Jedro

Tožnica je torej z odstopno izjavo (ali pa brez nje) po mnenju drugostopenjskega sodišča z izplačilom odškodnine vstopila v zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Nanjo pa so lahko prešli le tisti zahtevki, ki so sodili pod riziko, ki je bil zavarovan in zaradi katerega je zavarovalnica plačala zavarovalnino (načelo kongruence glede odstopa terjatve).Ker je torej tožnica očitno izplačala odškodnino - zaradi izgube pošiljke med prevozom, je v skladu s 1. odst. 939. čl. ZOR pridobila pravico uveljavljati regresni zahtevek zoper tistega, ki je zavarovano transportno škodo povzročil in bil zanjo kakorkoli odgovoren.

V prodajni komisiji je komisionarjeva osnovna obveznost, da komitentu izroči kupnino za blago, ki ga je na račun komitenta prodal tretji osebi, to je kupcu (2. odst. 780. čl. ZOR). V primeru, da kupnine ne prejme, pa bi za kupčevo neizpolnitev pogodbene obveznosti odgovarjal le, če je prevzel del credere jamstvo (1. odst. 781. čl. ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (2. in 3. tč. izreka prvostopenjske odločbe) spremeni tako, da se glasi: Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "Toženec je dolžan tožniku plačati znesek 65.016,00 USD v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila s 3 % zamudnimi obrestmi od 21.2.1996 dalje do plačila, v 8 dneh, ter tožniku povrniti njegove pravdne stroške po sodni odmeri z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske odločbe do dneva plačila, v 8 dneh", se kot neutemeljen zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 882.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1999 dalje do plačila ter pritožbene stroške v znesku 463.750,00 SIT, vse v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo zneska 65.016,00 USD v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila s 3 % zamudnimi obrestmi od 21.2.1996 dalje do plačila. Toženo stranko je obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1,278.352,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. V zvezi z delnim umikom tožbe glede plačila zamudnih obresti od vtoževane glavnice v presežku 15 % pa je postopek ustavilo (sklep v 1. tč. izreka prvostopenjske odločbe).

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila po svoji pooblaščenki. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. tč. 1. odst. 353. čl. ZPP/77) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne in ji naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožnica opozarja, da F. d.d. na tožnico ni prenesel odškodninske terjatve do tožene stranke iz komisijske pogodbe, ker te ni imel, ampak da je z izjavo z dne 5.12.1994 (priloga A5) lahko prenesel le terjatev iz zavarovane transportne škode. Dveh terjatev hkrati F. d.d. ni mogel imeti. Bistvenega vprašanja, to je, katera terjatev je prešla na tožečo stranko, sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo. Prav zato, ker tožena stranka za škodo v transportu ni bila odgovorna, je F. d.d. "dopolnil" cesijo z izjavo z dne 15.5.1996 (priloga A6). Prava povezava listin glede likvidacije škode, zavarovalne pogodbe in izjave z dne 5.12.1994 pa da, po mnenju pritožnice, le podlago za uporabo 939. čl. ZOR, saj terjatve iz kupnine F. d.d. ob sestavi izjave z dne 15.5.1996 ni več imel. Tudi pogodba z dne 18.1.1995 (priloga B19) je priznanje F. d.d., da nima več terjatve iz kupnine, in ne zgolj knjigovodska listina, kot izhaja iz razlogov napadene sodbe. Pritožnica graja tudi sodbene razloge glede vprašanja njene odškodninske odgovornosti v komisijskem razmerju s F. d.d., saj ta riziko ni bil zavarovan. S tem v zvezi v obširnih pritožbenih navedbah opozarja predvsem na svojo komisionarsko obveznost v prodajni komisiji, ko je nastopala v svojem imenu, vendar za račun F. d.d., kot komitenta. Ta namreč ni mogla preseči vsebine paritetne klavzule CIP, s katero se je prodajna komisija sklenila v mejah dogovora št. 6073 med F. d.d. in toženo stranko, kot komisionarjem (priloga A2). Po določilu o plačilni obveznosti je namreč le-ta na strani kupca nastala šele po prihodu blaga v njegovo skladišče. Do tega pa ni prišlo, zato je stališče prvostopenjskega sodišča, da se je tožena stranka prekršila v komisijskem razmerju (zaradi opustitve vnovčenja bančne garancije v prodajni komisiji), napačno.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Sodišče druge stopnje je o pritožbi odločilo po določbah starega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), ker je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku (1. odst. 498. čl. ZPP/99).

