Jedro

Zakon o kazenskem postopku in ustava Vrhovnega sodišča ne omejujeta v tem smislu, da bi smelo pripor obdolžencu podaljšati le enkrat, omejujeta ga le glede časa trajanja pripora. Zato ni pravilno zagovornikovo sklicevanje na jezikovno razlago ustavne določbe 2. odstavka 20. člena, ki govori o tem, da sme sodišče pripor "podaljšati", - torej po mnenju zagovornika o tem odločiti le enkrat. Ves čas postopka je sicer treba preizkušati danost pogojev za pripor, vendar pa sklicevanje na prejšnje odločitve in sklepe o priporu ni nedopustno pod dvema pogojema: (1) če sta iz prejšnjih odločitev razvidna obstoj in presoja konkretnih okoliščin (na primer glede utemeljenosti suma, pripornega razloga), ki opravičujejo odreditev oziroma podaljšanje pripora in (2) če sodišče ugotovi, da takšne okoliščine še vedno obstajajo.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega Đ.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom z dne 28.5.2003 obdolženima Đ.H. in U.R. na predlog okrožne državne tožilke na podlagi 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP do 30.6.2003 do 9.58 ure.

Zoper navedeni sklep je zagovornik obdolženega Đ.H. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri: "uveljavlja kršitve Ustave Republike Slovenije in postopkovnih določb ter kršitve kazenskega zakona po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, hkrati izpostavlja tudi zmotnost in nepopolnost ugotovitve dejanskega stanja oziroma precejšen dvom v resničnost le-tega v smislu 427. člena ZKP ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in takojšnjo izpustitev obdolženca iz pripora".

Vrhovni državni tožilec A.F., ki je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP), je mnenja, da je izpodbijani sklep zakonit, zahteva za varstvo zakonitosti pa neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je ravnalo skladno z zakonom, ko je zadevo odstopilo Vrhovnemu sodišču, ki je po preteku treh mesecev pripora edino pristojno za njegovo podaljšanje. Tožilec ni vložil predloga za podaljšanje pripora na sodišče prve stopnje zato, da bi sodišče odločalo o tem, da ni pristojno. Neutemeljene so tudi navedbe, da sme sodišče le enkrat odločiti o priporu. Sodišče mora stalno preverjati, ali so še dani razlogi za pripor (1. in 2. odstavek 200. člena ZKP) in v tej luči sme tudi odločati o predlogu za podaljšanje pripora. Izpodbijani sklep vsebuje razloge o tem, da je utemeljen sum podan. Vprašanja v tej zvezi, kot tudi vrednotenje izpovedb posameznih prič in drugih dokazov, po mnenju vrhovnega državnega tožilca predstavljajo razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, glede tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zgrešeno je zagovornikovo stališče, da bi moralo o predlogu tožilstva za podaljšanje pripora najprej odločiti Okrožno sodišče v Kranju, kateremu je bil predlog poslan in se skladno z določbo 36. člena ZKP izreči za nepristojno, zaradi česar po mnenju zagovornika naj ne bi bile izpolnjene procesne predpostavke za odločanje.

Po določbi 2. odstavka 205. člena ZKP je za odločanje o podaljšanju pripora največ še za tri mesece pristojno Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Iz predloga okrožne državne tožilke z dne 21.5.2003 (l. št. 1136) za podaljšanje pripora je razvidno, da je bila odločitev o tem predlagana prav temu sodišču, torej Vrhovnemu sodišču. Na Okrožno sodišče v Kranju predlog ni bil naslovljen zato, da bi o njem odločalo, pač pa zaradi tega, da bi to sodišče skladno z določbo 2. odstavka 205. člena ZKP izvedlo ustrezen postopek, to je, obdolženca in zagovornika seznanilo s predlogom za podaljšanje pripora in jima omogočilo, da se izjavita o navedbah v predlogu, kar sta slednja tudi storila. Če Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu ni zavzelo stališča do omenjenih ugovorov obrambe, ki so neosnovani, je tako ravnalo očitno zato, ker se je bilo pri odločanju o podaljšanju pripora dolžno omejiti zgolj na presojo razlogov (iz predloga za podaljšanje pripora in tistih, ki jih je podala obramba), ki so relevantni za odločitev o podaljšanju pripora, med takšne pa zagovornikovi ugovori ne sodijo.

