Jedro

Zahtevek je odškodninski zahtevek po OZ zoper obe stranki iz naslova kršitve koncesijske pogodbe in opustitve nadzora po Zakonu o zdravstveni dejavnosti.

Izrek

Za odločanje o tem sporu je pristojno Okrajno sodišče v Kopru.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo, vloženo na Okrajnem sodišču v Kopru od toženih strank zahtevala plačilo 14.297,00 EUR. Zaposlena je bila v zasebni zobni ordinaciji in ji je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi smrti delodajalca. Prvo tožena stranka kot koncendent in drugo tožena stranka kot koncesionar sta po smrti tožničinega delodajalca sklenili koncesijsko pogodbo, s katero je bilo dogovorjeno tudi, da bo novi koncesionar prevzel tudi pripadajoči del medicinskega osebja, ki sestavlja delovni tim. Koncesionar pa ni sklenil delovnega razmerja s tožnico, pač pa z delavko, ki je tožnico nadomeščala v času bolniškega staleža. Šlo naj bi tudi za prenos dejavnosti po 73. členu ZDR. Zaradi ravnanja toženih strank v nasprotju s koncesijsko pogodbo in zakonom je tožnici nastala škoda v višini razlike med plačilom za delo in nadomestilom za čas brezposelnosti v obdobju od 1. 10. 2013 do 27. 1. 2015, ter v višini izgubljenega dobička ki bi ga prejemala, če bi opravljala delo po pogodbi o zaposlitvi od 28. 1. 2015 do nastopa upokojitve 13. 11. 2015. Za nastalo škodo sta toženi stranki solidarno odgovorni na podlagi 186. člena OZ.

2. Okrajno sodišče v Kopru se je s sklepom P 291/2014-3 z dne 9. 1. 2015 izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo Delovnemu sodišču v Kopru. Štelo je, da gre za spor glede pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja po 5. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ker je spor med tožečo stranko in drugo toženo stranko spor o odgovornosti iz delovnega razmerja med delavcem in zatrjevanim pravnim naslednikom delodajalca.

3. Delovno sodišče pristojnosti ni sprejelo. Do sklenitve pogodbe o zaposlitvi med tožnico in drugo toženo stranko ni prišlo, tožnica pa sodnega varstva zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljala. Zato ne gre za delovni spor temveč za premoženjsko pravni zahtevek tožnice, ki sodi v pristojnost sodišča splošne pristojnosti.

4. Za odločanje v tem sporu je pristojno Okrajno sodišče v Kopru.

5. Delovno sodišče pravilno ugotavlja, da ne gre za individualni delovni spor med delavcem in delodajalcem v smislu točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Tožnica se res sklicuje na določbe 73. člena ZDR, vendar ne uveljavlja zahtevka zoper drugo toženo stranko kot prevzemnika dejavnosti njenega bivšega delodajalca, to je ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Njen zahtevek je odškodninski zahtevek po OZ zoper obe stranki iz naslova kršitve koncesijske pogodbe in opustitve nadzora po Zakonu o zdravstveni dejavnosti. Dejstvo, da tožnica zahtevek po višini uveljavlja kot razliko v izgubljenem dohodku, ki bi ga imela, če bi bila zaposlena pri novem koncesionarju, pa še ne pomeni, da gre za delovni spor.

6. Glede na navedeno je ob upoštevanju določb 24. in 25. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1, Vrhovno sodišče sklenilo, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno redno sodišče, pri katerem je bila tožba tudi vložena.