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izjavi F. d.d. z dne 5.12.1994 (priloga A5) in 15.5.1996 (priloga A6) materialnopravno okvalificiralo po 436. čl. ZOR. Tako naj bi po mnenju prvostopenjskega sodišča F. d.d. na tožnico prenesel ne le zahtevke v okviru zavarovanega rizika po pogodbi št. OK-1 o zavarovanju pošiljk med prevozom, sklenjeni s tožečo stranko dne 1.2.1993, pač pa "vse terjatve iz naslova prodaje spornega blaga". Pri takšni pravni kvalifikaciji je sodišče uporabilo 99. čl. ZOR in se sklicevalo še na splošno pogostost cesij v premoženjskih zavarovanjih, ker do subrogacij ne pride zaradi nelegitimiranosti zavarovancev do odškodninskih zahtevkov. Glede pogodbe o odstopu terjatve z dne 18.1.1995, sklenjene med toženo stranko in F. d.d. (priloga B17), pa je ocenilo, da ni nič več kot listina za knjigovodsko zapiranje izvoznih faktur (zaradi česar naj bi tudi dne 18.1.1995 terjatev F. d.d. do tožene stranke še obstajala).

S temi razlogi je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da naj bi bila tožeča stranka nosilec terjatve, ki jo je zoper toženo stranko pridobila s cesijo po 1. odst. 436. čl. ZOR, ki sicer ne izvira iz zavarovalnega razmerja.

Ker naj bi po mnenju prvostopenjskega sodišča tožena stranka kršila svoje pogodbene obveznosti kot komisionar F. d.d. v prodajni komisiji (prodajna pogodba s kupcem v Rusiji), jo je obsodilo na plačilo vtoževanega zneska.

Sodišče druge stopnje se ne strinja z oceno odstopne izjave z dne 5.12.1994 niti izjave z dne 15.5.1996 (prilogi A5 in A6) in v posledici tudi ne s poudarjenimi materialnopravnimi zaključki.

Cesija je po določbi 1. odst. 436. čl. ZOR pogodba, s katero cedent prenese svojo obsoječo (!) terjatev na cesionarja. V konkretnem primeru pa sta tožnica in F. d.d. že v zavarovalni pogodbi zapisali, da je zavarovanec po tem, ko mu bo zavarovalnica izplačala odškodnino ali priznala takšno svojo obveznost, dolžan s cesijo prenesti na zavarovalnico svoje odškodninske pravice proti osebam, ki so odgovorne za škodo (četrti odst. 12. čl. pogodbe v dokazni prilogi A7). Le v tej zvezi je mogoče ocenjevati odstopno izjavo z dne 5.12.1994, ki se (jasno) nanaša na zavarovalno pogodbo in na izplačano odškodnino (zavarovalnino). Prav navedeno ne dopušča drugačne razlage, kot prehod zavarovančevih pravic proti odgovorni osebi na zavarovalnico po 1. odst. 939. čl. ZOR, saj dne 5.12.1994, to je na dan podpisa odstopne izjave F. d.d. kakršnekoli terjatve v zvezi z blagom ni več imel. Odškodnino za zavarovani riziko (vse rizke izgube ali poškodbe blaga med prevozom - priloga A8) je namreč dne 28.11.1994 že prejel (priloga A10).

Tako ne drži ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je F. d.d. z izjavo z dne 5.12.1994 prenesel na tožnico terjatev do toženke iz komisijskega razmerja, saj takšnega zapisa citirana izjava ne vsebuje. Dne 15.5.1996 sestavljena izjava pa tudi ni bila le "jasnejša specifikacija prve izjave", saj je bila prva izjava izrecno dana v zvezi s pogodbo o zavarovanju, ki pa ni bilo sklenjeno zaradi varstva zavarovančevega premoženja pred ravnanjem njegovega komisionarja ali zaradi neplačila kupnine, pač pa, kot je v sami pogodbi izrecno zapisano, zaradi zavarovanja pošiljk med prevozom, ki so potovale na zavarovančevo nevarnost (1. člen pogodbe v prilogi A7). Zato ima pritožnica prav, da gre v izjavi z dne 15.5.1996 za listino brez dokazne moči, sestavljeno po vložitvi tožbe.

Tožnica je torej z odstopno izjavo (ali pa brez nje) po mnenju drugostopenjskega sodišča z izplačilom odškodnine vstopila v zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Nanjo pa so lahko prešli le tisti zahtevki, ki so sodili pod riziko, ki je bil zavarovan in zaradi katerega je zavarovalnica plačala zavarovalnino (načelo kongruence glede odstopa terjatve). Zavarovano pa je bilo blago njenega zavarovanca F. d.d., ki je potovalo na njegovo nevarnost, med prevozom od neposrednega nakladanja na prevozno sredstvo v kraju odpreme do konca neposrednega razkladanja s prevoznega sredstva v kraju prevzema (1. odst. 5. čl. in 1. odst. 1. čl. cit. pogodbe). Ker je torej tožnica očitno izplačala odškodnino - zaradi izgube pošiljke med prevozom, je v skladu s 1. odst. 939. čl. ZOR pridobila pravico uveljavljati regresni zahtevek zoper tistega, ki je zavarovano transportno škodo povzročil in bil zanjo kakorkoli odgovoren. Toliko glede pravne narave zahtevka, ki ga je tožnica v tem sporu (lahko) uveljavljala.

