Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDS sodba Pdp 2181/2001

ECLI:SI:VDSS:2003:VDS.PDP.2181.2001 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

odpravnina predčasna razrešitev davek prispevki
Višje delovno in socialno sodišče
7. november 2003
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Osnova za davke od osebnih prejemkov (po 1. alinei 1. odst. 16. čl. ZDoh) so tudi drugi prejemki iz delovnega razmerja. Med te druge prejemke je potrebno šteti tudi odpravnino, ki je bila dogovorjena s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja.

Pogodbeno dogovorjene pravice do odpravnine oz. pravice do odpravnine na podlagi 250. čl. ZGD je potrebno obravnavati kot pravico v zvezi z delovnim razmerjem, če je predčasno razrešeni poslovodja v delovnem razmerju.

Delodajalec ravna zakonito, če od dogovorjene odpravnine obračuna in odvede prispevke za socialno varnost (3. čl. ZPSV).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "1. Zavrne se tožnikov zahtevek za plačilo razlike odpravnine v znesku 1,146.720,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2001 do plačila.

3. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 104.460,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9.10.2001 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe." Pritožba tožnika se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka in nespremenjeni del 3. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 67.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2003 do plačila. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača razliko odpravnine v znesku 1,146.720,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2001 do plačila (1. točka izreka) in zavrnilo za 1,538.408,20 SIT višji zahtevek (2. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 59.855,58 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2001 do plačila (3. točka izreka).

Zoper takšno sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe stranki.

Tožnik zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ugotovilo, da tožniku odpravnina pripada v bruto znesku, zmotno pa je uporabilo določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS št. 30/93, 29/94, 82/94, 32/98, 37/98, 84/98 in 6/99), ki se nanašajo na odpravnino neupravičeno odpoklicanemu članu oziroma predsedniku uprave. Ta odpravnina nima neposredne zveze z delovnim razmerjem in je ni mogoče šteti med osebne prejemke po delovnopravnih predpisih. Tožnik opozarja na določbo petega odstavka 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV - Ur. l. RS št. 5/96, 34/96, 3/98, 81/2000) o tem, da se prispevki za socialno varnost ne plačujejo od jubilejnih nagrad, odpravnin in solidarnostnih pomoči. V kolikor bi zakonodajalec želel določiti obveznost plačila davkov in prispevkov tudi od odpravnin iz korporacijskopravne podlage, bi moral to izrecno normativno urediti. Novela ZGD je opustila sporni termin odpravnine in kot korporacijsko odškodovanje določila obliko odškodnine. Ob upoštevanju dejstva, da gre za odškodnino, sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za obračunavanja akontacije dohodnine oziroma obračunavanja prispevkov in davkov. Višina šestih bruto plač predstavlja le zakonsko maksimirano vrednost oziroma pomagalo za izračun vrednosti dolgovane odmene tožniku za ravnanje nadzornega sveta delniške družbe.

