Jedro

Če stranka uveljavlja v (nasprotni) tožbi nedenarni in denarni zahtevek in ne opredeli vrednosti spornega predmeta za posamični zahtevek, sodišče upošteva označeno vrednost (nasprotne) tožbe in določi vrednost vsakega tožbenega zahtevka posebej in jih ne sešteva. Vrednost zapadle uporabnine, ki jo je označila tožena stranka v tožbi, v smislu določbe 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ni moč enačiti z najemnino, saj ob zatrjevanem neobstoju najemne pogodbe med strankama ne gre za spor iz najemnega oz. zakupnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se v pravdnem postopku zaradi ugotovitve lastninske pravice po prvotni tožbi tožeče stranke ne dovoli nasprotna tožba, s katero tožena stranka uveljavlja tožbena zahtevka na izpraznitev stanovanja in plačilo zapadle najemnine v znesku 1.800.000,00 SIT. Proti sklepu je tožena stranka vložila pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da imata tožbena zahtevka po nasprotni tožbi identično dejansko in pravno podlago. Tudi sicer se glasi tožbeni zahtevek na plačilo zapadle uporabnine 1.800.000,00 SIT in v bodoče dospele po 50.000,00 SIT mesečno. Sodišče bi moralo upoštevati 42. člen ZPP, po katerem se za vrednost spornega predmeta upošteva enoletna najemnina v znesku 600.000,00 SIT. Če ta znesek prištejemo k 1.800.000,00 SIT se izkaže, da je dejanska vrednost spornega predmeta preko označene vrednosti spornega predmeta. Predlaga spremembo sklepa tako, da se nasprotna tožba dovoli. Pritožba ni utemeljena. Po določbi prvega odstavka 183. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP lahko tožena stranka vloži do konca glavne obravnave pri istem sodišču nasprotno tožbo, če je izpolnjen vsaj eden izmed pogojev iz 1. do 3. točke omenjenga določila. V skladu z drugim odstavkom 183. člena ZPP se nasprotna tožba ne more vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče ali če je za odločanje o zahtevku nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka. V prvem odstvaku 30. člena ZPP je predpisano, da so okrajna sodišča pristojna za sojenje v sporih o premožejskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 2.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 183. člena ZPP in pred istim sodiščem ni dovolilo nasprotne tožbe, potem ko je v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP ugotovilo: - da tožbena zahtevka po nasprotni tožbi na izpraznitev stanovanja in plačilo zapadle najemnine - pravilno uporabnine za stanovanje, v znesku 1.800.000,00 SIT nimata iste dejanske in pravne podlage, - da znaša že zapadla uporabnina po nasprotnem tožbenem zahtevku 1.800.000,00 SIT, - da na tožbeni zahtevek na izpraznitev stanovanja odpade vrednost v višini 300.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem prve stopnje, da tožbena zahtevka po nasprotni tožbi nimata iste dejanske in pravne podlage. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov, ko uveljavlja stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo pri svoji odločitvi upoštevati določbo 42. člena ZPP, po katerem se vzame kot vrednost spornega predmeta enoletena najemnina oziroma zakupnina, če gre za spor o obstoju najemnega razmerja. Iz trditvene podlage nasprotne tožbe izhaja, da tožena stranka uveljavlja po nasprotni tožbi prvi zahtevek, ki se glasi na izpraznitev stanovanja, medtem ko se drugi tožbeni zahtevek glasi na plačilo zapadle uporabnine) za obdobje od 1998 - 2000 v skupnem znesku 1.800.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska in plačila še ne dospele "najemnine" v znesku 50.000,00 SIT, ki zapade v plačilo vsakega prvega v mesecu. Tožena stranka v nasprotni tožbi uveljavlja nedenarni in denarni zahtevek, pri čemer ni izrecno opredelila vrednosti spornega predmeta za posamični zahtevek, ko je navedla vrednost nasprotne tožbe v znesku 2.100.000,00 SIT. V takem primeru se torej vrednost spornega predmeta ne določi po seštevku vrednosti vseh zahtevkov, temveč sodišče v skladu z označeno vrednostjo nasprotne tožbe določi vrednost vsakega tožbenega zahtevka posebej. Sodišče prve stopnje je glede na postavljeni denarni zahtevek pravilno ocenilo, da znaša vrednost spornega predmeta za ta zahtevek 1.800.000,00 SIT. Vrednost zapadle uporabnine, ki jo je označila tožena stranka v tožbi, v smislu določbe 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ni moč enačiti z najemnino, saj ob zatrjevanem neobstoju najemne pogodbe med strankama ne gre za spor iz najemnega oziroma zakupnega razmerja. Za vrednost spornega predmeta pri denarnih zahtevkih pa je odločilna vrednost, ki je navedena v tožbi, zaradi česar sodišče prve stopnje pri svoji oceni tudi ni upoštevalo terjanih plačil v zvezi z nedospelo uporabnino. Ob tem je sodišče pravilno upoštevalo, da od označene vrednosti odpade na nedenarni zahtevek 300.000,00 SIT, kar pomeni, da je za sojenje v tem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 30. člena ZPP za oba tožbena zahtevka pristojno okrajno sodišče, ker vrednost spornega predmeta ne presega 2.000.000,00 SIT. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.