Jedro

Po ZUN lokacijsko dovoljenje ni potrebno za postavitev takih objektov in naprav oziroma opravljanje takih del, ki ne vplivajo trajno ali pomembno na urbanistično ureditev prostora ali objekta (adaptacije, vzdrževalna dela in začasni objekti), in jih je v tem smislu potrebno tudi obravnavati, investitor pa mora že v priglasitvi izkazati, da takšnih vplivov ne bo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo Upravne enote A. z dne 31.5.2002, s katero je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za spremembo sistema odpraševanja prahu iz hidratorja z vgradnjo vrečastega filtra v obratu hidrarna na zemljišču s parc. št. 2678/1 k.o. B.. Tožena stranka v obrazložitvi navaja določbe Zakona o urejanju prostora in ostalih posegov v prostor, ki urejajo priglasitev del, za katera ni potrebno lokacijsko dovoljenje in se uporabljajo za dokončanje že uvedenih postopkov. V zvezi s tem, poleg 62. člena ZUN, ki določa kaj je potrebno priložiti vlogi za priglasitev del, citira tudi določbo 51. člena, po kateri lokacijsko dovoljenje ni potrebno za vzdrževalna dela na obstoječih objektih, s katerimi se znatneje ne spremeni zunanjost objekta, za dela, ki so s posebnimi predpisi določena kot vzdrževalna dela, za adaptacije, s katerimi se bistveno ne spreminjajo zunanjost, zmogljivost, velikost ali namen obstoječih objektov in za postavitev začasnih objektov in naprav, namenjenih sezonski turistični ponudbi ali prireditvam, proslavam in podobno. V nadaljevanju povzema ugotovitve prvostopnega organa, in sicer da nameravanega posega ni mogoče šteti za vzdrževalna dela na obstoječih objektih, s katerimi se znatneje ne spremeni zunanjost objekta, niti za adaptacije, s katerimi se bistveno ne spreminjajo zunanjost, velikost, zmogljivost ali namen objekta, pa tudi ne začasni objekt v smislu 51. člena ZUN, za katera zadostuje priglasitev del. Zaradi navedenega je za takšna dela potrebno pridobiti lokacijsko oziroma enotno gradbeno dovoljenje, zato je zahtevek zavrnil. S takšno oceno in odločitvijo se tožena stranka strinja in se v izogib ponavljanju sklicuje na že navedene razloge. Dodaja še, da je v konkretnem primeru odločujoče, ali predlagana dela ne presegajo del, za katera po ZUN lokacijsko dovoljenje ni potrebno in dodaja, da sprememba sistema odpraševanja, ki obsega odstranitev dimnika in vgraditev vrečastega filtra, očitno presega dela navedena v 51. členu ZUN.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga bistvene kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da v izpodbijani odločbi ni razlogov za zaključek, da priglasitev očitno presega dela po 51. členu ZUN, temveč se le-ta zgolj sklicuje na prvostopenjsko odločbo. Meni, da je priglašena dela moč šteti za adaptacijska dela, s katerimi se bistveno ne spreminjajo zunanjost, velikost, zmogljivost ali namen objekta, saj izpolnjuje vse pogoje in merila, ki jih določa Navodilo o merilih za to, kaj se šteje za takšne objekte. V obravnavanem primeru gre namreč le za rekonstrukcijo oziroma izboljšavo strojnega dela hidrarne, kar je razvidno tudi iz skic, priloženih pritožbi. Zamenjava filtra ne bo vplivala na zunanjost ali velikost, niti ne zahteva odstranitve dosedanjega dimnika ali spremembe tehnologije. Hidrator ostaja isti, vodni filter pa se zamenja z vrečastim, kar je okolju prijaznejše, dosedanji dimnik pa ostane v celoti nespremenjen, prav tako nespremenjeni ostajajo vertikalni in horizontalni gabariti in vsi konstrukcijski elementi, ne zahtevajo pa niti novih komunalnih naprav ali drugih priključkov. Tožena stranka tudi ni podala razlogov za zaključek, da gre za spremembo tehnologije čiščenja in da gre za dela, ki po obsegu in vsebini presegajo adaptacijska oziroma tekoča vzdrževalna dela. O tem bi se lahko izjasnil le izvedenec ustrezne stroke, katerega določitev predlaga, predlaga pa tudi njeno zaslišanje, kar vse naj se opravi na glavni obravnavi. Zaradi vsega navedenega predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa v skladu z določbo 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - ZUS) prijavil svojo udeležbo v tem postopku, odgovora na tožbo pa ni podal. Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje ali je poseg v prostor, ki ga je pri pristojnem upravnem organu priglasila tožeča stranka, takšne narave, da zanj ni potrebno lokacijsko dovoljenje.

Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 44/97 - ZUN), ki je veljal v času izdaje prvostopne odločbe in se uporablja za dokončanje na njegovi podlagi začetih postopkov, določa v 2. odstavku 62. člena, da pristojni upravni organ za urejanje prostora dovoli priglašena dela, če ugotovi, da za nameravana dela po tem zakonu oziroma po občinskem odloku zadostuje priglasitev ter da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Po določbi 1. odstavka 51. člena ZUN lokacijsko dovoljenje med drugim ni potrebno za tekoča vzdrževalna dela na obstoječih objektih in za adaptacije, s katerimi se bistveno ne spreminjajo zunanjost, zmogljivost, velikost ali namen obstoječega objekta.

Kakšno dovoljenje je glede na določbe ZUN potrebno za posamezno vrsto posega v prostor, je odvisno od vrste gradnje. Obseg in narava predvidenih (ali morda že izvedenih del) morata biti razvidni iz vloge oziroma projekta k priglasitvi del. V obravnavanem primeru pa iz podatkov v upravnih spisih ne izhaja, da gre za taka dela, za katera ni potrebno lokacijsko dovoljenje, zato se sodišče strinja z odločitvijo tako prvostopenjskega organa kot tožene stranke.

V vlogi tožeče stranke z dne 12.6.2001, s katero je priglasila nameravana dela in ki je bila podlaga za odločitev prvostopenjskega organa, so podane namreč zgolj splošne navedbe (brez predložitve skice ali celo projekta) o tem, da gre za zamenjavo filtra, ki predstavlja spremembo (vgradnjo najnovejše) tehnologije ter da se bo v ta namen odstranil sedanji dimnik, v katerem so bile do sedaj nameščene vodne prhe in jih bo zamenjal vrečasti filter. Ker sama narava in obseg nameravanega posega iz takšne priglasitve nista dovolj konkretno razvidna, tudi sodišče meni, da niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek, da gre za takšna adaptacijska ali morda celo vzdrževalna dela, za katera po ZUN in Navodilu o merilih za to, kaj se lahko šteje za objekt oziroma posege v prostor, za katere po zakonu ni potrebno pridobiti lokacijsko dovoljenje in kaj se lahko šteje za pomožne objekte (Uradni list SRS, št. 27/85; v nadaljevanju: Navodilo) ni potrebno pridobiti lokacijskega dovoljenja. Je pa glede na te navedbe priglasitelja (tožeče stranke) mogoče sklepati, da se bo z nameravanim posegom poseglo v konstrukcijske elemente oziroma spremenilo zunanji videz objekta (predvidena odstranitev dimnika) ter tudi spremenilo zmogljivost naprav (vgradnja najnovejše tehnologije pri čiščenju plinastih emisij), za kar vse pa je potrebna natančnejša presoja lokacijskih pogojev in siceršnjih vplivov na okolico, kar vse se obravnava v postopku pridobitve lokacijskega oziroma gradbenega dovoljenja. Takšno odločitev in razloge zanjo je po mnenju sodišča tožena stranka utemeljila v zadostni meri, zato kot neutemeljene in povsem pavšalne zavrača očitke tožeče stranke, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov. Po ZUN lokacijsko dovoljenje ni potrebno za postavitev takih objektov in naprav oziroma opravljanje takih del, ki ne vplivajo trajno ali pomembno na urbanistično ureditev prostora ali objekta (adaptacije, vzdrževalna dela in začasni objekti), in jih je v tem smislu potrebno tudi obravnavati, investitor pa mora že v priglasitvi izkazati, da takšnih vplivov ne bo. Tega pa tudi po mnenju sodišča tožeča stranka ni izkazala. Upravni organ je tožečo stranko s takšnim stališčem tudi seznanil pred izdajo odločbe (z dopisom z dne 22.3.2002, ki se nahaja v upravnih spisih) in jo pozval naj se izjasni oziroma poda morebitne pripombe, česar pa tožeča stranka ni storila. Tožeča stranka je šele v pritožbi nekoliko bolj opisala poseg (in priložila skice), na te navedbe se sklicuje tudi v tožbi, vendar pa se sodišče v njihovo presojo ni spuščalo, saj je vezano na pravno in dejansko stanje v času odločanja prvostopnega organa. Dejansko stanje je bilo namreč glede na podatke v spisu ugotovljeno pravilno in popolno, zato sodišče ni bilo dolžno samo ugotavljati dejstev in okoliščin, ki jih je stranka imela možnost uveljavljati že v postopku pred organom prve stopnje. Sodišče je zato zavrnilo predlagano izvedbo dokazov po zaslišanju tožeče stranke in postavitvi izvedenca, zato tudi ni sledilo predlogu za izvedbo glavne obravnave, saj ne bi privedla do drugačne odločitve.

Ker sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev pravil postopka in meni, da je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno, dejansko stanje pa v celoti in popolno ugotovljeno, iz vseh navedenih razlogov ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS).