Jedro

Celo v primeru, če delodajalec delavca na podlagi 85. člena ZDR-1 pisno opozori na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, ta delavec nima samostojnega pravnega varstva zoper tako pisno opozorilo, čeprav se izrecno nanaša na delavcu očitane kršitve. Sodna presoja obstoja takih kršitev je mogoča šele ob sodni presoji kasneje izdane odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 229,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 11. 4. 2018 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 13. 6. 2018 ter zahtevo po prenehanju nadlegovanja tožnice z odpravo Poročila o izrednem delnem nadzoru v veleposlaništvu RS v A. (tujina) z dne 26. 7. 2017 v delih, ki se nanašajo na krivdo tožnice (I. točka izreka). Podredni tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnici plačati odškodnino zaradi povzročene negotovosti zaposlitve in s tem povezanim psihičnim trpljenjem tožnice v višini 5.000,00 EUR, je zavrnilo (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, naj toženi stranki povrne 1.157,40 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo ali njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da Poročilo o izrednem delnem nadzoru v VA. z dne 26. 7. 2017 ni akt delodajalca, s katerim bi bilo poseženo v individualne pravice in obveznosti tožnice, saj je treba naravo akta presojati po njegovi vsebini, in ne nazivu. Zatrjuje zlorabo postopka notranjega nadzora na predstavništvih RS v tujini s strani tožene stranke, saj je v okviru tega postopka izdala akt, s katerim je tožnico obtožila kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov. Meni, da ima glede na to pravico izpodbijati Poročilo, saj je v nasprotnem primeru kršena njena ustavna pravica do pravnega sredstva. Zatrjuje kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do poročila. Trdi, da Poročilo predstavlja ustrahovanje tožnice, saj ji je na tej podlagi lahko kadarkoli odvzeto dovoljenje za dostop do tajnih podatkov in ji posledično preneha delovno razmerje. Navaja, da zoper Poročilo zahteva za odpravo kršitev po ZJU ni mogoča. Pove, da je postopek notranjega nadzora namenjen pregledu delovanja veleposlaništev, ne pa ugotavljanju konkretnih kršitev zaposlenih. Trdi, da je bila prisiljena sprožiti predmetni delovni spor, ker drugega postopka zoper obtožbe v Poročilu nima. Vztraja, da je bila v postopku nadzora obravnavana kot "obdolženka", ki je izdala tajne podatke, kar je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1, zato je poseženo v njeno dostojanstvo in ugled. Prepovedano nadlegovanje po njenem prepričanju še traja, saj Poročilo še vedno obstaja in zaradi njega lahko trpi negativne posledice pri karieri na področju diplomacije, to pa je zastraševalno, ponižujoče in žaljivo delovno okolje oziroma šolski primer šikaniranja. Zatrjuje da sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, saj iz obrazložitve hkrati izhaja, da ni presojalo vsebine poročila, po drugi strani pa, da je bil notranji nadzor tožene stranke opravljen zakonito. Trdi, da ni mogoč sklep, da je bil notranji nadzor opravljen zakonito, če sodišče prve stopnje ni vsebinsko presojalo Poročila. Navaja, da trpinčenja ni uveljavljala, saj je zatrjevala, da gre za nadlegovanje po prvem odstavku 7. člena ZDR-1, pri katerem element ponavljanja oziroma sistematičnosti ni zahtevan. Zatrjuje, da lahko s Poročilom tožena stranka obide vse roke iz ZDR-1, saj je postopek varnostnega preverjanja vedno mogoče sprožiti. Pove, da je zaradi nadlegovanja trpela duševne bolečine, saj je bila izjemno prizadeta in šokirana, pri tem pa ni bistveno, da zdravstvene oskrbe ni poiskala. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z uporabo pravil o dokaznem bremenu. Trdi, da je s predložitvijo Poročila upravičila domnevo, da ji tožena stranka ni zagotovila ustreznega delovnega okolja. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da se izpoved priče B.B. ne nanaša na pravno pomembna dejstva. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj ji glede na prvi odstavek 38. člena ZDSS-1 kot šibkejši stranki niti v primeru utemeljene zavrnitve tožbenega zahtevka ne bi smeli biti naloženi v plačilo. Meni, da si zaradi take odločitve delavci v bodoče ne bodo upali vlagati tožb zaradi potencialnega finančnega bremena. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila svoji pritožbenih stroškov v breme tožnici. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Ne drži, da so v medsebojnem nasprotju ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bila tožena stranka na podlagi Zakona o zunanjih zadevah (Ur. l. RS, št. 113/2003 in nasl. – ZZZ-1) in Pravilnika o nadzoru v predstavništvih RS v tujini (Ur. l. RS, št. 12/2011) upravičena izvesti predmetni nadzor in izdelati poročilo o tem nadzoru ter obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da se ni opredeljevalo do vsebine Poročila in da ni izvajalo dokazov, ki so bili predlagani v zvezi s tem.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno: sklepom) zavrglo del tožbe, ki se nanaša na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 11. 4. 2018 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 13. 6. 2018 ter zahteve za odpravo Poročila o izrednem delovnem nadzoru v VA. z dne 26. 7. 2017 (Poročilo) v delih, ki se nanaša na krivdo tožnice, na podlagi stališča, da Poročilo ni akt, s katerim bi bilo odločeno o tožničinih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, oziroma akt, s katerim bi bile tožnici kršene pravice iz delovnega razmerja. To stališče je pravilno. Poročilo, ki je bilo izdano v postopku nadzora nad organom (veleposlaništvom), ni naslovljeno na tožnico, v njem se ne odloča o njenih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja niti ne posega v njene pravice, zato glede na določbe veljavne zakonodaje zoper ta akt ni mogoče sprožiti individualnega delovnega spora (24. in 25. člen Zakona o javnih uslužbencih, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl., ZJU, 200. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl., ZDR-1, ter 5. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl., ZDSS-1). Ker Poročilo ni akt o odločitvi o tožničinih pravicah, obveznostih in pravnih interesih, tožnici z njegovo izdajo ni mogla biti kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ta pravica ji tudi ni bila kršena z izdajo izpodbijane sodbe, saj je zoper njo vložila pritožbo, ki jo pritožbeno sodišče vsebinsko obravnava.