Tožena stranka s pritožbo zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Nasprotje naj bi bilo v tem, da sodišče prve stopnje navaja, da naj bi v tem sporu šlo za korporacijskopravno odškodnino in ne za prejemek iz delovnega razmerja, zaradi česar naj bi tožena stranka za tožnika neutemeljeno obračunala in odvedla prispevke za socialno varnost, to pa je v nasprotju s tem, da je sodišče prve stopnje očitno štelo, da je stvarno pristojno za odločanje o takšnem tožbenem zahtevku. V kolikor bi v tem sporu v resnici šlo za korporacijskopravno odškodnino in ne za prejemek iz delovnega razmerja, sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo razsojati v tej zadevi, saj so za odločanje o odškodninah stvarno pristojna redna sodišča. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno ugotovilo, da je v tem sporu šlo za odpravnino iz 6. člena pogodbe o imenovanju predsednika uprave, saj sta stranki medsebojne pravice in obveznosti uredili s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja z dne 22.11.2000, ki je po pravni naravi izvensodna poravnava. S tem sporazumom sta se stranki sporazumeli, da se tožniku izplača šest bruto plač, zato niti ni relevantno, kakšna so določila zakonodaje o tem, od katerih prejemkov se obligatorno obračunavajo prispevki, pač pa je relevantna pogodbena volja strank. Tožnik, zaslišan kot stranka, takšnih navedb tožene stranke ni zanikal, potrdila pa bi jih predlagana priča M. Z., zato je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je zavrnilo dokazni predlog za njeno zaslišanje. Sodišče prve stopnje naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo; tožnik je zavezanec za plačilo prispevkov in je tožena stranka v celoti realizirala svojo obveznost do njega, ko je od bruto osnove 5,188.781,00 SIT obračunala in odvedla akontacijo dohodnine ter prispevke za tožnika, razliko pa mu kot neto znesek nakazala na njegov račun. Takšno ravnanje je od tožene stranke zahtevala tudi Agencija za plačilni promet, ki vrši kontrolo obračuna davkov in prispevkov na izplačila. Tožena stranka opozarja na javno objavljeno pojasnilo Davčne uprave Republike Slovenije z dne 10.11.1997 o obdavčljivosti odpravnin managerjem. Tožena stranka pritožbi prilaga tudi pravno mnenje Davčne uprave RS z dne 11.4.2001, ki ga je pridobila po vložitvi tožbe. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da je korporacijsko - pravni oziroma odškodninski zahtevek povezan z delovnim razmerjem preko pogodbe o imenovanju predsednika uprave, ki predstavlja individualno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je bil do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tožnik opozarja na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS o tem, da je v takšnih sporih za odločanje stvarno pristojno specializirano delovno sodišče. Prvostopenjsko sodišče naj bi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in svojo odločitev odprlo na edino pravilno pravno podlago, to je določbo drugega odstavka 250. člena ZGD. S sporazumom o prenehanju delovnega razmerja z dne 22.11.2000 sta pogodbeni stranki izrecno opredelili način izračuna in višino odškodnine, ko sta določili, da tožniku pripada odpravnina v višini šestih povprečnih bruto mesečnih plač, izračunanih za obdobje, ko je tožnik opravljal funkcijo predsednika uprave. Svojo pogodbeno voljo lahko razlaga samo tožnik sam, ta volja pa je ves čas razvidna iz njegovega poziva toženi stranki, da v celoti poravna svojo obveznost v višini 5,188.781,00 SIT. Tožnik je bil odpoklican brez krivdnega razloga, zato je upravičen do odškodnine v skladu s pogodbo o imenovanju predsednika uprave in sporazumom o prenehanju delovnega razmerja. Ni res, da tožnik ni zanikal navedb tožene stranke o pogodbeni volji strank. V kolikor bi se tožnik strinjal s takšnih tolmačenjem pogodbenih določb, ne bi vložil tožbe. Tožnik opozarja, da je tožena stranka prekludirana glede predložitve pritožbi priloženega mnenja davčne uprave RS z dne 11.4.2001. Sodišče bi moralo soditi v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, s katerim lahko razpolaga le tožnik. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne.

Tudi tožena stranka je odgovorila na tožnikovo pritožbo. Navaja, da je Davčna uprava RS že 10.11.1997 kot stvarno pristojen organ v reviji Denar, št. 19, objavila uradno pojasnilo, v katerem odpravnine razrešenim direktorjem šteje za osebni prejemek iz delovnega razmerja, ki se v skladu z zakonom o dohodnini ustrezno obdavči, pri obdavčitvi pa se uporablja načelo obdavčenja bruto prejemkov. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko je od bruto zneska za tožnika obračunala in odvedla akontacijo dohodnine, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje v zavrnilnem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče naj bi bilo vezano na odločitve davčne uprave, ki je kot pristojen organ odločila o predhodnem vprašanju. Nesporna pogodbena volja strank, ki sta sklenili sporazum o prenehanju delovnega razmerja naj bi bila, da se izplačilo odpravnine v višini šestih bruto plač opravi tako, da se za tožnika od bruto zneska obračuna in odvede akontacija dohodnine ter prispevki, ki bodo povečali socialno varnost tožnika, razlika pa se mu kot neto znesek izplača neposredno. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

