Jedro

Pritožnik je tudi zgolj pavšalno predlagal zaslišanje ostalih policistov, ki so bili na kraju, saj je bilo ugotovljeno, da je vse relevantne meritve in ogled opravil policist, ki je bil zaslišan, on je tudi sestavil zapisnik. Ker so policisti na kraj prišli po nesreči, bi moral pritožnik pojasniti, v čem konkretno bi bila dodana vrednost njihovega zaslišanja, saj se kot priče zaslišujejo le osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o pomembnih okoliščinah prekrška.

Odločitev sodišča prve stopnje prvenstveno temelji na izvedeniškem mnenju. Izvedenec je opravil časovno potno analizo vseh udeleženih vozil in analizo trka ter ob upoštevanju tudi podatkov o teži in materialu klančine ter GPS sledilnika ugotovil, da je najprej prišlo do trčenja storilca v vozilo Mazda in da so šele nato sledili ostali trki. Z laičnim vztrajanjem pri svoji verziji dogodka storilec pravne relevantnosti predlaganega zaslišanja še voznikov dveh drugih vozil ni utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti (ni verjetno izkazal, da bo izvedba teh dokazov bistveno vplivala na ugotovitev dejanskega stanja). Neustrezna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov zato ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, prav tako pa samo zaradi tega ni bilo poseženo v storilčevo pravico do obrambe.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 135,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni zavrnilo zahtevo storilca za sodno varstvo zoper plačilni nalog Postaje prometne policije Koper št. [...] z dne [...], s katerim je bil spoznan za odgovornega za prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP. Storilcu je naložilo v plačilo tudi stroške postopka in sicer sodno takso v znesku 90 EUR in ostale stroške postopka v znesku 1.619,11 EUR.

2. Zoper sodbo se storilec pritožuje po svoji zagovornici z obsežno pritožbo, v kateri sodišču očita kršitev njegove pravice do obrambe, saj ni izvedlo vseh z njegove strani predlaganih dokazov, pri čemer je nekatere od njih zavrnilo z vnaprejšnjo dokazno oceno. Z zavrnitvijo dokaznega predloga s ponovnim zaslišanjem priče A. A. in branjem njegove pisne izjave je kršilo načelo neposrednosti. Sodišču pa očita tudi kršitev postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker so razlogi sodbe v nekaterih (v pritožbi povzetih) delih po mnenju pritožnika nerazumljivi. Razlogov nima niti odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Do predmetnega dogodka je prišlo na 26.7.2018 na avtocesti Postojna – Razdrto in sicer je prišlo do verižnega trčenja. Po ugotovitvah prekrškovnega organa je šlo dejansko za dva dogodka. Storilec, ki je vozil kombinirano vozilo, zaradi neprilagojene hitrosti ni pravočasno zaustavil pred vozilom Mazda, ki se je zaradi zastoja pravočasno zaustavilo in je trčil v zadnji del tega vozila. Sledila pa je še ena prometna nesreča in sicer je voznik avtobusa zadel vozilo pred seboj in ga potisnil v drugo vozilo, to pa v storilčevo. Storilec je ugovarjal, da je šlo dejansko samo za eno prometno nesrečo in da je sam pravočasno ustavil pred vozilom Mazda, vendar ga je nato vanj potisnilo vozilo za njim. Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežni dokazni postopek in sklenilo, da je bilo dejansko stanje v plačilnem nalogu pravilno ugotovljeno. Pri tem se je oprlo predvsem na izvedeniško mnenje izvedenca prometne stroke [...], ki je med ostalim ugotovil, da potek dogodkov, kakršnega je opisoval storilec, glede na vse okoliščine tehnično ni možen. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je izvedensko mnenje verodostojno, popolno, jasno in izdelano skladno s pravili stroke in da je izvedenec prepričljivo in skladno odgovoril na vse odločilne pripombe storilca. Ker storilec z (laičnim) vztrajanjem pri svojih pripombah ni vzbudil dvoma v pravilnost izvedeniškega mnenja, sodišče ni imelo podlage za imenovanje drugega izvedenca in je tak dokazni predlog pravilno zavrnilo.

