3.885,00 EUR ter 22 odstotni DDV na odvetniške storitve (704,55 EUR), torej skupaj 10.069,47 EUR. Polovica, ki jo mora povrniti tožena stranka, znaša 5.034,74 EUR.

27. Pravdne stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 3.202,5 EUR pri čemer je priznalo nagrado za postopek v višini 1.654,90 EUR (tarifa 3100 ZOdvT), nagrado za narok v višini 1.527,60 EUR (tarifa 3102 ZOdvT) in materialne stroške v višini 20,00 EUR (pavšal po tarifi 6002 ZOdvT). Tudi ona je bila z nasprotovanjem tožbenemu zahtevku uspešna do polovice. Zato ji mora tožeča stranka povrniti polovico njenih pravdnih stroškov, to je 1.601,25 EUR. Po pobotanju mora torej tožena stranka tožeči stranki povrniti 3.433,49 EUR pravdnih stroškov. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ).

28. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. V pritožbenem postopku je tožena stranka uspela z zneskom 43,916,83 EUR, to je s 26,30 odstotki svojega zahtevka, saj je predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo 166.937,78 EUR. Od zahtevane nagrade ji je pritožbeno sodišče na podlagi ZOdvT priznalo nagrado za pritožbo v znesku 1.639,50 EUR (tarifa 3210 ZOdvT) in materialne stroške v višini 20,00 EUR (pavšal po tarifi 6002 ZOdvT), torej skupaj 1.659,50 EUR. Ker je bila v pritožbenem postopku uspešna 26,30 odstotno, je pritožbeno sodišče odločilo, da ji mora tožeča stranka povrniti 436,45 EUR pritožbenih stroškov.

29. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Odgovor na pritožbo je bil potreben, zato ji je pritožbeno sodišče priznalo naslednje pritožbene stroške: nagrado za pritožbo v znesku 1.639,50 EUR in materialne stroške v višini 20,00 (pavšal po tarifi 6002 ZOdvT) ter 22 odstotni DDV (365,09 EUR), torej skupaj 2.024,59 EUR. Ker je z nasprotovanjem pritožbi uspela v 73,70 odstotkih, ji mora tožena stranka povrniti 1.492,12 EUR njenih pravdnih stroškov. Po pobotanju mora torej tožena stranka tožeči stranki povrniti 1.055,67 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Uradni list RS št. 83/2001 in naslednji. 3 Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015.