Jedro

Če stranka meni, da vrednotenje podržavljenega premoženja po aktih o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, ni ustrezno, lahko te vrednosti izkaže na podlagi drugih listin oziroma dokazil. Vendar se morajo te listine in dokazila nanašati, v primeru podjetja, na vrednotenje tega podjetja, ter morajo biti izdelane na podlagi metodologij vrednotenja, predpisanih z ZDen in na njegovi podlagi izdanih predpisov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.12.2004, s katero je ta ugodila tožnikovi pritožbi, odpravila dopolnilno odločbo Upravne enote Črnomelj z dne 26.1.2004, in odločila, da upravičencu do denacionalizacije pok. A.A., pripada za podržavljene stroje, zaloge, polizdelke in surovine podjetja "S.p. A.A., Črnomelj" odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (SOD) v vrednosti 3.861.111,62 SIT ali 21.450,06 USD, ki jih je SOD dolžna izročiti skrbniku za poseben primer B.A. v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe. O vračilu dela podržavljenega premoženja tega podjetja, to je o objektih in zemljiščih, pa je bilo že odločeno z delno odločbo.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi. Tudi samo je pojasnilo vsebino določbe 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in 4. do 8. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 - 26/00, v nadaljevanju Navodilo). Menilo je, da je odškodnina za obravnavano premoženje, ki je bilo prejšnjemu lastniku podržavljeno na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48), določena pravilno in zakonito. Vrednost je bila ugotovljena na podlagi popisa premoženja, ki je bil sestavljen 28.4.1948, to je na dan, ko se prej navedeno podjetje štelo za podržavljeno (glede finančnega premoženja), upoštevalo je cenitev Strokovne komisije, vsebovane v zapisniku z dne 27.9.1948. To komisijo je imenovalo Okrožno sodišče v Novem mestu in je bila po določbi 2. člena Uredbe o postopku za ocenitev vrednosti in o ugotavljanju odškodnine za nacionalizirano premoženje (Uradni list FLRJ, št. 98/47) pristojna za pripravo gradiva za izdajo odločbe o ugotovitvi vrednosti čistih aktiv nacionaliziranega podjetja (glede strojev, zalog blaga, polizdelkov in surovin). Pri ugotavljanju vrednosti premoženja so bile pravilno upoštevane v postopku nacionalizacije sodišču priglašene neporavnane obveznosti podjetja (dopis Narodne banke FLRJ, Centrale za LR Slovenijo z dne 6.9.1948 in dopis Okrajnega izvršilnega ljudskega odbora Črnomelj dne 14.9.1948). Kot neupoštevno za ugotovitev vrednosti podržavljenega podjetja je ocenilo bilanco invalidskega podjetja "S.p. Črnomelj" na dan 30.6.1948, saj se ta ne nanaša na podjetje "S.p. A.A., Črnomelj", med podjetjema ni pravne kontinuitete in ni izkazano (niti iz bilance niti iz drugih dokazil, ki jih je predložil tožnik), da bi novo podjetje obratovalo samo z inventarjem podržavljenega podjetja. Tudi cenitvi, ki sta ju izdelala cenilca Š. in S., je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka utemeljeno zavrnila, saj nista izdelani po obvezni metodologiji vrednotenja, ki jo vsebuje Navodilo v skladu z ZDen. Čeprav je prvostopno sodišče ugotovilo, da iz upravnih spisov izhaja, da je prejšnji lastnik za podržavljeno podjetje prejemal akontacijo odškodnine, v tem delu ni poseglo v vrednotenje podržavljenega podjetja, čeprav ta odškodnina pri vrednotenju ni bila upoštevana, saj bi, če bi to upoštevalo, glede na to, da je tožbo vložil le tožnik, odločalo v njegovo škodo.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede razlogov se sklicuje na tožbene navedbe in na navedbe v upravnem postopku. Posebej pa opozarja na to, da je tožena stranka napačno izračunala vrednost podržavljenega podjetja, saj ni uporabila dokazil, ki jih je predložil sam. Sodišče je neutemeljeno odreklo tudi verodostojnost bilanci stanja z dne 30.6.1948, na katero se tožnik ves čas sklicuje. Upoštevati je namreč treba, da je Vlada LRS že 19.5.1948, torej tri tedne pred podržavljenjem podjetja, sprejela odločbo o izročitvi celotnega podjetja v upravljanje Federalnemu odboru vojaških vojnih invalidov za Slovenijo; da je po dokumentih, nahajajočih se upravnem spisu, Federalni odbor vojaških vojnih invalidov z odločbo z dne 1.7.1948, iz navedenega nacionaliziranega podjetja ustanovil invalidsko podjetje "S.p. Črnomelj"; da je bil s strani ustanovljenega invalidskega podjetja sestavljen seznam strojev in drugega inventarja, pri čemer je v njem izrecno poudarjeno, da je prilagojen zapisniku, sestavljenem ob nacionalizaciji, in hkrati oblikovana bilanca po stanju 30.6.1948, v kateri je zapisana in s strani novega podjetja potrjena ugotovitev, da znaša vrednost prevzete nacionalizirane imovine 1.468.169,50 dinarjev; da je invalidsko podjetje nadaljevalo delo podržavljenega podjetja v istih poslovnih prostorih, z istimi delavci in istimi stroji, ter krajši čas celo z nekdanjim lastnikom kot obratovodjo; da je bil dobiček podjetja v času od 28.4.1948 do 30.6.1948 v bilanci posebej prikazan. Iz vsega tega sledi, da je celotno podržavljeno podjetje prešlo v novo ustanovljeno invalidsko podjetje, v katero je bilo preneseno le premoženje podržavljenega podjetja. Z upoštevanjem teh listin pri vrednotenju ne bi bilo poseženo v metodologijo, predpisano z ZDen oziroma Navodilom, saj je dokazoval drugačno vrednost podržavljenega premoženja prav z bilanco po stanju z dne 30.6.1948, torej z dokumentom, kakršnega predvideva Navodilo. Verodostojnosti te bilance ni mogoče obiti na način, da ni pravne kontinuitete med podržavljenim in novo ustanovljenim podjetjem, ker to ni predmet tega spora. Tudi argument prvostopnega sodišča, da ni izkazano, da bi novo ustanovljeno podjetje delalo samo s sredstvi podržavljenega podjetja, ni utemeljen. Ne samo bilanca, temveč celotno listinsko gradivo dokazuje prav to, namreč, da je novo ustanovljeno podjetje bilo ustanovljeno zgolj iz sredstev podržavljenega podjetja. Glede na neupoštevanje teh listin je dejansko stanje glede vrednotenja napačno ugotovljeno, posledično sta bila zmotno uporabljena ZDen in Navodilo, saj je sodišče odreklo pomen listinam, ki jih ta dva predpisa dopuščata. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi 5. točko izreka izpodbijane odločbe tožene stranke.

