Jedro

Pooblaščenec tožeče stranke, ki je odvetnik, ni ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, torej s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (2. odst. 6. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). Ta mu je nalagala, da bi se, vedoč za možnost izdaje sodbe na podlagi odpovedi v gospodarskem sporu majhne vrednosti, v posledici nepristopa na glavno obravnavo, neposredno oz. tik pred časom predvidenega naroka, premaknil v neposredno bližino vrat dvorane št. 135 (ne pa da se je zadrževal v oddaljenosti približno 10 m vstran), kar bi mu omogočalo zaznavo oklica naroka. Ker pa tega ni storil, v konkretni zadevi ni podan upravičen vzrok za izostanek z naroka, zaradi katerega bi bilo mogoče dovoliti vrnitev v prejšnje stanje (1. odst. 116. čl. ZPP).

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje, ker je ugotovilo, da za nepristop pooblaščenca na narok za glavno obravnavo dne 4.2.2005, ne obstoji opravičljiv razlog.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo razveljavitev oz. ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da se z razlogi sodišča ne strinja, poleg tega pa meni, da bi sodišče moralo slišati (verjetno prav: zaslišati) predlagane priče, ki bi potrdile povsem nekaj drugega kot to, kar sodišče navaja. Tožnik ne more sprejeti razlage sodišča, da je narok oklicalo in da ima za to ustrezen dokaz. Tožnik je opisal stanje na sodnem hodniku in če sodišče tožniku oz.

nj. pooblaščencu očita pomanjkanje povečane pozornosti iz profesionalnih razlogov, bi tudi sodišče moralo, zaradi okoliščin na sodnem hodniku, še posebej ko je in če je narok oklicalo, in ker se nobena stranka na oklic ni odzvala, oklic ponoviti tako, da bi ga bilo možno zaznati (vsaj slišati) na konkretnem hodniku - torej vsaj 10 m stran od sodne dvorane št. 135. Sodišče kar precej ali preveč opozarja na sodno uro. Verjetno želi s tem opravičiti možnost, da oklica ni objavilo točno ob 10,30. uri. Tožnik ne sprejema razlage, da je le sodna ura točna ura, še posebej, ker se je istega dne zgodilo za isto sodno dvorano, da narok ni bil oklican za 11. uro. Tožnik z razumevanjem sprejema oklice z zamudami, vendar naj bi bilo sodišče ob takih prilikah še bolj pazljivo in korektno. Opisano ravnanje sodišča, če bi/bo obveljalo, bo imelo za posledico, da bodo stranke (odvetniki) ob uri naroka in v primeru, če narok ne bo oklican, opozarjali sodišče na točnost začetka naroka z vsemi posledicami. Ni razloga, da naj bi sodni red veljal ali pa koristil le sodiščem. Tožnik ima občutek, da sodišče ni sprejelo njegovega predloga po izvajanju predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, predvsem točno določenih odvetnikov, ki so tudi čakali na sodnem hodniku, in če bi kdo od jih slišal oklic, bi zagotovo to povedal pooblaščencu tožnika, vendar oklica nihče na hodniku ni slišal, tudi zato, ker je možnost enostavne rešitve zadeve na način, kot je to storilo, kakor pa na običajen način z izvajanjem dokazov, z obravnavanjem zadeve, z izdajo meritorne sodne odločbe. Ker tožnik nima druge razumne podlage za po njegovem sporno odločitev sodišča glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje, vztraja na tem, da sodišče zasliši predlagane priče (naštete odvetnike), ki so se ob konkretni uri (od cca 10,15. do 10,45. in še dalje) nahajali na sodnem hodniku in niso slišali oklica, za katerega sodišče trdi, da ga je opravilo po sodni uri ob 10,30. Ker je sodišče vso krivdo za izostanek z naroka naprtilo pooblaščencu tožnika, svoje ravnanje (v kompleksnem smislu) pa nekritično potrdilo kot pravilno, in je zato predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo (tudi brez da bi izvedlo predlagane dokaze), je tožnik prepričan, da bo pritožbeno sodišče tej pritožbi ugodilo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil v predmetni zadevi, ki je gospodarski spor majhne vrednosti (1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), dne 4.2.2005 ob 10,30. uri oklican narok za glavno obravnavo, na katerega ni pristopila nobena od pravilno vabljenih strank, zaradi česar je bila izdana sodba zaradi oz. na podlagi odpovedi (455. čl. ZPP).

