Jedro

Petnajstdnevni rok za plačilo sodne takse, določen v 1. odstavku 34. člena ZST-1, je podaljšljiv rok. Če lahko sodišče taksnemu zavezancu v skladu z zakonom na njegov utemeljen predlog odloži plačilo taks ali mu dovoli obročno plačilo, to pomeni, da je navedeni rok podaljšljiv.

V primerih, ko je treba dokazovati upravičen vzrok za zamudo zaradi določenih kriznih psihičnih motenj oziroma stanj, v kakršnem je bila po ugotovitvah osebnega zdravnika dolžnica v času dveh mesecev pred prihodom v ambulanto, vztrajanje sodišča pri splošno sprejetem dokaznem standardu prepričanja o dolžničini nezmožnosti za kakršnakoli opravila, po oceni pritožbenega sodišča ni sprejemljivo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, sklep St 109/2009 z dne 6. 2. 2015 pa se razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom St 109/2009 z dne 27. 7. 2011 začelo postopek odpusta obveznosti dolžnici in določilo preizkusno obdobje do 27. 7. 2014. S sklepom z dne 22. 12. 2014 je ustavilo postopek odpusta obveznosti ter predlog za odpust obveznosti zavrnilo. Dolžnica se je po pooblaščencu 8. januarja 2015 zoper ta sklep pritožila. Sodišče je izdalo plačilni nalog za plačilo takse za pritožbo, ki je bil pooblaščencu dolžnice vročen 13. 1. 2015. Dolžnica je takso za pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti plačala 2. 3. 2015. Istega dne je vložila tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Dolžnica se je zoper sklep pritožila, uveljavljala je pritožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe pravil postopka in ZST-1 ter sodišču druge stopnje predlagala, da naj izpodbijani sklep razveljavi ter dovoli vrnitev v prejšnje stanje.

3. Stečajna upnica P., ki je tudi podala predlog za ustavitev postopka odpusta obveznosti, je na pritožbo dolžnice zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje odgovorila s predlogom, da naj jo sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnica zamudila v plačilnem nalogu določen rok za plačilo sodne takse za pritožbo. Rok za plačilo sodne takse za pritožbo je obravnavalo kot materialni zakonski (nepodaljšljiv rok), katerega zamuda povzroči v zakonu določene posledice in glede katerega vrnitev v prejšnje stanje ni možna. Tako stališče pritožnik utemeljeno graja. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da 15 dnevni rok za plačilo sodne takse, določen v prvem odstavku 34. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ni podaljšljiv rok. Če lahko sodišče taksnemu zavezancu v skladu z zakonom na njegov utemeljen predlog odloži plačilo taks ali mu dovoli obročno plačilo (2. odstavek 11. člena ZST-1), pomeni, da navedeni rok ni nepodaljšljiv. Da gre za procesni rok (katerega tek se s sodnimi počitnicami prekine), izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča III DOR 108/2014 z dne 17. 2. 2015. Tudi v sklepu I Up 152/2014 z dne 5. 2. 2015 se je Vrhovno sodišče postavilo na stališče, da se v primeru zamude roka s plačilom sodne takse, če je plačilo sodne takse procesna predpostavka za opravo določenega dejanja v postopku, uporabljajo določbe procesnega zakona o vrnitvi v prejšnje stanje. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno vztrajalo pri svojem stališču, da v obravnavanem primeru vrnitev v prejšnje stanje sicer ni dovoljena.

6. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa zapisalo, da dolžnici sicer ne želi kratiti njenih pravic do pravnega sredstva, vendar da zatrjevani vzrok za zamudo ni izkazan do te mere, da bi ga sodišče štelo kot opravičilo za zamudo s plačilom sodne takse. Glede na potek dogodkov je sprejelo oceno, da so predloženi dokazi prilagojeni in to „za nazaj“, kar predstavlja kršitev načela prepovedi zlorabe pravic, slednje pa ne opravičuje vrnitve v prejšnje stanje.

7. Pritožnica utemeljeno izpodbija tako oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na presoji lastnega opažanja obnašanja dolžnice tekom postopka, njenega psihičnega stanja in na oceni, da z dokazi, ki jih je predložila glede zdravstvenih težav, dolžnica zlorablja procesne pravice . V primerih, ko je treba dokazovati upravičen vzrok za zamudo zaradi določenih kriznih psihičnih motenj oziroma stanj, v kakršnem je bila po ugotovitvah osebnega zdravnika dolžnica v času dveh mesecev pred prihodom v ambulanto, vztrajanje sodišča pri splošno sprejetem dokaznem standardu prepričanja o dolžničini nezmožnosti za kakršnakoli opravila, po oceni pritožbenega sodišča ni sprejemljivo. Sodna praksa je že opozorila na tako imenovano dokazno stisko tiste stranke, ki dokazuje upravičenost vzroka za zamudo, če ta temelji na trditvah o negativnem dejstvu. Dolžnica je v konkretnem primeru trdila, da je v stanju psihopatološke simptomatike, kot je bila pri njej naknadno ugotovljena, plačilni nalog štela za nepomembno obvestilo. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru izhaja iz zmotnega stališča, da bi se moralo tako stanje videti na zunaj. Trditve v predlogu, da je zdravniško pomoč poiskala šele, ko so se težave nakopičile, je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je izhajalo iz stališča, da je upravičen vzrok za zamudo le takšno bolezensko stanje, ki zahteva tudi takojšnje zdravljenje. Dolžnica navedeno stališče utemeljeno izpodbija. Sodišče prve stopnje nima strokovnega znanja s področja psihiatrije, zato v konkretnem primeru na podlagi lastne presoje obnašanja dolžnice ni imelo podlage, da ne upošteva ugotovitev zdravnika Oddelka za psihiatrijo, Psihiatrična urgentna ambulanta, iz Ambulantnega kartona. Iz navedenega pa izhaja diagnoza: „zmerna depresivna epizoda“, nadalje, da je dolžnico na pregled v navedeno ambulanto napotil njen izbrani zdravnik (datum napotnice ni razviden, zato dolžnica utemeljeno graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila dolžnica prvič zaradi navedenih težav pri izbranem zdravniku 26. 2. 2015), da je bila v ambulanti pregledana 26. 2. 2015, da ji je zdravnik predpisal antidepresiv in svetoval bolniški stalež v trajanju 2 do 3 tednov, po presoji lečečega zdravnika tudi dlje. Na podlagi teh podatkov skupaj z mnenjem osebnega zdravnika iz zdravniškega potrdila z dne 26. 2. 2015 je mogoče ugotoviti, da je bila dolžnica v spornem času, ko bi morala plačati sodno takso za pritožbo, v stanju zmerne depresije. Ker sodišče prve stopnje tega dejstva zmotno ni upoštevalo, je posledično tudi zmotno ocenilo, da bolezensko stanje dolžnici, v času, v katerem se še ni pričela zdraviti, ni do te mere otežilo zmožnost izpolnitve obveznosti plačila sodne takse. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo (smiselno 3. točka 365. člena ZPP) tako, da je predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo, sklep, da se šteje pritožba zaradi prepozno plačane sodne takse za umaknjeno pa razveljavilo (primerjaj z drugim odstavkom 116. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj v nadaljevanju izvede ustrezna opravila v zvezi s pritožbo dolžnice zoper sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti.