Jedro

Reorganizacija in racionalizacija poslovanja in posledično ukinitev delovnega mesta oziroma zmanjšanje števila zaposlenih na določenem delovnem mestu pomeni utemeljen poslovni razlog. Odločitev o statusnih spremembah, reorganizaciji delovnih procesov in posledično drugačni razporeditvi ali ukinitvi delovnih nalog oziroma zmanjšanja števila zaposlenih na določenem delovnem mestu predstavlja poslovno odločitev delodajalca, ki je sodišče ne more presojati. Pri tem ni pomembno, da so opravila, ki jih je tožnica opravljala, vsebinsko ostala in da potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, ni prenehala. Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je reorganizacija ter razporeditev nalog drugemu delavcu smotrna, in ali je za toženo stranko smotrno odpovedati pogodbo o zaposlitvi delavki, ki je dejansko „prinašala denar“, kot to zatrjuje tožnica v pritožbi. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 12. 2014 nezakonita, ter da je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v zavarovanje za čas od 9. 4. 2015 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ji za isto obdobje obračunati bruto zneske plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi jo tožnica prejela, če bi v istem obdobju delala pri toženi stranki, od tako obračunanih zneskov mesečnih nadomestil plač plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati neto mesečne zneske nadomestil teh plač, vse v roku 8 dni pod izvršbo, ter tožnici izplačati ustrezno denarno povračilo v višini 23.419,01 EUR bruto, v roku 8 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, do takrat brezobrestno, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožnici povrniti stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da nikoli ni zatrjevala, da bi lahko odsotnost obvestila o nameravani odpovedi vplivala na zakonitost izredne odpovedi, saj se zaveda, da skladno z obstoječo zakonodajo, vročitev takšnega obvestila ni potrebna. Tožnica je ves čas postopka trdila, da tožena stranka ni dokazala poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prokurist A.A. je še 14 dni pred sestankom na B. (Avstrija) povedal, da bo razdelil trg med tožnico in C.C., kar pomeni, da v kolikor bi poslovni razlog dejansko obstajal, bi že takrat bilo znano, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ne bo mogoče. Vendar je bilo ravno obratno in je prokurist celo načrtoval prihodnost delovanja tožene stranke in obeh zaposlenih. Med strankama postopka ni bilo sporno, da je tožena stranka v letu 2014 povečala prihodke in zato ni bil podan ekonomski razlog, saj sodna praksa jasno opredeljuje razloge za redno odpoved iz poslovnega razloga, vključno z dalj časa trajajočimi finančnimi težavami, poslovanjem z izgubo, upadom naročil in prihodkov, zmanjšan obseg dela in likvidnostne težave. Tožnica je tekom postopka jasno navedla, da ni bil podan nobeden od navedenih razlogov. Izguba pa ne more biti razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi sicer se sodišče z izgubo ni ukvarjalo, temveč je le pavšalno zaključilo, da je tožena stranka delal z izgubo in zato je obstajal poslovni razlog. Zato je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako je napačno uporabilo materialno pravo, konkretno ZDR-1, ki v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa, da je poslovni razlog podan v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca, v povezavi z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec odpove pogodbo le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni obrazložila, zakaj nadaljevanje dela, pod pogoji obstoječe pogodbe o zaposlitvi s tožnico, ni mogoče. Napačna je tudi obrazložitev sodišča, da so družbe ustanovljene izključno z namenom pridobivanja dobička in povečanja prihodkov. Delavec je napram delodajalcu šibkejša stranka, delodajalec pa mora poskrbeti, da bo družba normalno delovala ter da bo poslovala legitimno, kar navaja tudi sodišče samo. Kot legitimnega pa, po mnenju tožnice, ni mogoče šteti postopanja tožene stranke, ki je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici, ki je dejansko „prinašala denar“. Tožnica pa je navedla argumente, zakaj meni, da izguba v konkretnem primeru ni relevantna. Pri tem se je sklicevala na povečan promet, porast naročil in prihodkov, povečan obseg dela in podobno. Sodišče pa se glede teh okoliščin ni izjasnilo. Prav tako je tožnica opozorila, da plan tožene stranke ni bil realno postavljen, zato tudi ni bilo podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. V plan ni bil vključen strošek plače D.D., prav tako pa tožnica tudi pri načrtovanju plana ni mogla sodelovati. Sodišče prve stopnje je tudi nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z zaposlitvijo D.D. in ni upoštevalo navedb tožnice, da je D.D. izključno koristila C.C.. Sodišče je tudi napačno obrazložilo, da naj bi tožena stranka prepričljivo pojasnila, da so edini verodostojni podatki tisti, ki jih pripravlja zunanjo računovodstvo, ostali podatki pa naj bi bili interne narave in zato prihaja do razhajanj (točka 17 obrazložitve), nato pa te interne podatke, konkretno „tabelo rezultatov“, uporabi kot ligitimno podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi ravno tožnici, namesto C.C. (točka 24). Takšno postopanje sodišča nedvomno predstavlja bistveno kršitev določb postopka in tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga tožnice za postavitev izvedenca finančne stroke, kar je tožnica po svojih pooblaščencih grajala tudi kot bistveno kršitev določb postopka na naroku za glavno obravnavo, tožnica izpostavlja, da je stališče sodišča nepravilno, saj je tožnica izvedenca predlagala takoj potem, ko je tožena stranka prerekala trditve tožnice v zvezi z vsebino tabel o rezultatih dela po posameznem delavcu. Sicer bi pa tožena stranka, na kateri je dokazno breme, morala dokazati upravičenost svojih ravnanj, tako, da bi predlagala pritegnitev izvedenca. Prav tako je tožnica ves čas postopka trdila, da tožena stranka v začetku meseca decembra 2014 še ni mogla vedeti, kakšno bo poslovanje v decembru 2014 in kakšna bo celotna izguba podjetja. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je najprej navedlo, da bi naj bila izguba poslovnega leta legitimen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, potem pa je navedlo, da bi naj negativen ekonomski trend izhajal iz mesečnih poročil. Po mnenju tožnice pa se pojavlja tudi vprašanje legitimnosti izbire le ene okoliščine kot pokazatelja za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, še posebej, če gre za odpoved ravno delavki, ki je dejansko v družbo prinašala denar, kar je tožnica podrobno že obrazložila. Sodišče prve stopnje je glede zatrjevanega trpinčenja s strani sodelavke C.C. ter kasneje s strani nadrejenega A.A. napačno zaključil, da bi naj bila tožnica najmanj v enaki meri odgovorna za nastalo situacijo kot C.C.. Pri tem se je sodišče oprlo na izpoved D.D., ki pa je vprašljiva, saj jo je, kot izhaja tudi iz zapisnika njenega zaslišanja, predsednik senata celo vprašal, ali morebiti odgovarja pod pritiskom tožene stranke. Prav tako ne moreta biti verodostojni priči prokurist tožene stranke A.A. in C.C.. Sodišče pa je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice, da se naj zaslišijo oče, mama ter prijateljica E.E., s tem pa je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožnice o trpinčenju na delovnem mestu (težave s prepiri glede D.D., težave s strankami F., G., H. in podobno). Sodišče se je opredelilo le do ravnanj prokurista ter odločilo, da v njegovih ravnanjih ni mogoče zaznati negativnega ravnanja, usmerjenega proti tožnici, s čimer pa se tožnica ne strinja. Očitno je, da je prokurist posle tožnice zavrnil zaradi osebnih zamer, zaradi tega pa je tožnica dosegala slabši promet. S tem, ko je sodišče napačno zaključilo, da trpinčenje na delovnem mestu zoper tožnico ni bilo podano, je tudi napačno zaključilo, da ni dokazano, da se je tožena stranka hotela znebiti tožnice. Tožnica se pri tem sklicuje tudi na postopek izredne odpovedi, ki ga je tožena stranka začela zoper njo in sodišče se tudi ni dotaknilo vprašanja glede sestanka na B. (Avstrija), ki je potekal novembra 2014 ter spornosti izjave, ki je bila predložena tožnici v podpis, pa je slednja ni podpisala. Po mnenju tožnice je predmetna izjava ter celoten sestanek nedvomno bil eden izmed pokazateljev, da razlog za odpoved ni bil poslovni razlog, temveč posledica, ker je nekaj mesecev prej prekinila razmerje s prokuristom. Tožnica se nikakor ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da je tožena stranka ohranila zaposlitev C.C. izključno zato, ker je imela opravljen izpit s področja izvajanja ukrepov na trgu dela, ki je nujen pogoj za opravljanje dejavnosti, prav tako pa naj bi C.C. dosegla boljše poslovne rezultate kot tožnica. Tožena stranka je namreč v pripravljalni vlogi z dne 23. 3. 2015 navedla, da strokovna izobrazba, ki jo ima gospa C.C. ni pogoj za zaposlitev pri toženi stranki, zato so vsa nadaljnja razglabljanja v tej smeri brezpredmetna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi. V odgovoru navaja, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so relevantna za odločitev glede zatrjevane domnevne nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je tekom postopka na prvi stopnji, v okviru postopka presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, navajala okoliščine (domnevno ljubezensko razmerje s sodelavcem in mobing s strani sodelavke ter nadrejenih) ter predlagala dokaze (zaslišanje staršev in prijateljice), ki s samim tožbenim zahtevkom nimajo prav nobene zveze. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko ni navedlo razlogov o trditvah tožnice, da jo je izpodbijana odpoved presenetila, ker nobena okoliščina predhodno ni kazala na to, da bi lahko bilo stanje v družbi tožene stranke takšno, da bi botrovalo podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Neutemeljeno je sklicevanje tožnice na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, saj se je sodišče do navedenih trditev tožnice opredelilo v točki 14 in 15, sicer pa razlogi, ki jih navaja tožnica za odločitev v sporni zadevi niso odločilnega pomena. Dejstvo, da je bila odpoved za tožnico presenečenje še ne pomeni, da ni bil podan poslovni razlog, in tudi če je prokurist A.A. nekaj tednov pred podajo odpovedi in pred sestankom na sedežu tožene stranke na B. (Avstrija), tožnico in C.C. seznanil, kako bo razdelil trg med njiju, to še ne pomeni, da kasneje ni nastopil poslovni razlog. O ukinitvi delovnega mesta odloča uprava in ne prokurist in v kolikor se je uprava tožene stranke kasneje odločila za drugačno organizacijo dela in zmanjšanje števila zaposlenih, je bil podan poslovni razlog, zaradi katerega je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi. V konkretnem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga z dne 9. 12. 2014. Svojo odločitev o tem, da je odpoved zakonita je utemeljilo na ugotovitvi, da sta bili na delovnem mestu svetovalke zaposleni tožnica in C.C., in ker se je tožena stranka odločila zmanjšati število zaposlenih, glede na slabše poslovne rezultate, je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka se je odločila, da ohrani zaposlitev C.C., ker je imela opravljen strokovni izpit, ki je nujen za opravljanje glavne dejavnosti tožene stranke in ker je dosegala boljše rezultate kot tožnica.

