Jedro

Tudi v družbi z omejeno odgovornostjo je lahko sklep skupščine izpodbojen, če ni prišlo do delitve dobička najmanj v višini 4% osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Za razliko od delniške družbe pa je v družbi z omejeno odgovornostjo omogočena družbenikom svobodnejša ureditev pravice do dobička. 494. člen ZGD-1 namreč določa, da imajo pravico do deleža pri bilančnem dobičku, kakor je ta ugotovljen v letni bilanci, če družbena pogodba ne določa drugače. Zakon torej daje neposredno podlago, da družbeniki z družbeno pogodbo drugače uredijo pravico do dobička. Navedeno opcijo so v konkretnem primeru družbeniki izkoristili.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.116,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi (I. točka izreka): „Sklep skupščine družbenikov družbe A. d. o. o., matična številka: 000000 z dne 11. 4. 2018 pod št. 3, ki se glasi: _„Skupščina sklene, da dobiček poslovnega leta 2017 v višini 111.601,00 EUR ostane nerazporejen“ se spremeni tako, da se glasi: „Skupščina sklene, da dobiček poslovnega leta 2017 v višini 3.672,16 EUR razdeli družbenikom v roku 30 dni, v preostanku v višini 107.928,844 EUR pa ostane nerazporejen.“_ Pod II. točko izreka sodbe je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku – ZPP pritožuje tožeča stranka in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in sodbo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je zahtevala spremembo sklepa skupščine družbenikov tožeče stranke (družba z omejeno odgovornostjo – d. o. o.) v delu, ki je določil, da ostane dobiček poslovnega leta 2017 v višini 111.601,00 EUR nerazporejen. Zahtevala je, da se navedeni sklep spremeni tako, da bo med družbenike razdeljen dobiček v višini 4% dividende v skladu s 399. členom Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1. 6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da je treba pri delitvi bilančnega dobička upoštevati določila družbene pogodbe. Slednja v 12. točki določa, da o razporeditvi dobička odloča skupščina družbenikov, razporediti pa ga je dolžna najkasneje v 5 letih po ugotovitvi. Zaradi navedene ureditve v družbeni pogodbi ni mogoče uporabiti 339. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1. 7. Pritožba obširno graja obrazložitev prvostopenjske sodbe, ker je sodišče prve stopnje pretežni del sodbe namenilo dobesednemu povzemanju navedb pravdnih strank, do katerih se naj ne bi vrednostno opredelilo. S tem naj sodba ne bi zadostila kriterijem obrazložitve, kot izhajajo iz odločb Ustavnega sodišča. Posledično sodba nima razlogov o odločilnih dejstev, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka.

8. Takšne pritožbene navedbe so neutemeljene. Drži, da je večji del sodbe prvostopenjsko sodišče namenilo nepotrebnemu povzemanju navedb strank, vendar to samo po sebi ne predstavlja kršitve postopka. Sodišču se ni treba opredeliti do vsake navedbe in pravnega naziranja stranke, ampak se mora predvsem opredeliti do tistih, ki so za odločitev bistvena in relevantna ter niso očitno neutemeljena. Temu pa je sodišče prve stopnje zadostilo.

9. Glede na (pravočasno) podano trditveno podlago je bilo v postopku bistveno le eno vprašanje, in sicer, ali je izpodbijani sklep skupščine nezakonit, ker ni upošteval minimalne 4% dividende ob smiselni uporabi 399. člena ZGD-1. Do tega pa se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo ter sprejelo pravilne zaključke, ki jih tudi višje sodišče sprejema.

10. V 399. členu ZGD-1 je določena možnost izpodbijanja skupščinskega sklepa, če je v nasprotju z zakonom ali statutom ali če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4% osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Čeprav je navedena določba umeščena v poglavje o delniški družbi, pa je na podlagi 522. člena ZGD-1 tudi smiselno uporabljiva za družbo z omejeno odgovornostjo.1 V tem delu ima pritožba prav, vendar tudi sodišče prve stopnje ni zaključilo drugače. 11. Za razliko od delniške družbe je v družbi z omejeno odgovornostjo omogočena družbenikom svobodnejša ureditev pravice do dobička. 494. člen ZGD-1 namreč določa, da imajo pravico do deleža pri bilančnem dobičku, kakor je ta ugotovljen v letni bilanci, če družbena pogodba ne določa drugače. Zakon torej daje neposredno podlago, da družbeniki z družbeno pogodbo drugače uredijo pravico do dobička. Navedeno opcijo so v konkretnem primeru izkoristili družbeniki tožene stranke, saj je v 12. členu družbene pogodbe določeno, da o razporeditvi dobička odloča skupščina družbenikov. Razporediti ga je dolžna najkasneje v petih letih po ugotovitvi.

12. Na podlagi takšnega določila družbene pogodbe je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da izpodbijani sklep skupščine pomeni uresničitev možnosti iz družbene pogodbe, ki je skladna s 494. členom ZGD-1. Če družba ni dolžna razporediti dobička v 5 letih odkar je ugotovljen, tudi ni dolžna vsako leto izplačati minimalne 4% dividende.

13. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo tudi ob upoštevanju sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 73/2017 z dne 24. 4. 2018, v kateri je slednje sprejelo stališče, _da dispozitivnost ureditve udeležbe družbenika v bilančnem dobičku tako družbenikom omogoča, da se z družbeno pogodbo (tudi generalno) odpovejo delitvi bilančnega dobička v posameznem poslovnem letu._ Nadalje Vrhovno sodišče razlaga, da je _pravica družbenika do deleža v bilančnem dobičku, ki jo ZGD-1 predpisuje v 494. členu, sicer skladna s pravico delničarja po sedmem odstavku 230. člena ZGD-1. Vendar pa je ureditev pravice družbenika drugačna v tem, da je „zamejena“ z ureditvijo v družbeni pogodbi. Če torej takšne drugačne ureditve družbena pogodba ne določa in je položaj družbenika družbe z omejeno odgovornostjo primerljiv s položajem delničarja delniške družbe, se za izpodbijanje sklepa skupščine (v celoti) uporabljajo določbe 399. člena ZGD-1._

14. Glede na povedano je torej pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je v obravnavanem primeru z družbeno pogodbo bila določena možnost, da se dobiček posameznega poslovnega leta ne bo delil med družbenike tožene stranke oz. da bo o njem odločeno šele v petih letih. Pritožbene navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava so zato neutemeljene.

15. Prav tako pritožba nima prav, ko sodišču prve stopnje očita „retroaktivno“ uporabo citirane sodbe Vrhovnega sodišča, češ da je bila objavljena šele po vložitvi tožbe. Sodna praksa ni formalni pravni vir, saj so po Ustavi RS sodišča vezana le na ustavo in zakon. Sodna praksa Vrhovnega sodišča lahko nižjim sodiščem služi kot orodje, s katerim dodatno podkrepijo argumente svoje odločitve in s tem tudi prispevajo k enotnosti sodne prakse. Nikakor pa ni sodne prakse mogoče šteti kot formalni pravni vir, za katerega bi veljala prepoved retroaktivnosti v smislu, da bi morala biti sodba javno objavljena pred vložitvijo tožbe, da bi se lahko sodišče v svoji obrazložitvi nanjo sklicevalo. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na pravilni uporabi določb ZGD-1 (predvsem 494. in 399. člena), sodba Vrhovnega sodišča pa je samo dodatni argument njegovi odločitvi.

16. Pritožba nadalje graja prvostopenjsko sodbo v delu, kjer sodišče ni dopustilo spremembe tožbe preko razširitve temelja tožbenega zahtevka na kršitev pravice do obveščenosti po 305. členu ZGD-1 in je o zahtevku odločilo le na podlagi 399. člena ZGD-1, kot je bilo navedeno v tožbi. Pritožba opozarja, da je že v tožbi navedla, da na skupščini ni dobila ustreznih pojasnil in bi moralo sodišče zato zahtevek presojati tudi na temelju 305. člena ZGD-1. 17. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Sicer je res, da je tožeča stranka v tožbi v prvem odstavku II. točke navedla, da je na skupščini zahtevala pojasnilo glede nerazporeditve dobička, na kar je zakoniti zastopnik odgovoril, da lahko pošlje pisno pojasnilo ter je mišljeno, da bi financirali investicijo iz tekočih sredstev in ne kapitalskih rezerv. Tožeča stranka je trdila, da ga je pozvala na dodatna pojasnila, česar pa zakoniti zastopnik ni storil. Vendar pa v nadaljevanju tožbe pod II. točko tožeča stranka svoj zahtevek v celoti utemeljuje zgolj na 399. členu ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1 in ne na kršitvi pravice do obveščenosti po 305. členu ZGD-1. S tem je jasno nakazala smer tožbe, in sicer v okviru 399. člena ZGD-1. Za izpodbijanje skupščinskih sklepov velja strogi enomesečni prekluzivni rok (396. člen ZGD-1). Domet tega roka pa je takšen, da mora tožnik v roku za vložitev tožbe določno opredeliti razloge za izpodbijanje sklepa skupščine. Iz trditvene podlage, ki jo je tožnik podal v tožbi do izteka prekluzivnega roka, mora biti določno pojasnjena smer napada tožnika z opredelitvijo tistih dejstev, ki utemeljujejo uveljavljane izpodbojne razloge.2

18. Prav tako je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da niso upoštevne navedbe glede neizplačil dobička tudi v preteklih letih, saj je predmet tega spora zgolj dobiček poslovnega leta 2017. Pritožba se ob tem sklicuje na sodbo VSRS III Ips 73/2017, v delu, ko to razlaga, da je kljub možnosti drugačne ureditve pravice do dobička v družbeni pogodbi _mogoče predvideti situacije, v katerih bi večinski družbenik(i) s sklepom skupščine družbe in brez utemeljenih razlogov zadrževal(i) bilančni dobiček družbe z namenom, da bi manjšinske družbenike prisilil(i) k prodaji njihovih deležev pod slabšimi pogoji (t. i. „izstradanje“ manjšinskih družbenikov) in jih posledično „izrinil(i)“ iz družbe. Takšen položaj predstavlja zlorabo pravice odločanja o (ne)delitvi bilančnega dobička, ki posledično terja ustrezno pravno zaščito manjšinskega družbenika_.

19. Pritožba pa izpusti nadaljnji dve povedi obrazložitve Vrhovnega sodišča: _„Za utemeljitev takšnega ugovora zlorabe pravice pa je trditveno in dokazno breme na tistemu, ki zlorabo zatrjuje. V tej zadevi bi tak dejanski stan morala zatrjevati tožeča stranka.“_ Pritožba je v tem delu neutemeljena, ker tožeča stranka zlorabe v tožbi ni zatrjevala niti ni sama manjšinski družbenik, saj njen poslovni delež v družbi s 57 družbeniki znaša 19,0179%.

20. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, višje sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

21. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ti v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) znašajo 1500 točk za odgovor na pritožbo (OT), materialni stroški v skladu z 11. členom OT oz. 25 točk in 22% DDV. Vrednost točke je 0,60 EUR. Skupno stroški pritožbenega postopka tožene stranke znašajo 1.116,30 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

1 522. člen ZGD-1: „Za postopek likvidacije, prenehanja po skrajšanem postopku, uveljavljanje ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o delniški družbi. „ 2 Sodba VSRS III Ips 34/2019 z dne 3. 9. 2019.