Jedro

Za uporabo domneve iz prvega odstavka 6.b člena ZST-1 bi moral biti nalog za nakazilo denarnih sredstev v dobro prehodnega podračuna sodišča prve stopnje oddan ponudniku plačilnih storitev pred iztekom roka za plačilo sodne takse, saj ta domneva varuje tistega taksnega zavezanca, ki je nalog za nakazilo denarnih sredstev sodišču oddal pravočasno, vendar je prišlo do zapletov pri izvršitvi tega nakazila na strani ponudnika plačilnih storitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Drugi dolžnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor drugega dolžnika z dne 22. 6. 2012 šteje za umaknjenega.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje se pritožuje drugi dolžnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ravnalo v nasprotju z 9. točko 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki določa, da je njihova obveznost, če morata dve ali več oseb skupaj plačati takso, nerazdelna in zadostuje, da en dolžnik plača dolžno sodno takso. V obravnavani zadevi je bila sodna taksa pravočasno plačana s strani prvega dolžnika, ki pa v skladu z navedeno zakonsko določbo učinkuje za oba dolžnika. Podredno še navaja, da je tudi on naloženo sodno takso plačal v roku. Zadnji dan roka za plačilo sodne takse se je iztekel v petek 6. 7. 2012. ZST-1 v 6. členu ureja domnevo pravočasnega plačila, in sicer se pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu iz 34. oziroma 34.a člena ZST-1, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka. Sodišče prve stopnje je denarno nakazilo prejelo 9. 7. 2012, kot je navedeno v izpodbijanem sklepu, torej v okviru zakonske domneve o prejemu nakazila znotraj treh delovnih dni, ki se izteče šele 12. 7. 2012. Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje ugovor drugega dolžnika štelo za umaknjenega, ker drugi dolžnik ni plačal sodne takse, v roku, ki je bil določen v nalogu za plačilo sodne takse. V zvezi s tem je kot odločilno ugotovilo, da drugi dolžnik ob vložitvi ugovora ni plačal sodne takse, da je drugemu dolžniku poslalo plačilni nalog z opozorilom na pravne posledice v primeru neplačila dolžne sodne takse, da je pooblaščenec drugega dolžnika plačilni nalog za plačilo sodne takse prejel 28. 6. 2012, da se je rok za plačilo sodne takse glede na pravila o štetju rokov iztekel 6. 7. 2012 ter da je drugi dolžnik sodno takso plačal šele 9. 7. 2012, kar pa je bilo prepozno. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje drugi dolžnik pritožbeno niti ne izpodbija, pač pa napada zaključke sodišča prve stopnje glede (ne)pravočasnosti plačila sodne takse.