Tožeča stranka je vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in je v njem zatrjevala sledeča dejstva: da je

4.2.2005 vse od 10,05. ure dalje njen pooblaščenec, ki je odvetnik, čakal - ne sicer pred razpravno dvorano št. 135, kjer je bila predvidena oprava naroka - na prostoru med razpravnima dvoranama št. 132 in 133; to pa zato, ker je bil prostor pred razpravnima dvoranama št. 134 in 135 zaseden s številnimi strankami, od katerih sta vsaj dve verižno prižigali cigarete in kadili; oklica sodišča zato ni slišal: predvsem ne točno ob 10,30. uri, ker je tedaj gledal v vrata dvorane št. 130 (verjetno prav: 135) in še manj koga videl, da bi odprl vrata te dvorane, ni pa izključil možnosti, da je sodišče narok oklicalo kasneje, vendar ne na zadosten način, da bi bil oklic slišan po hodniku - vsaj 10 m daleč (to možnost je dopuščal, ker je vmes dvakrat pogledal na vabilo v torbi, ali je narok res razpisan ob 10,30. uri).

Sodišče bi moralo po mnenju predlagatelja oklic izvesti tako glasno, da bi ga bilo slišati vsaj 10 m daleč in ga vsaj nekajkrat ponoviti že zato, ker se nihče ni javil kot stranka, oz. bi sodišče moralo narok oklicati po zvočniku.

ZPP v 2. odst. 120. čl. določa, da sodišče na predlog za vrnitev v prejšnje stanje razpiše narok, razen če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga. V obravnavanem primeru je sicer res, da je sodišče zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje brez da bi izvedlo predlagane dokaze, vendar pa je izhajalo iz predpostavke, da so resnične trditve, ki jih je podala tožeča stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Verjelo je torej tožeči stranki, da je njen pooblaščenec čakal na oklic naroka, ne sicer pred razpravno dvorano št. 135 (ker so se v prostoru pred to dvorano nahajale druge stranke oz. večje število oseb, ki so med seboj komunicirale), ampak pred razpravnima dvoranama št. 132 in 133 in da zato ni slišal oklica sodišča (opravljenega po zapisnikarici ob 10,30. uri) in ni videl oklicevalke. Ta po tožeči stranki zatrjevana dejstva pa so tudi po mnenju pritožbenega sodišča omogočala zaključek, da pooblaščenec tožeče stranke, ki je odvetnik, ni ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, torej s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (2. odst. 6. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). Ta mu je nalagala, da bi se, vedoč za možnost izdaje sodbe na podlagi odpovedi v gospodarskem sporu majhne vrednosti, v posledici nepristopa na glavno obravnavo, neposredno oz. tik pred časom predvidenega naroka, premaknil v neposredno bližino vrat dvorane št. 135 (ne pa da se je zadrževal v oddaljenosti približno 10 m vstran), kar bi mu omogočalo zaznavo oklica naroka. Ker pa tega ni storil, v konkretni zadevi ni podan upravičen vzrok za izostanek z naroka, zaradi katerega bi bilo mogoče dovoliti vrnitev v prejšnje stanje (1. odst. 116. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje podan v smeri, da pooblaščenec ni slišal oklica naroka ob predvideni uri oz.

kasneje, šele v pritožbi pa pritožnik uveljavlja tudi, da narok ni bil oklican (ne ob določeni uri in niti kasneje), ta trditev pa glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. ZPP, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto. Tudi zaslišanje prič, ki jih je navajala v predlogu, je bilo predlagano v smeri trditve, da se je njen pooblaščenec v kritičnem času nahajal na hodniku (E.K. in sodnica Š. P.: da se je ob cca 10,15. uri nahajal pred razpravno dvorano št. 132; več v predlogu imenovanih odvetnikov: da se je ob čakanju na oklic nahajal na hodniku), kar za sodišče niti ni bilo sporno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil narok za glavno obravnavo oklican s strani sodne osebe (zapisnikarice), kar je v okviru določila 1. odst. 77. čl. Sodnega reda, ki predvideva tako neposredni oklic, kot tudi oklic po zvočniku (slednje v obravnavanem primeru ni bilo možno, ker tega obstoječa tehnična oprema v razpravni dvorani ni dopuščala); oklic je bil opravljen jasno in glasno, kot običajno (izjava zapisnikarice na l.št. 21), v Sodnem redu ni predvideno, da bi se oklic v primeru neodziva moral ponavljati. Če je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu omenjalo sodno uro, jo je zgolj zato, da je poudarilo, da je bil oklic opravljen po tej uri, ne pa po kakšni drugi uri in je v celoti neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na pretirano opozarjanje sodišča na sodno uro.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.