Po navedbah zagovornika naj bi bil izpodbijani sklep nezakonit tudi zato, ker je o zahtevi za podaljšanje pripora nad tri mesece Vrhovno sodišče že odločalo (s sklepom z dne 10.4.2002) in sklenilo, da se pripor podaljša le do vključno 31.5.2003. O podaljšanju pripora naj bi tako že bilo pravnomočno odločeno, zato po mnenju zagovornika ponovno odločanje o isti stvari predstavlja kršitev 3. točke 372. člena ZKP v zvezi s 403. členom ZKP.

Sodišče sme pripor odrediti (oziroma podaljšati) ob pogojih, ki so določeni v zakonu (1. odstavek 201. člena ZKP). Okoliščine v zvezi s priporom se med postopkom lahko hitro spreminjajo. Zato je sodišče ves čas postopka dolžno na podlagi 3. odstavka 200. člena ZKP preverjati danost pogojev za pripor in ga odpraviti, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen, ali ga nadomestiti z drugim milejšim ukrepom, če se za to pokažejo pogoji (3. odstavek 192. člena ZKP). Sodišče je dolžno odločiti o vsakem predlogu za odpravo pripora, prav tako pa tudi o predlogu državnega tožilca oziroma preiskovalnega sodnika za podaljšanje pripora (2. odstavek 205. člena ZKP). Že v izpodbijanem sklepu je bilo pravilno ugotovljeno, da Zakon o kazenskem postopku in Ustava Vrhovnega sodišča ne omejujeta v tem smislu, da bi smelo pripor obdolžencu podaljšati le enkrat, omejujeta ga le glede časa trajanja pripora. Po določbi 2. odstavka 205. člena ZKP in vsebinsko enaki ustavni določbi 20. člena sme namreč Vrhovno sodišče pripor podaljšati za največ tri mesece, pripor pa sme pred vložitvijo obtožnice trajati največ šest mesecev. Če do izteka teh rokov obtožnica ni vložena, se obdolženec izpusti. Takšni razlagi citiranih ustavnih in zakonskih določb, ki pravilno upošteva, da je pripor procesni institut, ki obravnava dinamično situacijo, ki od sodišča terja nenehno preverjanje pogojev zanj, ne jemlje prepričljivosti zagovornikovo sklicevanje na jezikovno razlago ustavne določbe 2. odstavka 20. člena, ki govori o tem, da sme sodišče pripor "podaljšati", - torej po mnenju zagovornika o tem odločiti le enkrat. Gre namreč za ustaljeno zakonodajno tehnično uporabo te glagolske oblike, uporabljeno na več mestih tudi v zakonu. Zato tudi jezikovna razlaga ne nasprotuje sprejetemu stališču v izpodbijani odločbi, to je, da sme Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 205. člena ZKP na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca v okviru treh mesecev podaljšati pripor tudi večkrat in ne le enkrat, kot pravno zmotno trdi vložnik zahteve.

Neutemeljeno je tudi zagovornikovo sklicevanje na nadaljnje kršitve zakona, ki jih izvaja iz napačne ocene, da je o podaljšanju pripora že bilo pravnomočno razsojeno oziroma, da sme Vrhovno sodišče o tem odločiti le enkrat. Na takšnem zgrešenem pravnem izhodišču temeljijo naslednje navedbe: 1. da je sedanji predlog tožilca za podaljšanje pripora procesno gledano zahteva za varstvo zakonitosti zoper (prejšnji) sklep Vrhovnega sodišča, ki pa je prepozno vložena, zaradi česar bi jo moralo Vrhovno sodišče zavreči; 2. da je z izdajo izpodbijanega sklepa Vrhovno sodišče kršilo načelo prepovedi reformatio in peius, ker je zoper že omenjeni sklep Vrhovnega sodišča podal zahtevo za varstvo zakonitosti le obdolženec, ne pa tudi okrožni državni tožilec, zaradi česar naj bi bilo nedopustno, da se z izpodbijanim sklepom spreminja prvotna odločitev o podaljšanju pripora; in 3. da je kršeno "načelo pravnomočnosti" in da je hkrati podano tudi nasprotje o tem, kar se v razlogih navaja o vsebini spisa in samo vsebino spisa; izpodbijani sklep namreč navaja, da je podaljšanje pripora do 30.6.2003 dovolj dolgo obdobje, da se opravi preiskava, kar pa nasprotuje vsebini prejšnjega sklepa, ki ugotavlja, da bo za dokončanje preiskave zadoščalo podaljšanje pripora do 31.5.2003, s čimer naj bi sodišče negiralo svojo prejšnjo trditev.