- K pritožbi tožnika.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zneska 1,538.408,20 SIT iz naslova odpravnine, dogovorjene s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja (priloga A 4). Navedeni znesek predstavlja akontacijo dohodnine, ki jo je tožena stranka obračunala in plačala od s 3. točko Sporazuma o prenehanju delovnega razmerja dogovorjene odpravnine v višini šestih povprečnih bruto mesečnih plač, ki jih je tožnik prejel v času opravljanja funkcije predsednika uprave tožene stranke.

Zmotno je stališče tožnika, da tožena stranka od tako dogovorjene odpravnine, ki ima svoj temelj v pogodbi o imenovanju predsednika uprave, ni bila dolžna obračunati davkov in prispevkov. Tožnik je v pritožbi celo spregledal, da se je sodišče prve stopnje postavilo na (sicer zmotno) stališče, da tožena stranka ni bila dolžna obračunati prispevkov za socialno varnost in da je tožniku dosodilo obračunane in odvedene prispevke v znesku 1,146.720,70 SIT. Tožnik se namreč sklicuje na peti odstavek (pravilno tretji) 3. člena ZPSV, ki naj bi določal, da se v osnovo za obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost ne štejejo odpravnine. V zvezi s tožnikovo pritožbo (tožnik pač ne izpodbija ugodilnega dela prvostopenjske sodbe) pa pride v poštev kvečjemu vsebinsko enako določilo 1. alinee 3. točke 19. člena Zakona o dohodnini (ZDoh - Ur.l. RS št. 71/93, 7/95, 44/96). Ta določa, da se davek od osebnih prejemkov ne plačuje od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmeraj iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih. Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu, temveč zaradi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, sklenjenega v zvezi s tožnikovo razrešitvijo s funkcije predsednika uprave tožene stranke. S sporazumom je bila dogovorjena odpravnina v višini šestih povprečnih bruto mesečnih plač, izračunanih za obdobje, ko je tožnik opravljal funkcijo predsednika uprave. Tožnik je prejel odpravnino v dogovorjeni višini, to je v višini šestih povprečnih bruto plač, pri čemer je tožena stranka od bruto zneska obračunala in odvedla akontacijo dohodnine ter prispevke za socialno varnost. Sicer pa tudi takrat, ko delavec in delodajalec s pogodbo o zaposlitvi dogovorita višino bruto plače, delavec na roke oz. na svoj transakcijski račun ne prejme celotnega s pogodbo dogovorjenega zneska, temveč je ta zmanjšan za davke in prispevke.

