Jedro

Vlogo za priznanje položaja stranke v skladu z 142. členom ZUP ni mogoče šteti za zahtevo za odločanje v posamičnih zadevah iz pristojnosti Agencije. Gre za procesni skep znotraj posamične zadeve, ki jo je Agencija začela po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Agencije za trg vrednostnih papirjev št. 060-27/2016-2 z dne 11. 10. 2016 se v 2. točki izreka odpravi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,59 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija) zavrnila zahtevo tožnikov za udeležbo v postopku št. 0600-23/2013 in 0600-6/2014, vodenem v zvezi s prijavo vložnikov predmetne zahteve o kršitvi Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1) v družbi A. d.d., ... (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je odločila, da so tožniki solidarno dolžni na račun Agencije v roku 8 dni po pravnomočnosti tega sklepa plačati takso za zahtevo v višini 400,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je Agencija dne 13. 9. 2016 prejela zahtevo tožnikov za udeležbo v postopku, vodenem v zvezi z njihovo prijavo o kršitvi ZPre-1v družbi A. d.d. Agencija je postopek zoper družbo A. d.d. vodila po uradni dolžnosti pod prej navedenimi številkami, v teh postopkih pa je obravnavala tudi prijave tožnikov. Ker sta navedena postopka že zaključena, je tožena stranka ob uporabi drugega stavka drugega odstavka v povezavi s petim odstavkom 142. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zahtevo tožnikov zavrnila.

3. Z 2. točko izreka je Agencija odločila o stroških postopka, kot materialnopravno podlago pa navaja 118. člen ZUP v zvezi z drugim odstavkom 496. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI). Sklicuje se tudi na Tarifo o taksah in nadomestilih (v nadaljevanju Tarifa), in sicer na določbe prve alinee prvega odstavka 6. člena, osmo alineo drugega odstavka 7. člena, prvi odstavek tarifne številke 71 in tretji odstavek 3. člena Tarife ter zaključuje, da taksa za izdajo sklepa znaša 400,00 EUR, kar je naložila v plačilo tožeči stranki.

4. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper 2. točko prej navedenega sklepa, v njej pa navaja, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu napačno uporabila Tarifo oziroma je takšna uporaba Tarife neustavna. Po prvem odstavku 2. člena Tarife so takso dolžne plačati osebe, nad katerimi Agencija opravlja nadzor in izvršuje druge naloge in pristojnosti, to pa tožniki niso. Zato njim plačila takse ni mogoče naložiti. Podredno uveljavlja neustavnost Tarife, ker jo je Agencija sprejela na podlagi golega oziroma bianco pooblastila, kar je v nasprotju z načelom legalitete in pravnim redom Republike Slovenije. Pri tem citira 491. člen ZTFI. Dodaja, da je zakonodajalec v zakonu pooblastil pravno osebo javnega prava za izdajanje podzakonskih predpisov za izvrševanje zakona, tega pooblastila pa ni dopolnil z vsebinskimi kriteriji, zato ni v skladu z ustavnim redom. V zvezi s tem navaja več odločitev Ustavnega sodišča RS. Glede na to, bi bilo treba izpodbijani akt odpraviti ob uporabi instituta exceptio illegalis. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v nov postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

5. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Povzema razloge za odločitev ter navaja prej navedene določbe ZUP in Tarife. Po njenem mnenju je taksni zavezanec vložnik zahteve za izdajo dovoljenja oziroma soglasja oziroma druge zahteve, zanika pa tudi v tožbi zatrjevano neustavnost Tarife.

6. Tožba je utemeljena.

7. V predmetni zadevi je tožena stranka po uradni dolžnosti vodila postopek nadzora nad družbo A. d.d. na podlagi 70. člena ZPre-1 in prvega odstavka 524. člena ZTFI. V tem postopku so tožniki vložili zahtevo za udeležbo v postopku, njihova zahteva pa je bila zavrnjena, ker je bil postopek že zaključen. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa o tem, da so tožniki dolžni plačati takso za vloženo zahtevo v višini 400,00 €. Pri tem se tožena stranka v obrazložitvi sklicuje na prvi odstavek 118. člena ZUP. Po presoji sodišča je uporaba te določbe v obravnavani zadevi napačna, saj se nanaša na stroške postopka, kot jih opredeljuje 113. člen ZUP, to pa so npr. potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod in izgubo dohodka, strokovno pomoč itd.. V obravnavani zadevi ne gre za take stroške, ampak za odmero takse po Taksi o tarifah in nadomestilih (Tarifa), ki predstavlja samostojno podlago za to.

