Jedro

Ker sta pogodbeni stranki v najemni pogodbi dogovorili za spremenljivo ceno najemnine in tudi točno določili kriterij za njeno spremembo (spremeni se za enak odstotek kot se spremeni vrednost točke za izračun revalorizirane vrednosti poslovnih prostorov in stanovanj in sprememba velja od objave v uradnem listu) je najemnik dolžan plačati tako spremenjeno ceno, ker v pravdi ni konkretno zatrjeval, v čem obračunana najemnina ni skladna s pogodbeno dogovorjenimi kriteriji.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnika nosita vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom v zvezi s popravnim sklepom naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki znesek 4,754.920,00 SIT s pripadajočimi obrestmi od različnih delnih zneskov glavnice in od različnih datumov dalje do plačila ter ji povrniti 107.100,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti temu sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka pa je vložila pritožbo zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno odmerilo njenih pravdnih stroškov ter pove, katere stroške je tožeča stranka priglasila.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki odgovora na pritožbo nista vložili.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke: Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov je sodišče druge stopnje ugotovilo, da le-ti niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je odločilno dejansko st anje ugotovilo v zadostnem obsegu in tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

V izpodbijani sodbi je ugotovilo, da sta se pogodbeni stranki v najemni pogodbi (priloga A8) dogovorili, da se pogodbeno določena najemnina (ob sklenitvi pogodbe je bila določena v višini 335.912,00 Yu din) spremeni vsako leto za enak odstotek kot se spremeni vrednost točke za izračun revalorizirane vrednosti poslovnih prostorov in stanovanj z veljavnostjo od dneva objave v uradnem listu. Iz navedene pogodbene določbe je razvidno, da sta se pogodbeni stranki sporazumeli za spremenljivo vrednost najemnine. V pogodbi sta tudi sporazumno in jasno določili kriterij za spremembo cene najemnine. Iz pogodbene določbe je razvidno, da sta kot kriterij spremembo vrednosti točke za izračun revalorizirane vrednosti poslovnih prostorov in stanovanj, ki se objavlja v uradnem listu ter tudi določili, da sprememba najemnine učinkuje od dneva objave spremembe tega podatka v uradnem listu. Izbrani način spremembe pogodbene cene je ustrezen in je v neposredni zvezi s predmetom te pogodbe. Glede na tak dogovor o načinu spremembe cene (najemnine) je tožena stranka poznala kriterije, ki so podlaga za obračun spremenjene najemnine.

Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, ko je zaključilo, da bi morala tožena stranka računom tožeče stranke, s katerim je ta zaračunala najemnino po sporni pogodbi, konkretneje ugovarjati oziroma konkretizirati trditve v zvezi z višino obračunane najemnine.

Tožena stranka bi morala konkretneje zatrjevati v čem obračunana najemnina ni skladna s pogodbeno dogovorjenim kriterijem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka tega ni storila. Tožena stranka pa tudi v pritožbi šele prvič trdi, da je tožeča stranka ni obvestila o spremembi najemnine kot je to določeno s pogodbo, zato je ta njena trditev nova trditev, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati (glej 1. odst. 496a čl. ZPP). V pritožbi tudi prvič trdi, da je s pogodbo dogovorjeni podatek (vrednost točke za izračun revalorizirane vrednosti poslovnih prostorov in stanovanj) ne ugotavlja več. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo pravila o trditvenem bremenu in zato utemeljeno o zahtevku za plačilo najemnine odločilo na podlagi listinskih dokazov tožeče stranke.

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni pomislek tožene s tranke glede njene pasivne legitimacije. Pritožnica pomislek izraza v zvezi z oznako tožene stranke v predlogu za izvršbo, v katerem je upnik najprej kot dolžnika označil EM. Pri tem pomisleku tožena stranka spregleda, da je upnik še pred izdajo sklepa o izvršbi, torej še preden je bila tožba vročena toženi stranki (popravil ime tožene stranke) in je toženo stranko označil z imenom E d.o.o. (glej vlogo tožeče stranke na list.št. 6) in je tako sklep o izvršbi bil izdan zoper E d.o.o. in ne EM, kot tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene trdite v zvezi z aktivno legitimacijo sedanje tožeče stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ta ugovor uveljavlja prvič šele v pritožbi, zato je to nova dejanska navedba, s katero se tožena stranka upira zahtevku in že zato ta pritožbena trditev ne more biti uspešna. Poleg tega pa dejstvo, da pravni nasledniki bivše Občine Ljubljana-Center še niso uredili medsebojnih premoženjskih razmerij, ne more biti razlog, s katerim bi se tožena stranka upirala plačilu najemnine enemu izmed pravnih naslednikov bivše občine Ljubljana-Center, saj je ureditev njihovih medsebojnih premoženjskih razmerij njihova notranja stvar, ki se tožene stranke ne tiče. K pritožbi tožeče stranke: Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priglašene pravdne stroške pravilno odmerilo. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko tožeči stranki za zastopanje na naroku dne 1.12.1997 ni priznalo nagrade. Iz zapisnika o naroku s tega dne je namreč razvidno, da narok ni bil opravljen, ker nobena izmed pravdnih strank na narok ni prišla. Za narok z dne 2.2.1998 je tudi pravilno odmerilo nagrado po 2. tč. 15. tarifne številke Odvetniške tarife, saj so se na tem naroku obravnavala le procesna vprašanja.

Tožeča stranka dne 10.2.1998 pripravljalne vloge ni vložila (v spisu te pripravljalne vloge ni), zato sodišče utemeljeno ni priznalo nagrade za sestavo pripravljalne vloge z dne 10.2.1998. Ostale priglašene stroške tožeče s tranke pa je sodišče le-tej priznalo, zato je pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo.

Iz vseh navedenih razlogov je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Glede na uspeh s pritožbo morata pritožnika nositi vsak svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).