Zmotno je stališče tožnika, da bi moral ZDoh posebej predpisati, da se davek od osebnih prejemkov obračunava tudi od odpravnine, ki gre iz neutemeljenih (nekrivdnih) razlogov predčasno razrešenemu predsedniku uprave. V resnici je sistem ravno obraten, zakon dokaj splošno opredeljuje osnovo za davek od osebnih prejemkov, nato pa v 19. členu opredeli izjeme, od katerih se davek ne plačuje. Tako 1. alinea prvega odst. 16. člena ZDoh določa, da je osnova za davek od osebnih prejemkov plača, nadomestilo plače in drugi prejemki iz delovnega razmerja. Po mnenju pritožbenega sodišča je med te druge prejemke potrebno šteti tudi odpravnino, ki je bila dogovorjena s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja. Že dejstvo, da je odpravnina dogovorjena s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja, omogoča, da se jo opredeli kot "drugi prejemek iz delovnega razmerja". Tudi sicer ima pogodba o imenovanju predsednika uprave tako korporacijskopravne elemente kot delovnopravne elemente, na kar opozarja že sama pogodba v svojem 1. členu. Odpravnino v primeru predčasne razrešitve je glede na to, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki, možno opredeliti kot pravico v zvezi z delovnim razmerjem in je zato za odločanje v tem sporu pristojno delovno sodišče. Sicer pa stranki med postopkom nista ugovarjali stvarni pristojnosti delovnega sodišča. Na povezanost odpravnine, ki gre predčasno razrešenemu direktorju, z delovnim razmerjem, pa kaže tudi določilo 10. točke Dogovora o kriterijih za individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v gospodarstvu (Ur.l. RS št. 23/95, v nadaljevanju dogovor). Ta namreč določa, da poslovodnemu delavcu pripada odškodnina (ta izraz je uvedel citirani dogovor in ne novela ZGD, kot zmotno misli tožnik) v višini šestkratnika zadnje plače, če je razrešen in mu hkrati preneha delovno razmerje pred potekom roka, določenega v pogodbi o zaposlitvi. Stranki sta s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja dejansko upoštevali te določbe dogovora, saj tožniku po predčasni razrešitvi preneha delovno razmerje, odpravnina, ki jo tudi tožnik, enako kot dogovor, pojmuje kot odškodnino, pa je bila določena v višini, ki je skladna s citiranim določilom dogovora. Seveda pa ima sporna odpravnina svoj temelj tako v pogodbi o imenovanju, kot v določilu drugega odst. 250. člena ZGD. Vendar pa je pogodbeno dogovorjeno pravico do odpravnine oz. pravico do odpravnine na podlagi 250. člena ZGD potrebno obravnavati kot pravico v zvezi z delovnim razmerjem, če je predčasno razrešeni poslovodja v delovnem razmerju. Tožnik v zvezi s tem v odgovoru na tožbo utemeljeno opozarja na uveljavljeno sodno prakso.

Tožena stranka zato ni ravnala nezakonito, ko je od sporazumno oz. s pogodbo določene odpravnine obračunala in odvedla dohodnino oz. davek od osebnih prejemkov. Navedeno še dodatno potrjuje v izpodbijani sodbi citirana določba 4. alinee prvega odst. 15. člena ZDoh o tem, da je zavezanec za davek od osebnih prejemkov tudi fizična oseba s stalnim prebivališčem v RS, ki prejema druge prejemke, vključno z nagradami in podobnimi prejemki.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožnik, niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu z 353. členom ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

- K pritožbi tožene stranke.

Tožena stranka smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu s citirano določbo je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če so razlogi sodbe nejasni ali med seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Vendar pa ne gre za nasprotje med razlogi, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v skladu s prvim odst. 354. člena ZPP moralo razveljaviti, če se je prvostopenjsko sodišče postavilo na (sicer zmotno) stališče, da je vtoževana odpravnina korporativnopravno upravičenje, obenem pa se ni izreklo za stvarno nepristojno.

Res je sicer, da za odločanje o korporativnopravnih upravičenjih ni pristojno delovno sodišče, temveč sodišče splošne pristojnosti. Vendar pa je potrebno upoštevati, da ima pogodbo o imenovanju predsednika uprave tako korporacijska določila, ki se nanašajo na imenovanje predsednika uprave, obveznosti in pravice pogodbenikov, kakor tudi določila v zvezi s tožnikovo zaposlitvijo za čas opravljanja funkcije. Takšna dvojna narava pogodbe o imenovanju predsednika uprave je opredeljena tudi v prvem odst. 1. člena te pogodbe. Tožnik je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, po razrešitvi s funkcije predsednika uprave je s toženo stranko sklenil sporazum o prenehanju delovnega razmerja, s katerim sta stranki določili datum prenehanja delovnega razmerja, v III. točki pa sta opredelili tudi pravico tožnika do odpravnine. Pritožbeno sodišče je že zgoraj, v delu, ki se nanaša na pritožbo tožnika, podrobno obrazložilo, zakaj vtoževano odpravnino šteje za prejemek v zvezi z delovnim razmerjem.

Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zmotno ugotovilo, da gre v tem sporu za odpravnino iz 6. člena pogodbe o imenovanju predsednika uprave. Določba drugega odst. 3. člena sporazuma o prenehanju delovnega razmerja namreč pomeni realizacijo obveznosti iz 6. člena pogodbe o imenovanju predsednika uprave, ta pa spet temelji na določilu 250. člena ZGD.

Dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče M. Z.. Utemeljenost tožbenega zahtevka namreč ni odvisna od izpovedbe te priče. Tožnik upravičeno opozarja na prekludiranost tožene stranke pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov v zvezi s stališčem Davčne uprave RS, zato pritožbeno sodišče teh dokazov ni upoštevalo. Sicer pa tožena stranka s temi navedbami zgolj dokazuje, kakšno je materialno pravo, tega pa sodišče mora samo poznati (iura novit curia).

V skladu s prvim odst. 3. člena ZPSV zavezanci prispevke za socialno varnost plačujejo iz bruto plače in iz bruto nadomestil plače za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, če ni z zakoni drugače določeno. Tretji odst. istega člena pa določa, da ne glede na citirano določbo in ne glede na to, če je z zakoni drugače določeno, zavezanci plačujejo prispevke za socialno varnost tudi od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami, razen od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih in od premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja od katerih se po drugem odst. 378. člena ZPIZ ne plačujejo prispevki za socialno varnost. Odpravnine, ki gre predčasno razrešenemu predsedniku uprave, ni mogoče izenačiti z odpravnino, izplačano zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih. To je razvidno tudi iz sicer po nastanku spornega razmerja sprejetega pravilnika o določitvi odpravnin zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov za namene izvajanja Zakona o dohodnini in Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur.l. RS št. 114/02). Ta pravilnik je sicer pričel veljati s 1.1.2003 in ga v tem sporu torej ni mogoče uporabiti, kljub temu pa vsebina 2. člena citiranega pravilnika potrjuje, da vtoževane odpravnine ni mogoče šteti za odpravnino iz 3. člena ZPSV. Navedeno pa pomeni, da je tožena stranka od s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja dogovorjene odpravnine v višini šestih povprečnih bruto mesečnih plač zakonito, v skladu s 3. členom ZPSV, obračunala in odvedla prispevke za socialno varnost. Takšno ravnanje tožene stranke je bilo tudi v skladu z zahtevami Agencije za plačilni promet, ki je bila pristojna za kontrolo obračunavanja in odvajanja davkov in prispevkov.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v delu, ki se nanaša na obračunane in plačane prispevke za socialno varnost ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku izplača enak znesek, kot ga je tožena stranka ob obračunu odpravnine v tožnikovem imenu izplačala ustreznim zavodom.

Na podlagi 4. točke prvega odst. 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in v ugodilnem delu (1. točka izreka) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo.

S tem se je spremenil tudi uspeh strank v tem sporu, saj je tožnik s svojim zahtevkom v celoti propadel, zaradi česar je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, toženi stranki dolžan povrniti njene stroške postopka. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tudi v odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo 104.460,00 SIT, zato je pritožbeno sodišče sklep o stroških postopka, vsebovan v izpodbiani sodbi, spremenilo tako, da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka v tej višini.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Za sestavo pritožbe je pooblaščenec tožene stranke utemeljeno priglasil nagrado v višini 500 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 55.000,00 SIT, temu je potrebno prišteti 20% DDV, kar znese 11.000,00 SIT in priglašene materialne stroške v višini 1.000,00 SIT, kar sicer ustreza 2% od skupne vrednosti storitve po 13. členu Odvetniške tarife (OT - Ur.l. RS št. 67/03). Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožene stranke tako znašajo 67.000,00 SIT, kolikor jih je tožnik toženi stranki tudi dolžan povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni dosodilo priglašenih stroškov za odgovor na pritožbo tožnika, saj teh stroškov ni mogoče opredeliti kot za ta spor potrebnih stroškov v smislu prvega odst. 155. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia