Jedro

V socialnem sporu je sodišče dolžno, ko odloči o zahtevku, presoditi tudi zakonitost toženčeve drugostopenjske, dokončne odločbe, zoper katero je vložena tožba in s tem v zvezi tudi zakonitost njegove prvostopenjske odločbe. Tudi v primeru, ko sodišče zahtevek zavrne, mora biti v izreku vsebovan tudi tisti del zahtevka, ki se glasi na razveljavitev toženčevih odločb ali sklepov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu v zavarovalno dobo prizna obdobje od 15.9.1947 do 15.7.1950. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba je utemeljena.

Pri izpodbijani sodbi je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti glede na določbo 2. odst. 350. čl. zakona. Zato je glede na določbo 1. odst. 354. čl. zakona sodbo razveljavilo. V socialnem sporu je sodišče dolžno, ko odloči o zahtevku, presoditi tudi zakonitost toženčeve drugostopenjske, dokončne, odločbe, zoper katero je vložena tožba in s tem v zvezi tudi zakonitost njegove prvostopenjske odločbe. Tudi v primeru, ko sodišče zahtevek zavrne, mora biti v izreku vsebovan tudi tisti del zahtevka, ki se glasi na razveljavitev toženčevih odločb ali sklepov. V obrazložitvi sodbe pa se mora sodišče jasno opredeliti ne le do materialno pravnega dela zahtevka, marveč tudi do vprašanja zakonitosti toženčevih aktov. Ker je vprašanje, ali je s tožbo izpodbijana odločba zakonita, odvisno tudi od vprašanja, ali je toženec pravilno uporabil postopkovne določbe; v konkretnem primeru, po katerih postopkovnih določbah je zadevo obravnaval in o katerem zahtevku je odločal, - mora prvostopenjsko sodišče vselej presojati zakonitost toženčevih odločb tudi z vidika vprašanja pravilne uporabe postopkovnih določb v predsodnem postopku.

Iz izreka in obrazložitve prvostopenjskega sklepa z dne 20.9.1995 izhaja, da je toženec obravnaval tožnikovo vlogo, vloženo dne 2.8. 1995, kot prvič vloženo zahtevo ter jo kot neutemeljeno zavrnil. Glede na tako odločitev bi sicer moral s procesnopravnega vidika odločiti z odločbo, ne pa s sklepom in zavrniti zahtevek, ne pa zahteve (2. odst. 209. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur.l. SFRJ, št. 47/86, ki se je v času toženčevega postopka na podlagi zakona uporabljal v RS). Glede 1. odstavka obrazložitve sklepa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je v celoti nejasno, od kje tožencu ugotovitev, da tožnik v vlogi, vloženi dne 2.8.1995, zahteva "priznanje učne dobe od 15.9.1947 do 15.7.1950 v zavarovalno dobo na podlagi 3. odst. 129. čl. TZPZ". V pritožbenem postopku pa je, kar je razvidno iz obrazložitve dokončne odločbe z dne 9.1.1996, navedeno vlogo obravnaval kot predlog za obnovo postopka v zvezi z drugostopenjskim sklepom z dne 19.9.1991 ter ga obravnaval po določbah 249. čl. ZUP-a. Zaključil je, da zavarovanec v svojem predlogu ne navaja nobenih novih dejstev in ne predlaga nobenih dokazov, ki še niso bili ocenjeni v prejšnjem postopku, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za spremembo pravnomočnega sklepa z dne 19.9.1991 ter izrekel; da se pritožba zavrne, da se s pritožbo izpodbijani sklep (z dne 20.9.1995) odpravi ter da se predlog za obnovo postopka v zvezi s sklepom z dne 19.9.1991 zavrne.