8. Pritožbeno zavzemanje tožnice, da je treba Poročilo presojati po vsebini ter da se njegova vsebina nanaša na tožničine domnevne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ni utemeljeno. Tudi če je v Poročilu omenjeno, da je tožnica kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, to ne vpliva na dejstvo, da Poročilo ni akt, ki bi ga bilo mogoče samostojno izpodbijati v individualnem delovnem sporu. Celo v primeru, če delodajalec delavca na podlagi 85. člena ZDR-1 pisno opozori na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, ta delavec nima samostojnega pravnega varstva zoper tako pisno opozorilo, čeprav se izrecno nanaša na delavcu očitane kršitve. Sodna presoja obstoja takih kršitev je mogoča šele ob sodni presoji kasneje izdane odpovedi. Enako bo v predmetni zadevi tožnica lahko nasprotovala vsebini Poročila pred sodiščem šele v primeru sodnega postopka glede prenehanja delovnega razmerja oziroma zavrnitve izdaje dovoljenja za dostop do tajnih podatkov. Glede na navedeno je odločitev o zavrženju navedenega dela sodbe pravilna, pritožbene trditve pa neutemeljene.

9. Sodišče prve stopnje je tožničin odškodninski denarni tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka opravila nadzor nad delom veleposlaništva zakonito, zato njeno ravnanje ni protipravno. Tudi v tem delu je odločitev pravilna, saj niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke po nobeni izmed mogočih pravnih podlag.

10. Tožnica v pritožbi vztraja, da je bila v okviru postopka nadzora, ki se je zaključil s Poročilom, obravnavana kot obdolženka, kar pomeni prepovedano nadlegovanje po 7. členu ZDR-1. Skladno s prvim odstavkom tega člena je nadlegovanje vsako neželeno vedenje, povezano s katerokoli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Glede na to, da tožnica v predmetni zadevi ni zatrjevala nobene upoštevne osebne okoliščine (kot so: narodnost, rasa, etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barva kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vera ali prepričanje, starost, spolna usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje idr.), nadlegovanje iz prvega odstavka 7. člena ZDR-1 ne more biti pravna podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi zaradi odsotnosti elementa ponavljanja oziroma sistematičnosti ne gre za trpinčenje na delovnem mestu (četrti odstavek 7. člena ZDR-1). Tožnica sicer zatrjuje, da je z izdajo Poročila tožena stranka posegla v njeno dostojanstvo in se sklicuje na 47. člen ZDR-1. V prvem odstavku ta določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem delavec ne bo izpostavljen spolnemu ali drugemu nadlegovanju ali trpinčenju na delovnem mestu. Ob ugotovitvi, da v predmetni zadevi ni šlo ne za nadlegovanje ne za trpinčenje na delovnem mestu, 47. člen ZDR-1 prav tako ne more biti pravna podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke v zvezi z izdanim Poročilom, ki je bilo izdano v zakonitem postopku. Ob izostanku protipravnosti ravnanja tožene stranke tožnica ne more biti upravičena niti do plačila odškodnine na podlagi splošnih pravil civilnega prava v povezavi s 179. členom ZDR-1. 11. Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravno pravilo o dokaznem bremenu. Ker tožnica ni navajala ustreznih dejstev, ki bi upravičevala domnevo, da je pri delodajalcu prišlo do nadlegovanja ali trpinčenja na delovnem mestu (osebna okoliščina oziroma element sistematičnosti ali ponavljanja), ni prišlo do prevalitve dokaznega bremena na toženo stranko. Tudi sicer pa je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljena na ugotovitvi, da protipravnost ravnanja tožene stranke (izdaje Poročila) ni podana, zaradi česar tudi ob dokazanih drugih predpostavkah odškodninske odgovornosti po OZ tožena stranka ne bi odškodninsko odgovarjala tožnici, zato njihovo ugotavljanje ni bilo potrebno, saj ne bi moglo vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

12. Prav tako neutemeljeno pa je tožničino pritožbeno nasprotovanje odločitvi o stroških postopka. Skladno z določbo prvega odstavka 38. člena ZDSS-1 sodišče lahko odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Ker tožnica v postopku niti deloma ni uspela, o stroških postopka ni mogoče odločiti na podlagi te določbe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da je tožnica skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti toženi stranki njene stroške postopka.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer: nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 točk in 2-odstotne izdatke za stranko, skupaj 382,5 točke oziroma 229,50 EUR. V primeru zamude toženi stranki dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka do izpolnitve.