Jedro

Določbo 158. člena je treba razlagati ozko. Pravilo je, da tožnik, ki umakne tožbo, povrne nasprotni stranki pravdne stroške, izjema od tega pravila pa je le izpolnitev zahtevka iz tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe postopek ustavilo, odločilo pa še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Proti sklepu, ki ga izpodbija v stroškovnem izreku, vlaga tožeča stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tako spremeni, da toženi stranki naloži, da tožeči povrne priglašene pravdne stroške. Navaja, da je zmotno stališče prvega sodišča, da predmetna pravda ni bila potrebna, ker je tožeča stranka uspela doseči poplačilo svoje terjatve v dveh izvršilnih postopkih, ki jih je sprožila še pred vložitvijo predmetne tožbe. K vložitvi predmetne tožbe je bila tožeča stranka napotena v izvršilnem postopku in je bila potrebna vse dotlej, dokler terjatev tožeče stranke ni bila poplačana. Takoj, ko je pravda postala nepotrebna zaradi toženkine izpolnitve obveznosti do tožeče stranke, pa je tožeča stranka tožbo umaknila. Predmetna pravda je na nek način del izvršilnega postopka, potrebna pa je bila zato, ker toženka ni izpolnila svoje obveznosti do tožeče stranke. Sicer pa je toženka v predmetnem postopku večkrat obljubljala, da bo poskrbela za vpis lastninske pravice na spornem stanovanju na svoje ime, pa te svoje obveznosti ni izpolnila.

Pritožba ni utemeljena.

Določba 158. člena ZPP je jasna. Tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V konkretnem primeru do umika tožbe ni prišlo zato, ker bi toženca izpolnila zahtevek iz tožbe. Določbo 158. člena je treba ozko razlagati. Pravilo je, da tožnik, ki umakne tožbo, povrne nasprotni stranki pravdne stroške, izjema od tega pravila pa je le izpolnitev zahtevka iz tožbe. Res je, da je bila tožeča stranka v izvršilnem postopku napotena na vložitev predmetne tožbe, vendar, kot izhaja iz podatkov spisa, toženca zahtevka iz tožbe niti ne bi mogla izpolniti, ker bi morala ustrezno listino, na podlagi katere bi se lahko prva toženka vknjižila v zemljiški knjigi kot lastnica stanovanja, izstavila O. C., ki ni stranka v predmetnem postopku in ne drugotoženec R. I.. Ob takšni situacija pa je še manj mogoče šteti, da poplačilo denarnega dolga s strani prvotoženke v izvršilnem postopku pomeni izpolnitev zahtevka, kot je uveljavljan s tožbo v predmetni pravdi.

Odločitev prvega sodišča je torej pravilna in zakonita, pri čemer se pritožbeno sodišče sklicuje tudi na prvostopne razloge. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.