Zagovornik tudi navaja, da v izpodbijanem sklepu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, to je glede utemeljenosti suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ter glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti; pri tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča z dne 19.7.2001, opr. št. I Ips 221/2001, iz katere izhaja stališče, da mora sodišče pri podaljšanju pripora opraviti enak preizkus pogojev za pripor kot ob odreditvi pripora. V tem zagovornik vidi "bistveno kršitev postopkovnih določb" ter določbe 2. odstavka 20. člena Ustave, po kateri mora biti pisna odločba o priporu obrazložena.

Vrhovno sodišče se tudi v tem delu ne more strinjati z vložnikovim stališčem, da bi moralo sodišče, kljub pravnomočnemu sklepu o uvedbi preiskave, ponovno raziskati, ali v času odločanja zbrani dokazi (še) dajejo podlago za zaključek o utemeljenosti suma in ponovitveni nevarnosti; ponovna presoja teh vprašanj naj bi bila po njegovem mnenju potrebna, četudi sodišče v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da se okoliščine niso spremenile.

V ustavnosodni praksi je sprejeto stališče, da je sicer treba ves čas postopka preizkušati danost pogojev za pripor, da pa sklicevanje na prejšnje odločitve in sklepe ni nedopustno pod dvema pogojema: (1) če sta iz prejšnjih odločitev razvidna obstoj in presoja konkretnih okoliščin (na primer glede utemeljenosti suma, pripornega razloga), ki opravičujejo odreditev oziroma podaljšanje pripora in (2) če sodišče ugotovi, da takšne okoliščine še vedno obstajajo.

Obrazložitev izpodbijanega sklepa izpolnjuje oba navedena pogoja: glede utemeljenosti suma se sklep utemeljeno sklicuje na pravnomočni sklep o uvedbi preiskave in hkrati ugotavlja, da izvedeni dokazi med postopkom stopnje utemeljenosti suma niso v ničemer omajali. V sklepu je podana tudi obširna utemeljitev obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Tako je mogoče ugotoviti, da ima izpodbijana odločba zadostne razloge tudi o teh odločilnih dejstvih in da je torej obrazložena tako, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti.

Zagovornik zatrjuje tudi "neustavnost in nezakonitost" obrazložitve, ker podaljšanje pripora zoper obdolženca utemeljuje s sklicevanjem na "postopek zoper deset obdolžencev", namesto da bi se omejila zgolj na okoliščine, ki se nanašajo na samega obdolženca. Kot "nedopustno" označuje tudi utemeljevanje pripora s sklicevanjem na nepravnomočen sklep o razširitvi preiskave.

Obrazložitev zahteve v tem delu je tako nejasna in nedoločna, (saj ne opredeli zakonskih razlogov oziroma konkretnih kršitev zakona), da je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP je namreč Vrhovno sodišče strogo omejeno le na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih vložnik zatrjuje in tudi ustrezno obrazloži. Kot takšno je treba oceniti tudi posplošeno vložnikovo kritiko, da v konkretnem primeru udeleženi organi niso postopali posebno hitro in ker v štirih mesecih in pol niso uspeli končati preiskave, bi moral biti obdolženec takoj izpuščen na prostost. V vseh ostalih navedbah zahteve za varstvo zakonitosti, ko zagovornik drugače kot izpodbijani sklep ugotavlja oziroma vrednoti posamezne okoliščine, je mogoče prepoznati uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP). V ta okvir sodijo zagovornikove navedbe: da so izvedeni dokazi po pravnomočnosti sklepa o preiskavi omajali zaključek o utemeljenosti suma, saj naj bi bila izpovedba tajnega policijskega sodelavca in koordinatorja brez vsakršne dokazne vrednosti; da pri obdolžencu ni mogoče govoriti o ponovitveni nevarnosti, ker še ni bil kaznovan in da ugotovitev o obdolženčevih dobrih premoženjskih razmerah zanika obstoj tega pripornega razloga; za primer nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem pa gre tudi v primeru zagovornikove obširneje obrazložene trditve, da se spisovno gradivo ni spremenilo tako, da bi dopuščalo drugačno presojo okoliščin in s tem oceno, da preiskave doslej še vedno ni bilo mogoče dokončati zaradi objektivnih razlogov.

Ker po navedenem razlogi, ki jih uveljavlja zagovornik, niso podani, je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.