Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo pri boleznih, ki so posledica izpostavljenosti azbestu.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.000.000,00 SIT odškodnine z obrestmi po predpisani obrestni meri zakonskih zamudnih obresti za čas od vložitve tožbe dne 4.8.2003 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 363.454,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, to je od 30.3.2006 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Proti takšni sodbi se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava zoper zavrnilni del sodbe, ter posledično tudi zoper sklep o stroških pravdnega postopka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži tudi stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmerjenih stroškov postopka od dneva izdaje sodne odločbe, dalje do plačila, podrejeno pa predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo in sklep vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka očita, da sodišče ni upoštevalo v zadostni meri vseh okoliščin primera, predvsem pa zaradi zavrnitve dokaznega predloga za imenovanje izvedenca psihiatrične stroke, ni popolno ugotovilo vseh pravnorelevantnih dejstev. Trdi, da sodišče pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo ni upoštevalo okoliščine, da je tožeča stranka zbolela za neozdravljivo poklicno boleznijo, ki s časom samo napreduje. Obojestransko izraženi plaki, torej spremembe v pljučnem intersticiju in na plevri se pri tožeči stranki pojavljajo na obeh pljučnih krilih in plevri obeh strani prsnega koša; gotovo se bodo še naprej razvijali in lahko se respiratorna insuficienca restriktivnega tipa še poslabša. Pri tožeči stranki je zaradi ugotovljenega obolenja podana velika možnost za razvoj pljučnega raka, obstaja pa tudi velika možnost razvoja malignega obolenja pljuč ali pljučne mrene. Bolezen tožeči stranki povzroča bolečine pod obema lopaticama, težko dihanje, težave pa ima tudi zaradi stalnega suhega dražečega kašlja. Tožeča stranka je zahtevala izvedbo dokaza z imenovanjem izvedenca psihiatrične stroke, ki lahko poda mnenje o vzročni zvezi med zatrjevanimi bolečinami in drugimi težavami in ugotovljenim azbestnim obolenjem. Meni, da je, zaradi zavrnitve predlaganega dokaza, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Odškodnino je treba zvišati predvsem iz naslova strahu, saj je pri tožeči stranki utemeljeno prisoten stalni strah, ki tožečo stranko hromi in omejuje njene življenjske aktivnosti in psihofizične sposobnosti, povzroča ji zaskrbljenost, nespečnost, stalni nemir in je v bodoče pričakovati samo poslabšanje. Odškodnino je treba zvišati tudi za psihične bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so pri tožeči stranki okrnjene zaradi že razvite respiratorne insuficience restriktivnega tipa, ki tožečo stranko omejuje pri vsakdanjih opravilih, kot tudi zaradi destruktivnega in destimulativnega vpliva strahu in zaznavanja bolečin in drugih težav na zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Tožeča stranka ne more opravljati težjih del, ki jih je prej lahko opravljala, za opravljanje vsakdanjih aktivnosti pa mora vlagati povečan telesni in psihični napor; zaveda se bolezni in njenega napredovanja ter dejstva, da bo z napredovanjem bolezni vedno bolj odvisna od tuje pomoči in nege, kar ji povzroča psihične bolečine. Zaradi neustavljivega napredovanja poklicne bolezni bo tožeča stranka potrebovala stalno skrb, tujo pomoč in nego, saj sama ne bo mogla skrbeti zase. Zvišati je treba tudi odškodnino za telesne bolečine, saj jih tožeča stranka čuti že ob mirovanju, z napredovanjem bolezni pa se bodo bolečine stopnjevale, pojavila pa se bo tudi t.i. plevralna bolečina, stopnjevale se bodo tudi težave s kašljanjem in povečanim znojenjem, težave z dihanjem. Iz navedenih razlogov tožeča stranka izpodbija tudi sklep o povračilu pravdnih stroškov.

Tožena stranka je po svoji pooblaščenki podala odgovor na pritožbo. Meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga, da jo višje sodišče zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in sodbo prepričljivo obrazložilo. Pritožbene navedbe nimajo dejstvene podlage. Z ničimer namreč ni podprta pritožbena trditev, da se tožeči stranki respiratorna insuficienca restriktivnega tipa lahko še poslabša, prav tako ni moč kar z gotovostjo trditi, da bo tožnik zaradi ugotovljenega obolenja zbolel za pljučnim rakom ali da se bo pri njem razvilo maligno obolenje pljuč ali pljučne mrene. Iz izvedenskega mnenja prof. dr. A.D., dr. med., na katerega se sklicuje tožeča stranka, in na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svoje zaključke, namreč izhaja, da tožnik zaradi azbestoze pljuč in malo izraženih plevralnih plakov, zaradi izpostavljenosti azbestu nima zmanjšanih splošnih življenjskih aktivnosti, prav tako ima normalno pljučno funkcijo. Skratka, ugotovljeno je bilo, da tožnik zaradi azbestoze pljuč in plevralnih plakov nima restrikcijske ventilacijske insuficience, kar trdi tožeča stranka. Bolniki težko dihajo, kadar plevralni plaki močno napredujejo in zajamejo predele plevre med prsno in preponsko plevro. Šele takrat pride do restrikcijske ventilacijske insuficience. Kot pa je bilo že povedano, tožeča stranka zaradi navedene bolezni v pljučni funkciji nima deficita. Če pa bo do razvitja respiratorne insuficience restriktivnega tipa prišlo v bodoče, prav tako če bo zaradi ugotovljenega obolenja prišlo do razvoja pljučnega raka ali razvoja malignega obolenja pljuč ali pljučne mrene, na kar opozarja pritožba, pa bo to imela tožeča stranka možnost uveljavljati kot novo škodo. Prav tako tožeča stranka neutemeljeno navaja, da ji bolezen povzroča bolečine pod obema lopaticama, težko dihanje, težave pa da ima tudi zaradi stalnega suhega dražečega kašlja. Sodišče prve stopnje, ki je svojo odločitev oprlo na ugotovitve prej navedenega izvedenca, je namreč ugotovilo, da tožnik zaradi azbestoze in samih plevralnih plakov, ki so posledica izpostavljenosti azbestu ne trpi bolečin ali večjih nevšečnosti, pač pa lahko zaradi azbestoze le občasno suho kašlja. Kot je še ugotovilo sodišče prve stopnje, je zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti posledica tožnikove prekomerne telesne teže in slabe kondicije, delno pa tudi arterijske hipertenzije in ne azbestoze pljuč in plevralnih plakov. Glede na navedeno tožeča stranka zgolj s ponavljanjem dosedanjih navedb ter potenciranjem težav, ki naj bi jih imela, predvsem pa z zatrjevanjem bodočega razvoja bolezni in težav, ki naj bi jih tožeča stranka imela v prihodnje, ne da bi za to imela oporo v dejstvih, ki jih je sodišče ugotovilo, ne more omajati odločitve sodišča prve stopnje, ki je vtoževano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zavrnilo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi azbestoze in plevralnih plakov tožeča stranka ne trpi bolečin ali večjih nevšečnosti (zaradi azbestoze lahko le občasno suho kašlja), je po mnenju pritožbenega sodišča za nevšečnosti pretrpljene med dosedanjim zdravljenjem in za bodoče nevšečnosti odškodnina v višini 800.000,00 SIT primerna. Prav tako pritožbeno sodišče nima pomislekov glede prisojene odškodnine za strah. Tožeča stranka je sicer zahtevala izvedbo dokaza z imenovanjem izvedenca psihiatrične stroke, vendar je treba povedati, da tožnik takšnega predloga v postopku pred sodiščem prve stopnje izrecno ni podal. Na glavni obravnavi dne 16.6.2005 je le izjavil, ob vztrajanju pri postavitvi izvedenca medicinske stroke pulmologa, da če bi se izkazalo za potrebno, predlaga še izvedenca psihiatrične stroke. Takšne nedoločne izjave pa ni mogoče šteti za dokazni predlog. Poleg tega je izvedenec prof. dr. A.D. v svojem mnenju (pod točko 6 izvedenskega mnenja z dne 16.9.2005), na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, obširno odgovoril tudi na zastavljeno vprašanje o pretrpljenem strahu, tožeča stranka pa glede tega dela izvedenskega mnenja v nadaljevanju tudi ni imela nikakršnih pripomb. Po mnenju pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina za strah, ob upoštevanju vseh okoliščin, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, primerna, je pa tudi v okviru prisojenih odškodnin v podobnih primerih. Glede na navedeno je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo, in je, ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene kršitve, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o zavrnitvi zahteve tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 155. člena ZPP. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Višje sodišče ugotavlja, da navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo tožeče stranke niso takšne, ki bi prispevale k odločitvi višjega sodišča, zato je odločilo kot je razvidno iz izreka.