8. S to Tarifo se (med drugim) določa višino taks za odločanje o posamičnih zadevah in za vpise v registre, ki jih vodi Agencija in za izpise iz teh registrov (1. točka prvega odstavka 1. člena Tarife). Po drugem odstavku 1. člena Tarife so takse, letna nadomestila oziroma nadomestila za upravljanje drugih nalog iz predhodnega odstavka tega člena dolžne plačevati Agenciji osebe, nad katerimi Agencija opravlja nadzor in izvršuje druge naloge in pristojnosti, določene s tam naštetimi predpisi.

9. Taksni zavezanec oziroma zavezanec za plačevanje letnega nadomestila za nadzor pa je: vložnik zahteve za izdajo dovoljenja oziroma soglasja oziroma druge zahteve; oseba, ki ji Agencija izreče ukrep nadzora; oseba, ki je dolžna plačevati letno nadomestilo za nadzor; oseba, za katero Agencija z odločbo ugotovi, da ji je dovoljenje prenehalo in vložnik predpisanega obvestila v zvezi z opravljanjem storitev po ZTFI ali drugem zakonu, če je tako določeno v Tarifi (prvi odstavek 6. člena Tarife).

10. Jezikovna in sistematična razlaga zgoraj navedenih določb kaže, da vloge za priznanje položaja stranke v skladu s 142. členom ZUP ni mogoče šteti za zahtevo za „izdajo dovoljenja oziroma soglasja oziroma druge zahtevo“ v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 6. člena Tarife. Kot izhaja iz 1. točke prvega odstavka 1. člena Tarife je z njo določena višina taks za odločanje o posamičnih zadevah ter za vpise in izpise iz registrov, določba drugega odstavka 1. člena Tarife pa kot taksne zavezance opredeljuje osebe, nad katerimi Agencija opravlja nadzor in izvršuje druge naloge in pristojnosti.

11. V obravnavani zadevi ne gre za odločanje o posamični zadevi iz pristojnosti Agencije, tožniki pa niso osebe, nad katerimi Agencija izvršuje naloge iz svojih pristojnosti. Takšno razlago potrjuje tudi določba tarifne številke 71, na katero se sklicuje tožena stranka v svojem sklepu. Ta določa, da za odločanje Agencije o drugih posamičnih zadevah in za izdajo sklepa, s katerim Agencija zavrže zahtevo za izdajo dovoljenja oziroma soglasja, taksa znaša 100 točk. Z vložitvijo „druge“ zahteve iz prve alineje prvega odstavka 6. člena Tarife gre torej za zahtevo o „posamični zadevi“ iz pristojnosti tožene stranke, kar določata ZTFI, ZPre-1 in drugi predpisi, ne pa za procesni sklep (o priznanju lastnosti stranke) znotraj ene posamične zadeve.

12. Ker glede na zgoraj citirane določbe ni pravne podlage za odmero stroškov tožeči stranki v obravnavani zadevi in je bilo torej pri odločitvi iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa materialno pravo napačno uporabljeno, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep v 2. točki izreka odpravilo.

13. Sodišče je tožbi ugodilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, to je zgoraj citiranih določb Tarife, zato se do tožbenih ugovorov v zvezi z njeno neustavnostjo ni opredeljevalo.

14. O stroških je sodišče odločilo v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožena stranka, kadar sodišče tožbi ugodi, dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Ti se v upravnem sporu odmerijo v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, sodišče pa jih je tožeči stranki odmerilo v priglašeni višini 285,59 € in jih naložilo v plačilo toženi stranki.

15. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).