V zvezi s pravilnostjo cit. zaključkov sodišča prve stopnje je treba najprej poudariti, da se v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZST-1 sodne takse plačujejo v gotovini, z elektronskim denarjem ali drugimi veljavnimi plačilnimi sredstvi. Po prvem odstavku 6.a člena ZST-1 se šteje, da je sodna taksa plačana na dan, ko je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča, če ta zakon ne določa drugače. Če taksni zavezanec dostavi sodišču dokazilo o plačilu takse pred pretekom roka, določenega v plačilnem nalogu iz 34. oziroma 34.a člena ZST-1, se šteje, da je taksa plačana na dan, ko sodišče, od katerega se zahteva opravo posameznega dejanja ali vodenje postopka, prejme dokazilo o plačilu, ne glede na to, kdaj je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna tega sodišča (tretji odstavek 6.a člena ZST-1). Pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev se šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu iz 34. oziroma 34.a člena ZST-1, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka (prvi odstavek 6.b člena ZST-1). Če pa taksni zavezanec dostavi sodišču dokazilo o plačilu sodne takse pred potekom roka, določenega v plačilnem nalogu iz 34. oziroma 34.a člena ZST-1, se šteje, da je taksa plačana pravočasno, ne glede na to, kdaj je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna tega sodišča (drugi odstavek 6.b člena ZST-1). Praviloma se torej šteje sodna taksa za plačano takrat, ko je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča. V primeru plačila prek ponudnika plačilnih storitev pa se šteje plačilo sodne takse za pravočasno tudi, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku roka, določenega v plačilnem nalogu iz 34. oziroma 34.a člena ZST-1. Taksni zavezanec se lahko riziku nepravilne oziroma nepravočasne izpolnitve plačila prek ponudnika plačilnih storitev izogne tako, da sodišču dostavi dokazilo o plačilu sodne takse še pred pretekom roka, določenega v plačilnem nalogu iz 34. oziroma 34.a člena ZST-1, saj se v tem primeru šteje, da je taksa plačana pravočasno, ne glede na to, kdaj je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna tega sodišča. Na to je opozorilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Cpg 1313/2011 z dne 24. 1. 2012. Iz fotokopije potrdila o plačilu sodne takse na list. št. 13 spisa izhaja, da je drugi dolžnik sodno takso plačal tako, da je plačilni nalog oddal na pošti 3210 Slovenske Konjice 9. 7. 2012, dokazilo o tem plačilu pa je pooblaščenec dolžnikov posredoval sodišču prve stopnje po telefaksu 20. 7. 2012. V skladu s prvim odstavkom 6.b člena ZST-1 zato ni mogoče šteti, da je drugi dolžnik sodno takso za ugovor plačal pravočasno. Za uporabo domneve iz prvega odstavka 6.b člena ZST-1 bi moral biti nalog za nakazilo denarnih sredstev v dobro prehodnega podračuna sodišča prve stopnje oddan ponudniku plačilnih storitev pred iztekom roka za plačilo sodne takse, kar v obravnavani zadevi pomeni do 6. 7. 2012. Ta domneva namreč varuje tistega taksnega zavezanca, ki je nalog za nakazilo denarnih sredstev sodišču oddal pravočasno, vendar pa je prišlo do zapletov pri izvršitvi tega nakazila na strani ponudnika plačilnih storitev. Kot je bilo že pojasnjeno se lahko tudi takšnemu zapletu taksni zavezanec izogne, če sodišču dostavi dokazilo o plačilu sodne takse pred pretekom roka, določenega v plačilnem nalogu, saj se potem šteje, da je taksa plačana pravočasno ne glede na to, kdaj je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča. Ker je torej iz potrdila o plačilu sodne takse na list. št. 13 razvidno, da je drugi dolžnik dal nalog za nakazilo denarnih sredstev za sodno takso na prehodni podračun sodišča prve stopnje po izteku roka, v katerem bi moral plačati sodno takso, je njegovo sklicevanje na zakonsko domnevo iz prvega odstavka 6.b člena ZST-1 neutemeljeno. Plačilo bi bilo pravočasno, če bi drugi dolžnik nalog za nakazilo denarnih sredstev na prehodni podračun sodišča prve stopnje na pošti oddal 6. 7. 2012, pa bi denarna sredstva prispela na prehodni podračun sodišča prve stopnje do 12.7. 2012. Ker pa je drugi dolžnik opravil plačilo šele 9. 7. 2012, to je po preteku roka za plačilo sodne takse iz plačilnega naloga, tega plačila ni mogoče šteti za pravočasnega, tudi če bi ga sodišče prve stopnje prejelo do 12. 7. 2012, saj drugi dolžnik sodišču prve stopnje ni dostavil dokazila o plačilu sodne takse pred pretekom roka, določenega v plačilnem nalogu.

Prav tako ni mogoče šteti, da je drugi dolžnik pravočasno plačal sodno takso za ugovor, ker je sodno takso za ugovor, ki ga je vložil po istem pooblaščencu, vendar nekoliko kasneje, pravočasno plačal že prvi dolžnik. (Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je bil sklep o izvršbi drugemu dolžniku vročen 20. 6. 2012, da je drugi dolžnik zoper njega vložil ugovor 22. 6. 2012 in da je bil drugemu dolžniku 28. 6. 2012 vročen plačilni nalog za plačilo sodne takse za ugovor ter da je bil sklep o izvršbi prvemu dolžniku vročen 3. 7. 2012, da je prvi dolžnik zoper njega vložil ugovor po istem pooblaščencu 5. 7. 2012, da je bil prvemu dolžniku plačilni nalog za plačilo sodne takse za ugovor vročen 14. 9. 2012 in da je prvi dolžnik obveznost po njem poravnal 17. 9. 2012). Ker sta prvi dolžnik in drugi dolžnik vložila vsak svoj ugovor, v tej zadevi ne gre za primer iz devetega odstavka 3. člena ZST-1, na katerega se v pritožbi sklicuje drugi dolžnik. Po njem je namreč obveznost dveh ali več oseb, ki morajo skupaj plačati takso, nerazdelna. Ker sta dolžnika vložila vsak svoj ugovor, imata obveznost plačati vsak svojo sodno takso. Zato pravočasnega plačila sodne takse za ugovor s strani prvega dolžnika ni mogoče šteti v korist drugega dolžnika. Pritožba je tako neutemeljena tudi v delu, v katerem se drugi dolžnik sklicuje na plačilo sodne takse s strani prvega dolžnika, ki naj bi po njegovem zmotnem mnenju učinkovalo za oba dolžnika.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo drugega dolžnika na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ ni zasledilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ali zmotne uporabe materialnega prava.

Ker drugi dolžnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi šestega odstavka 38. člena ZIZ ter prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in s 15. členom ZIZ odločilo, da krije sam v pritožbi priglašene stroške pritožbenega postopka.