Glede na del obrazložitve izpodbijane sodbe je moč zaključiti, da je tudi prvostopenjsko sodišče iz razlogov, ki jih sicer v zvezi z vsebino vloge ni pojasnilo, menilo, da gre pri navedeni vlogi za predlog za obnovo postopka, ki je bil pri tožencu končan z drugostopenjskim sklepom z dne 19.9.1991 ter zoper katerega je tožnik tedaj vložil predlog za sodno varstvo, njegov zahtevek pa je bil zavrnjen z odločbo takratnega prvostopenjskega sodišča z dne 5.2.1992, št. Sp 345/91; njegova pritožba pa z odločbo takratnega pritožbenega sodišča z dne 3.9.1992, št. I Sp 83/92. V delu obrazložitve pa sodišče (materialno-pravno sicer pravilno) obrazlaga določbe 206. čl. v zvezi s 24. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92 s spremembami) in tudi glede na to, predvsem pa zaradi nadalje navedenih razlogov izhaja, da se doslej ni ukvarjalo z vprašanjem ali sta toženčeva sklep in odločba pravilna z vidika postopkovnih določb glede na vsebino navedene tožnikove vloge in glede na zahtevek v njej ter da ni razčiščevalo o kakšnem zahtevku je toženec odločil. Konkretno, ali je odločil o tistem zahtevku, ki ga je zavarovanec v njegovem postopku postavil, ali pa o nekem drugem, dejansko neobstoječem zahtevku. Pri tem seveda tudi za postopek pri tožencu velja, da mora biti o zahtevku odločeno z izrekom, saj postane samo izrek pravnomočen, ne pa v obrazložitvi (še ta je v konkretnem primeru zgolj pavšalna - v zadnjem odstavku prvostopenjskega sklepa in v predzadnjem odstavku drugostopenjske odločbe -, nepopolna ter neustrezna). Posledično vsemu temu pa so tudi razlogi sodbe nejasni, zaradi česar se sodba ne more preizkusiti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne iz tožnikove vloge, vložene pri tožencu dne 2.8.1995, ne iz njegove pritožbe zoper navedeni prvostopenjski sklep, podane pri tožencu na zapisnik dne 9.10.1995, ne izhaja, da bi tožnik vložil pri tožencu predlog za obnovo postopka, končanega s sklepom z dne 19.9.1991; bodisi po 249. čl. ZUP-a, s čimer se je ukvarjalo sodišče, pred njim pa toženec, bodisi po 1. alinei, 1. odst. 270. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 12/92 s spremembami), s čimer se je prav tako ukvarjalo prvostopenjsko sodišče. Nasprotno, tožnik v obeh navedenih vlogah poudarja, da uveljavlja presojo zahtevka, torej vštetja obdobja od 15.9.1947 do 15.7.1950 na podlagi 206. čl. že navedenega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. To je izpovedal tudi zaslišan pred sodiščem dne 14.7.1999. Vlogi, vloženi dne 2.8.1995, pa je priložena celo fotokopija Uradnega lista RS, št. 12/92 z 206. čl. ZPIZ-a. Ta določba zakona, ki je stopil v veljavo s 1.4.1992 pa predstavlja delno novost v primerjavi z dotedanjo ureditvijo, ki je sicer urejala vštevanje časa strokovnega izpopolnjevanja v zavarovalno dobo, vendar določala drugačne pogoje (1. odst., 1. tč. 158. čl. Statuta SPIZ, Ur.l. RS, št. 40/83 do 3/90, v zvezi z 69. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, Ur.l. SFRJ št. 23/82-44/90).

O tožnikovem zahtevku na podlagi 206. čl. zakona torej v že navedenem postopku pri tožencu, končanem 19.9.1991 ter pred sodiščem, končanem v letu 1992, nedvomno ni bilo odločeno, ker je določba 206. čl. zakona glede na vse že navedeno delna novota, zakon pa je stopil v veljavo šele s 1.4.1992. Toženec je torej res odločil o tožnikovem zahtevku, da se mu v zavarovalno dobo všteje čas od 15.9.1947 do 1.8.1950 v postopku, končanem z dokončnim sklepom z 19.9.1991, nato pa je bilo o njegovem zahtevku za vštetje časa od 15.9.1947 do 16.7. 1950 odločeno, kot že navedeno, pred sodiščem. Vendar, kot je jasno razvidno iz obeh že navedenih sklepov toženca ter iz obeh sodnih odločb, - ob ugotovitvi, da je šlo za obvezno praktično delo med šolanjem -, po 3. odst. 129. čl. Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur.l. SFRJ, št. 51/64-60/71) v zvezi s 100. čl. že navedenega ZTPPIZ. Če pa kasnejši zakon uvede, - ne sicer glede časa obveznega praktičnega dela med šolanjem, pač pa glede časa strokovnega izpopolnjevanja po zaključenem šolanju -, delno novoto, ima zavarovanec, ki meni, da se nova pravna podlaga nanaša na njegov primer, vsekakor pravico, pri tožencu zahtevati odločitev o svojem zahtevku po vsebini glede na novo zakonsko določbo, - neglede na pravilnost ali nepravilnost zavarovančevega razumevanja zakonske novote -, kot je to storil v konkretnem primeru tudi tožnik. Toženec bi zato moral njegovo že navedeno vlogo obravnavati po postopkovnih določbah, ki urejajo odločanje o prvič vloženih zahtevah, ne pa kot predlog za obnovo postopka ter v primeru zavrnilne odločbe le-to tudi obrazložiti v skladu z določbami 2. odst. 209. čl. ZUP-a, veljavnega v času njegovega postopka; torej glede na ugotovljeno dejansko stanje jasno in temeljito navesti razloge, zaradi katerih bi zaključil, da za zahtevek ni izpolnjen dejanski stan iz 206. člena zakona. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo.

Prvostopenjsko sodišče bo moralo v novem sojenju glede na vse že obrazloženo presoditi zakonitost toženčevega prvostopenjskega sklepa ter njegove dokončne odločbe. Če bo v novem sojenju prišlo do zaključka, da sta oba navedena akta toženca nezakonita ter da le-ta v dosedanjem postopku ni odločil o zahtevku po 206. čl. zakona, ki ga je tožnik že v vlogi, vloženi 2.8.1995 dovolj jasno postavil, bo lahko ob uporabi 3. odst. 35. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94) akta razveljavilo in tožniku naložilo izdajo nove odločbe.