7. Tožnica v pritožbi nasprotuje dokazni oceni sodišča, da je tožena stranka dokazala poslovni razlog in da je bil izbor C.C. utemeljen glede na obrazložitev tožene stranke (opravljen strokovni izpit in boljši rezultati). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala utemeljeni poslovni razlog organizacijske narave in da je zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu svetovalec za enega izvajalca. V skladu s sprejeto sodno prakso pomeni reorganizacija in racionalizacija poslovanja in posledično ukinitev delovnega mesta oziroma zmanjšanje števila zaposlenih na določenem delovnem mestu, glede na opredelitev poslovnega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, utemeljen poslovni razlog. Odločitev o statusnih spremembah, reorganizaciji delovnih procesov in posledično drugačni razporeditvi ali ukinitvi delovnih nalog oziroma zmanjšanja števila zaposlenih na določenem delovnem mestu predstavlja poslovno odločitev delodajalca, katere sodišče ne more presojati (odločbe VIII Ips 37/2013, VIII Ips 132/2013, VIII Ips 184/2014 z dne 24. 11. 2014, VIII Ips 173/2014 z dne 3. 3. 2015). Pri tem ni pomembno, da so opravila, ki jih je tožnica opravljala, vsebinsko ostala in da potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica ni prenehala. Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je reorganizacija ter razporeditev nalog drugemu delavcu smotrna, in ali je za toženo stranko smotrno odpovedati pogodbo o zaposlitvi delavki, ki je dejansko „prinašala denar“, kot to zatrjuje tožnica v pritožbi.

8. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca podan v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko delavcu pogodbo o zaposlitvi odpove le v primeru, če za odpoved obstaja utemeljen razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega je tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, sodišče v zvezi z reorganizacijo poslovanja ni pristojno ugotavljati, ali je sprememba v organizaciji delodajalca potrebna in smotrna. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so namreč prepuščene avtonomni odločitvi delodajalca, sodišče pa lahko v zvezi s tem preverja le, ali ni bila reorganizacija morebiti navidezna. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da organizacijska sprememba pri toženi stranki ni bila navidezna.

9. Pritožba tudi v veliki meri nasprotuje dokazni oceni sodišča, zlasti glede presoje izpovedi prič. Sodišče prve stopnje je skrbno in prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, v obrazložitvi navedeni razlogi so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb postopka s tem, ko ni vestno in skrbno presodilo navedb in dokazov v spisu (predvsem izpovedi zaslišanih prič in listin o poslovnih rezultatih tožene stranke) ter zato posledično nepravilno ugotovilo odločilna dejstva. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kar pa je sodišče prve stopnje tudi storilo.

10. Neutemeljene so obsežne pritožbene trditve, da pri toženi stranki ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ker tožena stranka ni poslovala z izgubo in da tožena stranka navedenega ni dokazala z verodostojnimi podatki (podatki zunanjega računovodstva). Tožnica je v zvezi z dokazi o negativnem finančnem poslovanju tožene stranke predlagala pritegnitev izvedenca finančne stroke, ki pa ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. V skladu s sodno prakso se delodajalec lahko odloči za spremembo organizacije dela že, če so ekonomski kazalci samo slabši oziroma, da bi preprečil nastanek izgubo in ni potrebno, da že konkretno pride do slabših ekonomskih rezultatov oziroma izgube delodajalca. Zato so vse pritožbene navedbe v zvezi z dokazovanjem, da tožena stranka ni poslovala z izgubo, neutemeljene. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca finančne stroke, ki bi naj podal mnenje o poslovanju tožene stranke in predvsem, ali je v spornem času poslovala z izgubo.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnice, da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi izključno iz diskriminatornega razloga in je zato odpoved nezakonita. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije mora delodajalec dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije (6. člen ZDR). Tožena stranka je v obravnavanem primeru dokazala, da je obstajal utemeljen odpovedni razlog in da tožena stranka z „morebitnim razmerjem“ med prokuristom in tožnico ni bila seznanjena, saj navedenega tožnica, na sestanku na B. (Avstrija), ni omenjala in je na sestanku svoj odnos s prokuristom označila kot korekten. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, zakaj verjame toženi stranki, da tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz diskriminatornega razloga in z obrazložitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Tožena stranka je tudi prepričljivo pojasnila zakaj je ohranila zaposlitev C.C. in zakaj je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici. Tožena stranka je predložila odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 19. 1. 2015, iz katere je razvidno, da je bilo toženi stranki izdano dovoljenje za opravljanje dejavnosti „zagotavljanja dela delavcev uporabnikov“ in da je bilo potrebno vlogi za pridobitev tega dovoljenja, priložiti potrdilo o opravljenem strokovnem izpitu strokovne osebe, ki bo dela pri toženi stranki opravljala. Izpit je opravila C.C.. Prav tako je tožena stranka predložila poročila o doseženih rezultatih po posameznem delavcu za leto 2014, iz katerih izhaja, da sta bili tako tožnica kot C.C. uspešni, vendar je bila delavka C.C. uspešnejša. Glede na navedeno toženi stranki ni mogoče očitati, da je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz diskriminatornih razlogov.

12. Sodišče prve stopnje pa je tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice po zaslišanju njenega očeta, mame in prijateljice o okoliščini, da je tožnica prekinila razmerje s prokuristom in da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela izključno iz tega razloga. Odločitev o reorganizaciji in posledično o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je namreč sprejela uprava družbe in ne prokurist. 13. Prav tako na odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 12. 2014 ne vpliva, da je tožena stranka z administratorko D.D. sklenila delovno razmerje v začetku leta 2014. Tožena stranka namreč ni ukinila delovnega mesta „administratorka“, temveč je zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu „svetovalka“.

14. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo na podlagi določbe petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.