Jedro

VII. odstavek 32. člena Zakona o kazenskem postopku po načelu ekonomičnosti omogoča sodišču, da izvede enotni postopek in izda eno samo sodbo, če pred njim tečejo ločeno postopki zoper isto osebo za več kaznivih dejanj. V tem odstavku zakon v nasprotju s VI. odstavkom istega člena ne zahteva nobenih dodatnih pogojev (iste dokaze oz. medsebojno zvezo med kaznivimi dejanji).

Izrek

Pritožbi obdolženega S. B. po zagovorniku se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i v odločbi o kazenski sankciji tako, da se znižajo: - določena kazen za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti iz petih mesecev na dva meseca zapora, določena kazen za kaznivo dejanje tatvine iz štirih mesecev na dva meseca zapora, določena enotna kazen iz sedmih mesecev na tri mesece zapora in preizkusna doba iz dveh let na eno leto, sicer se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi .

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi S. B. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj in sicer kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po členu 145/I KZ in kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ. Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo za prvo kaznivo dejanje kazen petih mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen štiri mesece zapora, nakar mu je določilo enotno kazen sedmih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je tudi, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 5.600,00 SIT in na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožil obdolženi po svojem zagovorniku, in sicer iz vseh štirih pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma ga oprosti obtožbe. Pritožba je delno utemeljena. Ni mogoče sprejeti pritožbenih zatrjevanj o obstoju bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zmotno je namreč stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določili Zakona o kazenskem postopku (ZKP) združilo dve popolnoma različni zadevi, ker med kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti in tatvine naj ne bi bilo medsebojne zveze niti istih dokazov, kot to zahteva zakon. Treba je poudariti, da pritožbeno citirani VI. odstavek 32. člena ZKP določa možnost izvedbe enotnega postopka in izdaje ene same sodbe za primer, če je več oseb obdolženih za več kaznivih dejanj, pa je med storjenimi kaznivimi dejanji medsebojna zveza in zanje obstajajo isti dokazi. Pooblaščenec pritožnika pa je očitno spregledal, da za obravnavani primer pride v poštev VII. odstavek že citiranega člena, ki zaradi načela ekonomičnosti omogoča sodišču, da izvede enotni postopek in izda eno samo sodbo, če pred njim tečejo ločeno postopki za isto osebo za več kaznih dejanj. Ker v tem odstavku zakon ne zahteva nobenih dodatnih pogojev (iste dokaze oziroma medsebojno zvezo med kaznivimi dejanji), je torej sodišče prve stopnje ravnalo povsem zakonito in v skladu s pooblastilom iz VII. odstavka 32. člena ZKP, zaradi česar pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb ZKP ni bila podana. Nadalje je neutemeljen tudi očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče vse dokaze, izvedene med postopkom na prvi stopnji, pravilno ocenilo in navedlo jasne razloge o odločilnih dejstvih. Kljub vztrajnemu zatrjevanju obdolženca, da ni storil niti prvega niti drugega očitanega mu kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov - izpovedb oškodovanke in prič obdolžencu krivdo nedvomno dokazalo. Obdolženčeve trditve, da gre pri vsem skupaj za dobro zrežirano maščevanje oškodovanke, ki da je brezskrbna mati in žena, ki je popolnoma brez vzroka čez noč zapustila dom in družino, so se po zaslišanju oškodovanke, njene matere in psihologinje CSD V. pokazale za neresnične. Oškodovankino zgodbo o nasilju obdolženca nad njo je potrdila F. O., mati oškodovanke, ki je opisala poškodbe, ki jih je včasih opazila pri hčerki, opisala pa je tudi nerazpoloženje njenega moža oziroma očeta oškodovanke do obdolženca zaradi njegovega grdega ravnanja z oškodovanko in zaradi njenega opisovanja dogodka pred zdravstvenim domom. Tudi A.M., psihologinja na CSD V., je povedala, da sta si obdolženi in oškodovanka v razgovoru, ki ga je vodila zato, da bi se takrat še zakonca B. dogovorila o tem, pri kom bosta po razvezi ostala otroka, marsikaj očitala, konkretno tudi to, da je