5. Sodišče prve stopnje je svoje dejanske zaključke prepričljivo obrazložilo, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Pri pritožbenih očitkih o nerazumljivosti sodbe gre po vsebini dejansko za nestrinjanje z dokazno oceno in nestrinjanje z izvedenskim mnenjem. Napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa ni dopusten pritožbeni razlog za pritožbo zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo (66. člen ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo kar nekaj dokaznih predlogov storilca. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP v zvezi s 67. členom ZP-1), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim prekrškom, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. Predlagani dokazi morajo biti namreč glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev1. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje [...], ki naj bi izpovedovala o napravah, ki so bile nameščene na vozilu, ki ga je vozil storilec. Sodišče je namreč informacije in dokumentacijo o teh napravah pridobilo od lastnika vozila. Prav tako sodišče utemeljeno ni opravilo ogleda vozila, saj je v spisu dokumentacija o vozilu, zlasti pa veliko število podrobnih fotografij vozila, ki jih je izvedenec lahko uporabil pri izdelavi svojega mnenja, pritožnik pa ne pove, kaj je tisto, kar ni na fotografijah in v dokumentaciji in bi bilo odločilno za ugotovitev (drugačnega) dejanskega stanja. Pritožnik je tudi zgolj pavšalno predlagal zaslišanje ostalih policistov, ki so bili na kraju, saj je bilo ugotovljeno, da je vse relevantne meritve in ogled opravil policist, ki je bil zaslišan, on je tudi sestavil zapisnik. Ker so policisti na kraj prišli po nesreči, bi moral pritožnik pojasniti, v čem konkretno bi bila dodana vrednost njihovega zaslišanja, saj se kot priče zaslišujejo le osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o pomembnih okoliščinah prekrška. Res je sodišče po zaslišanju priče A. pridobilo še dodatne podatke od skrbnika GPS naprave, s katerimi je sicer stranki seznanilo. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je presoja teh podatkov stvar izvedenca in ne priče (ki je po izobrazbi organizator dela), zato dodatno zaslišanje priče ni bilo potrebno. Storilec pa je imel možnost v zvezi s pridobljenimi podatki zaslišati izvedenca, kar je na naroku 12.1.2022 tudi storil. Njegova pravica do izjave ni bila kršena. Glede dokaznega predloga za zaslišanje voznika avtobusa in voznika še enega vozila, pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbo, da razlogi, ki jih je za neizvedbo dokaza navedlo sodišče prve stopnje, pomenijo vnaprejšnjo dokazno oceno, vendar gre za relativno kršitev postopka, ki na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ni vplivala. Odločitev sodišča prve stopnje namreč prvenstveno temelji na izvedeniškem mnenju. Izvedenec je opravil časovno potno analizo vseh udeleženih vozil in analizo trka ter ob upoštevanju tudi podatkov o teži in materialu klančine ter GPS sledilnika ugotovil, da je najprej prišlo do trčenja storilca v vozilo Mazda in da so šele nato sledili ostali trki. Z laičnim vztrajanjem pri svoji verziji dogodka storilec pravne relevantnosti predlaganega zaslišanja obeh voznikov ni utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti (ni verjetno izkazal, da bo izvedba teh dokazov bistveno vplivala na ugotovitev dejanskega stanja). Neustrezna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov zato ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, prav tako pa samo zaradi tega ni bilo poseženo v storilčevo pravico do obrambe.

7. Obrazložena je tudi odločitev o stroških, saj je sodišče le povzelo že izdane sklepe o nagradi oziroma o odmeri pričnine. Storilec in njegova zagovornica sta si spis ogledala, tako da sta bila seznanjena z vsemi posameznimi sklepi, prav tako sta bila navzoča pri zaslišanju priče C., ki je priglasil potne stroške.

8. Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Pritožnik mora na podlagi 144. člena ZP-1 in taksne tarife 8132 Zakona o sodnih taksah plačati 135,00 EUR sodne takse za pritožbo.

1 Primerjaj odločbe VS RS I Ips 27258/2012-191, I Ips 56419/2013-420 in I Ips 38853/2013-144.