Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo pravni standard "smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankami" in pravilno odločilo, da se objektivna sprememba tožbe ne dovoli.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 2.4.2007. Sodišče je zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za spremembo tožbe, ki jih ureja 186. čl. ZPP. Ugotovilo je, da to ne bi bilo smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankami. S takšno spremembo bi se postopek zavlekel, ne pa pripomogel k rešitvi zadeve.
Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po I. odst. 339. čl. ZPP. Meni, da je sodišče napačno zaključilo, ko ni dovolilo spremembo tožbe, saj je bila postavitev eventualnega podrednega tožbenega zahtevka nujna zato, ker so v primarnem tožbenem zahtevku zahteva le vzpostavitev stanja poti na parc. št. ... pot, ter opustitev vsakršnega poseganja v lastninsko pravico tožnici na parceli ... Tožeča stranka meni, da je bilo potrebno postaviti tudi podredni tožbeni zahtevek, saj bo s takšnim zahtevkom tožeča stranka prišla do cilja, to je, da bo lahko izvrševala lastninsko pravico na svoji parceli. Zato bi sodišče moralo dovoliti spremembo tožbe. Sodišče v tej zadevi ni izvedlo nobenega dokaza, pa čeprav je od vložitve tožbe preteklo že več kot tri leta, zato bi sodišče brez problema moralo dopustiti spremembo tožbe, saj bi bilo to v vsakem primeru smotrno, da se razmerje dokončno uredi. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni in dovoli objektivno spremembo tožbe, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno razpravljanje in odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.
Pritožba ni utemeljena.
Tožeča stranka je vložila tožbo priporočeno po pošti 17.12.2003. Sodišče prve stopnje je to tožbo vročilo nasprotni stranki, nasprotna stranka je vložila odgovor na tožbo, pravdni stranki pa sta nato vlagali pripravljalne spise, s katerimi sta odgovarjale na trditve ene in druge stranke. Sodišče prve stopnje je 21.3.2007 opravilo glavno obravnavo, ki jo je zaradi izvedbe dokaznega postopka preložilo. Tožeča stranka je šele z vlogo, ki je bila poslana priporočeno po pošti 2.4.2007 postavila tudi podredni zahtevek. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo II. odst. 184. čl. in pravilno zaključilo, da gre za spremembo tožbe. Pravilno pa je uporabilo tudi 185. čl. ZPP, ki določa, da lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankami.
Tožena stranka v spremembo tožbe ni privolila, sodišče pa je štelo, da ni razlogov za to, da bi dovolilo spremembo.
Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo pravni standard „smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankami“. V tej določbi je uzakonjeno načelo ekonomičnosti postopka, ki je uzakonjeno v 11. čl. ZPP in ki nalaga sodišču dolžnost, da si prizadeva, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški in omogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa obrazložilo zakaj meni, da sprememba tožbe ni smotrna in zaključilo, da tožnik s takšno spremembo ne bo mogel doseči dokončne rešitve zadeve, kar je bistveni namen spremembe tožbe. S takšnimi zaključki se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tožba je bila vložena kar nekaj let nazaj, stranke so na trditve ene in druge stranke že ogovarjale v pripravljalnih spisih, sodišče pa je opravilo že tudi narok, na katerem je odločilo, da bo zasliševalo priče. Kolikor bi sodišče dovolilo spremembo tožbe bi se postopek prav gotovo še zavlekel, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določbo 184. in 185. čl. ZPP, pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.
Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.