23. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž., ki jo zastopa mag. B. B.-B., odvetnica v Z., na seji senata dne 23. aprila 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 208/98-2 z dne 24. 2. 2000 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče v upravnem sporu zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča št. U 2330/97- 14 z dne 22. 10. 1998. Upravno sodišče je z navedeno sodbo ugodilo tožbi zavezanca v denacionalizacijskem postopku in odpravilo odločbo Ministrstva za gospodarske dejavnosti št. 455-69/96/P-B z dne 8. 7. 1997 ter zadevo vrnilo v novo odločanje. Drugostopni upravni organ je namreč odpravil sklep prvostopnega upravnega organa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/52 in nasl. - v nadaljevanju ZLPP) in izdal tako začasno odredbo, Upravno sodišče pa je ugotovilo, da je glede na obstoj sprememb na objektu Ministrstvo ob izdaji začasne odredbe napačno ugotovilo, da sta pravna in dejanska podlaga za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu verjetno izkazani, zaradi česar je zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovno presojo izkazanosti dejanske in pravne podlage za izdajo začasne odredbe.

2.Pritožnica meni, da je Vrhovno sodišče s potrditvijo zavrnitve izdaje začasne odredbe še pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji določilo tudi način vrnitve podržavljenega premoženja. Zato nasprotuje pravnemu stališču Vrhovnega sodišča, po katerem obsežna investicijska vlaganja povzročijo take spremembe, da objekta ni mogoče vrniti v izključno last, ker bi se upravičencu vrnila stvar, kakršna mu ni bila podržavljena. To naj bi ne bil namen Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen). Zatrjuje, da so ji bile s sodbo Vrhovnega sodišča kršene človekove pravice in temeljne svoboščine iz drugega odstavka 14. člena, prvega odstavka 15. člena ter 22., 26. in 33. člena Ustave. Vrhovno sodišče pa naj bi z izpodbijano sodbo kršilo tudi načelo delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave) in načelo socialne države (2. člen Ustave). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in odpravo upravnih odločb. Ustavnemu sodišču tudi predlaga, naj odloči, da stroške postopka trpi Republika Slovenija.

B.

3.Ustavna pritožba pritožnice temelji na zmotnem mnenju, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo potrdilo zavrnitev izdaje začasne odredbe. Iz priložene sodbe Vrhovnega sodišča je namreč razvidno, da je zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o odpravi odločbe upravnega organa druge stopnje in o vrnitvi zadeve v novo odločanje. To pa pomeni, da o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki je bila vložena v smislu 10. člena ZLPP (kot je razvidno iz priloženih upravnih odločb), z izpodbijano sodbo še ni bilo odločeno. Po sodbi Upravnega sodišča naj bi upravni organ o tem ponovno odločal. Iz izpodbijane sodbe je razvidno tudi, da je Vrhovno sodišče pritožbeni ugovor, da v obravnavani zadevi ne gre za novo stvar, zavrnilo, ker se okoliščine v zvezi z utemeljevanjem, da ne gre za novo stvar, nanašajo na obstoj sprememb na objektu, ki naj bi jih ugotovila tožena stranka v novem postopku in ne zato, kot zmotno meni pritožnica, ker bi Vrhovno sodišče že ugotovilo, da gre za novo stvar. Zato so v tem postopku navedbe pritožnice o zmotni uporabi materialnega prava, s katerimi utemeljuje kršitev 33. člena, nerelevantne. V zvezi s tem Ustavno sodišče pripominja le, da je obstoj možnosti, da investicije nepremičnino tako spremenijo, da ni mogoče govoriti o isti stvari (tj. o stvari, ki je bila podržavljena), Ustavno sodišče ugotovilo že v odločbi št. Up-195/00 z dne 15. 11. 2001 (Uradni list RS, št. 96/01).

Presoja pravilnosti odločitve o zavrnitvi pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča ni v pristojnosti Ustavnega sodišča.