oškodovanka obdolžencu očitala nasilje nad njo in neustrezno ravnanje z otrokoma. Da obdolženi le ni tak, kot se je ves čas postopka poskušal prikazati (ljubeči mož in oče), pa kaže tudi dejstvo, da je oškodovanka kljub takrat še obstoječi zakonski zvezi z obdolžencem očitno v obupu dobesedno čez noč zapustila dom in otroka in se brez kakršnegakoli premoženja zatekla k svojim staršem. Poudariti je treba, da ni nič nenavadnega, da obdolženčev grob odnos do oškodovanke drugim ljudem ni bil znan, saj se intimne družinske zadeve praviloma dogajajo zgolj med štirimi stenami in jih zakonca oziroma vsaj prizadeti zakonec skriva pred okolico in še posebej pred družino. Iz tega izhaja logičen zaključek, zakaj otroka T. in S. B. o prepirih med staršema nista vedela povedati ničesar. Pritožbeno sodišče verjame obdolžencu, da je bil zaradi nenadnega in zanj nerazumnega odhoda žene od doma zelo osebno prizadet. Ta prizadetost pa se je po razgovoru na CSD V., v katerem je oškodovanka tujemu človeku (A. M.) razgalila vse prej kot do takrat prikazovano idilično družinsko življenje, nedvomno sprevrgla v jezo, ki jo je obdolženi pred zdravstvenim domom "stresel" nad oškodovanko v obliki groženj. Povsem logično je, da jih (grožnje) je oškodovanka vzela resno, saj je obdolženi tokrat prvič uporabil nasilje (čeprav zgolj verbalno) tudi izven (pred očmi in ušesi sosedov in tujcev "varnega") doma. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tako kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti obdolžencu v celoti in popolnoma dokazano tudi kaznivo dejanje tatvine. Poskus obdolženca, da bi prikazal tatvino tesnil kot svojo veliko "šlamparijo", je bil ovržen s prepričljivima izpovedbama priče A. L., katerega je obdolženi prosil za prevoz "materiala" mimo vratarnice in varnostnika L. R., ki je pobeglega obdolženca ujel in o tatvini obvestil pristojne v podjetju G.. Zaključek o obdolženčevi tatvini dodatno potrjuje še okoliščina, da je bila odtujena škatla s tesnili - semeringi originalno zaprta, škatla z materialom za delo, ki jo je obdolženi sam pripravil, pa iz vidika zunanjosti povsem drugačna.Ta drugačnost je bila celo takšna, da je originalno pakiranje že na daleč opazil tudi varnostnik. Dejstvo, da je imela ta originalna škatla na vrhu celo nalepko z opisano vsebino in obdolženčevo zamolčanje "lastništva" škatle pa samo potrjujeta njegovo zlorabo zaupanja L., ki je mislil, da je v škatli hrana, in prilastitveni namen v zvezi z vsebino sporne škatle. Nenazadnje pa pritožbeno zatrjevane pomote tudi sicer (ob že opisanih okoliščinah) delavcu (obdolžencu) z dolgoletno prakso pri svojem delu nikakor ne bi bilo mogoče pripisati. Glede na vse povedano je sodišče ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo - določilo člena 145/I in člena 211/I KZ. Je pa potrebno pritrditi pritožbi v tistem delu, kjer graja kazensko sankcijo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta tako posamični kot enotna kazen previsoko določeni, preizkusna doba pa predolga. Dejstvo je, da poleg izjave oškodovanke o nasilju obdolženca nad njo in posrednih izjav tako matere oškodovanke kot psihologinje A. M. v spisu ni nobenih drugih dokazov o tem, da je obdolženi dejansko nasilnež, saj je tako upravnopravno kot kazenskopravno do sedaj še nekaznovan. Prav ta okoliščina pa utemeljuje znižanje kazni, določene v okviru pogojne obsodbe iz petih na dva meseca zapora. Tudi v zvezi s kaznivim dejanjem tatvine je potrebno poudariti, da je glede na sorazmerno majhno vrednost odtujenega blaga - tesnil kazen pretirano visoka, zaradi česar jo je bilo potrebno znižati iz štirih na dva meseca. Ker pa je dokazni postopek za prvo kaznivo dejanje skupaj z dokaznim postopkom za drugo kaznivo dejanje potrdil oceno, da je obdolženi vendarle človek, ki je sposoben narediti nekaj več kot le tisto, kar poskuša prikazati, je po presoji sodišča druge stopnje trimesečna enotna zaporna kazen s preizkusno dobo enega leta v okviru pogojne obsodbe tista kazen, ki je primerna, glede na vse ugotovljene okoliščine pa tudi pravična. Glede na vse povedano in ker v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi niso bile ugotovljene kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe. Izpodbijana sodba je bila delno spremenjena v obdolženčevo korist, zato ta ni dolžan plačati povprečnine (člen 98/II ZKP).