V nadaljevanju preizkusa pritožbe se je bilo sodišče druge stopnje dolžno ukvarjati z vprašanjem drugega pogoja za uveljavitev regresnega zahtevka tožeče stranke po 1. odst. 939. čl. ZOR, to je, ali je bila tožena stranka odgovorna za škodni dogodek, ki je bil hkrati zavarovalni primer.

Kot že iz dosedanjih razlogov izhaja je bil zavarovani riziko (tudi) izguba pošiljke, kakor se je dejstvo zasega blaga s strani ruske carine v smislu prevoznega dogodka okvalificiralo. Čeprav se je prodajna pogodba po naročilu F. d.d., kot komitenta v komisijskem razmerju s toženo stranko, sklenila s CIP pariteto, le-to na komisionarjeve obveznosti ni imelo odločilnega vpliva. V prodajni komisiji je komisionarjeva osnovna obveznost, da komitentu izroči kupnino za blago, ki ga je na račun komitenta prodal tretji osebi, to je kupcu (2. odst. 780. čl. ZOR). V primeru, da kupnine ne prejme, pa bi za kupčevo neizpolnitev pogodbene obveznosti odgovarjal le, če je prevzel del credere jamstvo (1. odst. 781. čl. ZOR). Takšne določbe pa v komisijski pogodbi ni (priloga A2).

Res je zaradi CIP klavzule v prodajni pogodbi tuji kupec nosil breme rizikov med prevozom vse od prodajalčeve izročitve blaga prevozniku dalje, vendar pa za to kupčevo obveznost zaradi CIP prodajne klavzule toženec ni postal odgovoren napram prodajalcu oziroma svojemu komitentu. Nanj je bil le dolžan prenesti terjatve in druge pravice, ki si jih je v poslu pridobil nasproti tretjemu (3. odst. 780. čl. ZOR). Le tako gre, kot poudarja tudi pritožba, razumeti pogodbo o odstopu terjatve, ki sta jo dne 18.1.1995 sklenili stranki komisijskega razmerja (priloga B19 oz. B17). Le komitent v komisijskem razmerju je imel namreč terjatev iz naslova odgovornosti za izgubljeno pošiljko, ki je bremenila ruskega kupca, in le takšna terjatev je z legalno cesijo po izplačilu zavarovalnine prešla na zavarovalnico, to je tožečo stranko. Predmet zavarovanja, kot že poudarjeno, ni bila kupnina oziroma kupčeva obveznost iz tega naslova, da bi bilo relevantno vprašanje ravnanja tožene stranke glede vnovčenja bančne garancije. Sicer pa je tožena stranka s tem v zvezi, ne glede na dogovorjeno CIP klavzulo, utemeljeno opozarjala na poseben dogovor glede plačila, po katerem je obveznost plačila za kupca nastala šele po prevzemu blaga v njegovem skladišču (6. tč. komisijskega dogovora - priloga A2).

S temi razlogi je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, v posledici pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in napadeno sodbo spremeniti tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (2. tč. 373. čl. ZPP/77).

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopno sodbo, je moralo po določbi 2. odst. 166. čl. ZPP/77 odločiti še o stroških vsega postopka. Te je toženi stranki dolžna povrniti tožeča stranka, ki je v pravdi popolnoma propadla (1. odst. 154. čl. ZPP/77). Po višini jih je sodišče druge stopnje odmerilo na podlagi stroškovnika, ki ga je tožena stranka podala v pisni obliki ob zaključku glavne obravnave v postopku na prvi stopnji. V njem je tožena stranka sicer pravilno upoštevala vrednost spora, vendar pa je za nekatera dejanja stroškovni zahtevek postavila neutemeljeno. Tako ji ne gredo stroški za posvet s stranko in pregled dokumentacije zaradi sestave odgovora na tožbo, ker je nagrada za ti dve (nesamostojni) opravili vsebovana že v nagradi za sestavo odgovora na tožbo. Nadalje je za nekatere naroke priglasila stroške po 1. tč. tar. št. 15 Odvetniške tarife (OT), čeprav so se obravnavala le procesna vprašanja in gre toženi stranki zato odmena po 2. tč. tar. št. 15 OT. Upoštevajoč navedeno je sodišče druge stopnje stroške tožene stranke, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, odmerilo v višini 882.500,00 SIT (list. št. 63).

Tožena stranka pa je uspela tudi s pritožbo, zato ji gre povrnitev pritožbenih stroškov iz istih zakonskih podlag v skladu s stroškovnikom, ki ga je podala na podlagi 1. tč. tar. št. 16 OT, in za sodno takso za pritožbo. Upoštevajoč navedeno je sodišče druge stopnje stroške tožene stranke, nastale v postopku pred sodiščem druge stopnje, odmerilo v višini 463.750,00 SIT (list. št. 79).

V skladu z njenim zahtevkom gredo toženi stranki od priznanih pravdnih stroškov tudi zakonske zamudne obresti od izdaje prvostopenjske odločbe dalje.