4.Vprašanje glede odločanja o vsebini začasne odredbe, ki je enaka tožbenemu zahtevku, in v zvezi s tem o vprašanju dejanskega prejudiciranja odločitve o zahtevku, je Ustavno sodišče obravnavalo že v odločbi št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 (OdlUS VII, 231). Ustavno sodišče je torej že odločalo o tem pravnem vprašanju. Obravnavana zadeva se razlikuje od navedene po tem, da ne gre za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, temveč za odpravo začasne odredbe in vrnitev zadeve v novo odločanje.

5.Glede na navedeno razveljavitev izpodbijane sodbe ne bi prispevala k rešitvi pomembnega pravnega vprašanja.

6.Razveljavitev izpodbijane sodbe in sodbe Upravnega sodišča bi imela za posledico le, da bi bile pravice denacionalizacijskih upravičencev, za katere je bil v roku iz 11. člena ZLPP vložen predlog za izdajo začasne odredbe, upoštevane na način, določen z Zakonom o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - v nadaljevanju ZZLPPO).

Te pa so na isti način upoštevane tudi brez razveljavitve izpodbijane sodbe, ker z izpodbijano sodbo predlog za izdajo začasne odredbe ni bil pravnomočno zavrnjen oziroma zavržen.

7.ZZLPPO je namreč v 63. členu določil, da z njegovo uveljavitvijo ZLPP preneha veljati, z izjemo nekaterih členov.

8.Tako naj bi od določb posebnega poglavja o urejanju zavarovanja pravic denacionalizacijskih upravičencev ostala v veljavi le določba drugega odstavka 13. člena, po kateri se z isto odločbo, s katero se zavrne zahteva za denacionalizacijo stvari, odloči, da te stvari postanejo last Slovenske razvojne družbe. Ustavno sodišče pa je že v obrazložitvi odločbe št. U- I-208/99 z dne 19. 1. 2001 (Uradni list RS, št. 12/01 in OdlUS X, 11) ugotovilo, da so pravice denacionalizacijskih upravičencev, ki so vložili predlog za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena ZLPP, o katerem pa ob začetku privatizacije še ni bilo pravnomočno odločeno, sedaj urejene v členih od 48 do 51 ZZLPPO. Člen 48 določa, da se pravice denacionalizacijskih upravičencev, ki so vložili predlog za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena ZLPP, pa predlog za izdajo začasne odredbe oziroma zahtevek za denacionalizacijo ob začetku privatizacije ni bil pravnomočno zavrnjen oziroma zavržen, pri izvedbi privatizacije upoštevajo na način, določen v tem zakonu. Ta ureditev ne predvideva izdaje začasnih odredb, temveč v 49. členu določa način upoštevanja predloga za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na vrnitev stvari, v 50. členu pa način upoštevanja predloga za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na zavarovanje zahteve za vrnitev lastninskega deleža v podjetju. Zakonodajalec je torej zavarovanje zahtevkov za vrnitev v naravi uredil tako, da so ti zahtevki zavarovani na način in v obsegu, kot je bilo to predlagano s pravočasno vlogo za izdajo začasne odredbe, ne da bi bilo treba od uveljavitve ZZLPPO dalje odločiti o navedenih predlogih.

9.Ker po navedenem verjetnost utemeljenosti zahteve za vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi ni več pogoj za zavarovanje pravic denacionalizacijskih upravičencev, bo tudi vprašanje, ali je šlo v konkretnem primeru za taka investicijska vlaganja, zaradi katerih ni mogoče govoriti o isti stvari, ali za spojitev premičnin z nepremičnino (t.i. prirast), predmet odločanja o zahtevi za denacionalizacijo.

10.Iz navedenega je razvidno, da tudi morebitna kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, ni imela posledic za pritožnico.

11.Na podlagi druge alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ne sprejme ustavne pritožbe, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. Ker so izpolnjeni navedeni pogoji, je Ustavno sodišče odločilo, da se ustavna pritožba ne sprejme.

Pritožnica izrecno predlaga, naj stroške postopka trpi Republika Slovenija. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ker ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo in ker je postopek pred Ustavnim sodiščem taks prost, pritožnica pa svojih stroškov ni priglasila, o stroških postopka ni bilo treba odločiti.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata Milojka Modrijan