Jedro

Kljub temu, da je tožnik brez mezinca in ima delno zatrdel prstanec, pri njem ni bilo mogoče ugotoviti telesne okvare, saj se po Seznamu telesnih okvar šele izguba treh prstov na eni roki šteje za telesno okvaro v višini 30 %, razen če nista vmes kazalec ali palec oziroma bi moral imeti zatrdelih 10 medčlenskih sklepov, kar pa pri tožniku ni podano. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 4. 2012 in št. ... z dne 20. 1. 2011 in se mu prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro, ter povrnejo stroški postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik in vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Izpostavlja, da ima pravico do invalidnine za telesno okvaro, saj se je poškodoval pri delu ter so prav te poškodbe razlog za invalidnost. Tožnik ne more več uporabljati svoje desne roke, saj mu manjka mezinec in ima hudo poškodovan, zlomljen in spodvit prstanec. Tožnik je desničar, kar pomeni, da je dejansko postal invalid. Tožnik ima tudi druge okvare zdravja, kar je razvidno iz zdravstvene dokumentacije, saj je bil prestreljen skozi prsni koš in je tudi utrpel več ostalih poškodb. Tožnik ne more več opravljati dela v gradbeništvu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se zgolj pavšalno sklicuje tožnik.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 12. 4. 2012, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo z dne 20. 1. 2011. S slednjo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Ta v 143. členu določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljenju življenjski potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. V 144. členu je določeno, da pravico do invalidnine pridobi zavarovanec za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo oziroma za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, če znaša telesna okvara najmanj 50 %, in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne glede na to ali telesna okvara povzroča invalidnost ali ne. Kot telesne okvare se upoštevajo le telesne okvare, ki so kot take določene v Sporazumu o seznamu telesnih okvar (Seznam, Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89).

Sodišče prve stopnje je na podlagi listin v sodnem in upravnem spisu, kot s pomočjo dopolnilnega izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje, ter zaslišanja prim. dr. A.A., dr. med., spec. ortopeda, člana invalidske komisije II. stopnje ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik je v delovni nesreči pred 5 leti utrpel poškodbo desnice s travmatsko amputacijo mezinca in zlomom zadnjih falang prstanca desne roke. Kljub temu, da je tožnik brez mezinca in ima delno zatrden prstanec, pri njem ni bilo mogoče ugotoviti telesne okvare, saj po Seznamu telesnih okvar šele izguba treh prstov na eni roki prinese telesno okvaro v višini 30 %, razen če nista vmes kazalec ali palec oziroma bi moral imeti zatrdelih 10 medčlenskih sklepov, kar pa pri tožniku ni primer. Sodišče prve stopnje na podlagi dopolnilnega izvedenskega mnenja in izpovedbe prim. dr. A.A. tudi ni ugotovilo, da bi bila pri tožniku podana kakšna druga telesna okvara. Tožnik, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje zoper dopolnilno izvedensko mnenje ni podal konkretnih vsebinskih pripomb, v pritožbi sicer zatrjuje, da ima tudi druge okvare zdravja, kar naj bi bilo razvidno iz zdravstvene dokumentacije, vendar teh svojih navedb ne konkretizira, zaradi česar jih je zavrniti kot pavšalne. Iz pritožbe namreč ni razvidno, na katera konkretna dejstva se tožnik sklicuje, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Glede zatrjevane strelne rane pa je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnik priznano 30 % telesno okvaro, ker pa ne gre za poškodbo pri delu, tožniku invalidnine zanjo ni mogoče priznati (1. odst. 144. čl. ZPIZ-1).

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.