Tožena stranka, zavezana stranka - Slovenska odškodninska družba, prizadeta stranka C.C. in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za odločanje o vračanju strojev, zalog, polizdelkov in surovin, ki so bila last nekdanjega podjetja "S.p. A.A., Črnomelj", ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Pri tem je sporno vrednotenje tega premoženja.

Vrednotenje podržavljenih podjetij za potrebe denacionalizacije poteka po stanju premoženja ob podržavljenju, pri čemer se vrednost ugotovi po eni od metod, ki so s podzakonskimi predpisi k ZDen predpisane kot obvezne (1. odstavek 44. člena ZDen). Za vrednotenje podjetij za potrebe denacionalizacije se kot obvezna metoda uporablja Navodilo. V 1. odstavku 8. člena Navodila je določeno, da se vrednost podržavljenega podjetja ugotovi po metodi neto aktive na način iz 4. oziroma 5. člena in 1. odstavka 6. člena Navodila. V 1. odstavku 4. člena Navodila je določeno, da se vrednost podržavljenega premoženja, razen nepremičnin (2. odstavek 4. člena in 2. odstavek 6. člena Navodila), za katero je bilo ob podržavljenju ugotovljena denarna vrednost (z aktom o podržavljenju, zapisniki ob podržavljenju ipd.) določi praviloma na podlagi teh vrednosti. V 5. členu Navodila je določeno, da kdor v postopku denacionalizacije zatrjuje, da denarne vrednosti stvari oziroma premoženja, ugotovljene na način iz 1. odstavka 4. člena Navodila, ne ustrezajo realnim vrednostim teh stvari ali premoženja ob podržavljenju, lahko te vrednosti izkaže na podlagi drugih listin oziroma dokazil. Katere so te listine in dokazila, je določeno v 2. in 3. odstavku 5. člena Navodila.

Glede na navedene določbe ZDen in Navodila je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je zavrnilo tožbo in pritrdilo izpodbijani odločbi tožene stranke. V njej je tožena stranka tudi po presoji vrhovnega sodišča pravilno izhajala iz vrednotenja podržavljenega podjetja, ki izhaja iz zapisnika z dne 28.4.1948 in bilance stanja tega podjetja z dne 30.4.1948 ter cenilnega zapisnika z dne 27.9.1948. To bilanco je podpisal prejšnji lastnik podjetja. Navedena zapisnika in bilanca so bili napravljeni ob podržavljenju in po stanju obravnavanega premoženja ob podržavljenju. Tožnik ima sicer pravico zatrjevati, da vrednotenje na podlagi teh listin ni pravilno, vendar mora za drugačno vrednotenje predložiti druge verodostojne podlage, predvidene v Navodilu, ki se nanašajo na isto premoženje po stanju ob podržavljenju in izhajajo iz časa podržavljenja. Takih listin pa tudi po presoji vrhovnega sodišča tožnik v obravnavanem primeru ni predložil. Vrhovno sodišče se strinja s pojasnilom prvostopnega sodišča, da bilanca z dne 30.6.1948, pri kateri vztraja tožnik, v tem primeru ni prava listina za vrednotenje podržavljenega premoženja, saj ni izdelana za podržavljeno podjetje, temveč za drugo podjetje, pri čemer ni pomembno, ali je drugi podjetje pravni naslednik prejšnjega podjetja. Vrhovno sodišče se strinja tudi s presojo prvostopnega sodišča, da iz listin, ki jih je predložil tožnik, ne izhaja zanesljivo, da bi novo ustanovljeno podjetje imelo med svojimi sredstvi samo sredstva podržavljenega podjetja, torej ni nujno, da gre za popis sredstev in njihovo vrednotenje po stanju ob podržavljenju, kot to zahteva 44. člen ZDen. Prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo tudi, zakaj kot dokaz za drugačno vrednost podržavljenega premoženja ne moreta biti obe cenitvi obeh cenilcev (B.S. in I.Š.). Obe cenitvi sta namreč tudi po presoji vrhovnega sodišča izdelani v nasprotju z določbami Navodila kot obveznega predpisa pri vrednotenju premoženja v postopkih denacionalizacije.

Glede na to pritožbeno sodišče meni, da je v tem primeru vrednost podržavljenega premoženja ugotovljena po predpisani metodologiji, ki velja za denacionalizacijo, in da zato materialno pravo v tem primeru ni bilo napačno uporabljeno. Meni tudi, da v tem primeru niso bila bistveno kršena pravila postopka, saj je prvostopno sodišče pojasnilo, zakaj šteje za relevanten dokaz bilanco z dne 30.4.1948 in zapisnik z dne 29.9.1948, ne pa bilance z dne 30.6.1948 in cenitev cenilcev. Ni torej res, da izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da je sodišče odreklo verodostojnost bilanci z dne 30.6.1948 oziroma omenjenim cenitvam.

Pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pritožnik v pritožbi v upravnem sporu ne more uveljavljati, razen v primerih, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, tega pa v tem primeru ni. Že po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS se je v pritožbi v upravnem sporu lahko uveljavljal pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja le tedaj, kadar je to ugotavljalo prvostopno sodišče. Po 73. členu ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US), ki velja po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 za vse zadeve, v katerih so bila pravna sredstva vložena pred njegovo uveljavitvijo, pa o njih še ni bilo odločeno, pa je pritožba tudi sicer možna le v primeru, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, ga ugotovilo drugače kot tožena stranka in na tej podlagi spremenilo odločitev tožene stranke. Glede na navedene določbe ZUS-1 in ZUS po presoji vrhovnega sodišča v obravnavnem primeru, ker dejanskega stanja ni ugotavljalo samo prvostopno sodišče, pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno uveljavljati. Zato se do teh ugovorov vrhovno sodišče v tej sodbi ni opredeljevalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.