Jedro

Kar se tiče pritožbenega očitka, da sklep o zavrnitvi ugovora dolžnika ni podpisan ne s strani okrajne sodnice in niti s strani strokovne sodelavke, poleg tega pa nima nobenega žiga, niti dejanskega in niti strojno odtisnjenega, pa četudi bi očitana kršitev dejansko obstajala, bi kvečjemu šlo za pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti s popravnim sklepom (328. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ). Glede zatrjevane odsotnosti žiga oziroma pečata, je ta glede na 119. čl. Sodnega reda dokaz pristnosti oziroma verodostojnosti akta sodišča. V obravnavanem primeru pritožnik niti ne trdi, da izpodbijani sklep ni pristen oziroma verodostojen.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Upnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot neobrazloženega zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik po svoji pooblaščenki vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo razveljavitev. Opozarja, da sklep o zavrnitvi ugovora dolžnika kot tak ni podpisan ne s strani okrajne sodnice in niti s strani strokovne sodelavke, kar predstavlja bistveno kršitev postopka, poleg tega pa nima nobenega žiga, niti dejanskega in niti strojno odtisnjenega. Nadalje je sodišče prekršilo določila postopka tudi s tem, da se je vsebinsko spuščalo v obravnavo utemeljenosti ugovora v smislu same pravde, namesto da bi presojalo ugovor le glede dela, ali se mora sklep o dovolitvi izvršbe razveljaviti ali ne. Ker je torej dolžnik ugovarjal iz naslova neobstoja poslovnega razmerja, odloga (nezapadlosti) in tudi dejstva, da upnika sploh ne pozna, je jasno, da postavlja primarni ugovorni razlog neobstoja naročila, za kar je predlagal tudi lastno zaslišanje, saj gre za t.i. negativno dejstvo, ki mu ga ni treba dokazovati. Sodišče je bistveno kršilo postopek, ker se do ugovornih navedb dolžnika ni opredelilo v celoti, ampak jih je le pavšalno obravnavalo in ob tem cinično pripomnilo, da so presplošni. Dolžnik je tudi iz previdnosti navedel, da naj upnik predloži overjen izpisek iz sodnega registra, saj je predvsem za bivše južne republike znano, da prihaja do številnih spornih razmerij, nekaj podatkov, navedenih v predlogu za izvršbo pa ni dovolj za identifikacijo gospodarskega subjekta, s katerim naj bi dolžnik domnevno sodeloval. V ugovoru je dolžnik navedel tudi, da obstaja dvom o pravilnosti in kvalitete izvedbe domnevne storitve upnika, zato podaja ugovor skrite napake, glede tega je predlagal postavitev izvedenca.

Upnik je po svojem pooblaščencu odgovoril na pritožbo, predlagal njeno zavrnitev in uveljavljal povrnitev stroškov.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 2. odst. 61. čl. določa, da če se z ugovorom zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izpodbija sklep o izvršbi v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, se šteje, da je ugovor v tem delu obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Dokazno podprta dejstva pa morajo biti takšna, da bi na njihovi podlagi v sledeči pravdi lahko prišlo do zavrnitve tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična (tako: načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 9.12.1999). In prav takšno presojo zatrjevanih dejstev je v obravnavanem primeru opravilo sodišče prve stopnje, ko je odločalo o vprašanju (ne)utemeljenosti ugovora. Zato ni na mestu pritožbeni očitek, češ da je sodišče prekršilo določila postopka s tem, da se je vsebinsko spuščalo v obravnavo utemeljenosti ugovora v smislu same pravde. Gre za to, da so lahko zatrjevana dejstva pravno relevantna le, če so konkretno in jasno zatrjevana. V obravnavanem primeru pa to niso, saj si dolžnik v ugovoru prihaja v nasprotje, ko po eni strani zatrjuje, da storitev upnika ni bila nikoli opravljena, po drugi strani pa pa zatrjuje nepravočasno in z napako opravljeno storitev (podaja „ugovor skritih stvarnih napak ter napak, ki niso bile odpravljene kljub izrecnim zagotovilom, da bo določeno blago imelo določene kvalitete, ki jih dobavljeno blago ni imelo in ki zato onemogočajo, da bi se štelo, da je bilo blago ali storitev opravljena v najmanjšem možnem delu...“), iz previdnosti pa zatrjuje še, da „dolg ni zapadel, iz naslova odobritve odloga plačila, obročnega odplačevanja, odstopa dolga...“. Ker torej dejstva niso bila konkretno zatrjevana, je pravilna ocena sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, da dolžnik v ugovoru ni navedel pravno relevantnih dejstev v smislu 1. in 2. odst. 61. čl. ZIZ.

Utemeljena pa ni niti „iz previdnosti“ podana navedba, da dolžnik ne pozna upnika, prav tako pa tudi ne opozorilo, da je že v ugovoru „iz previdnosti“ navedel, da naj upnik predloži overjen izpisek iz sodnega registra. Gre za to, da ni dolžnik v ugovoru določno zanikal dejstva o obstoju upnika kot pravne osebe. Zato je sodišče prve stopnje na njegove navedbe, češ da „ni prepričan v identiteto dolžnika (očitno pravilno: upnika), saj da gre očitno za tujo pravno osebo, zato naj pooblaščenec predloži overjen izpisek iz sodnega registra...“, pravilno odgovorilo z ugotovitvijo, da je upnik v predlogu za izvršbo jasno in nedvoumno navedel identifikacijske podatke, kot jih zahteva 16. a čl. ZIZ.

Kar se pa tiče pritožbenega očitka, da sklep o zavrnitvi ugovora dolžnika ni podpisan ne s strani okrajne sodnice in niti s strani strokovne sodelavke, poleg tega pa nima nobenega žiga, niti dejanskega in niti strojno odtisnjenega, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na pritožbi priloženem izvodu izpodbijanega sklepa pri imenu in priimku sodnice okrajšava „l.r.“, pa četudi bi očitana kršitev dejansko obstajala, bi kvečjemu šlo za pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti s popravnim sklepom (328. čl. v zvezi s 332. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ). Glede zatrjevane odsotnosti žiga oziroma pečata, je ta glede na 119. čl. Sodnega reda dokaz pristnosti oziroma verodostojnosti akta sodišča. In v obravnavanem primeru pritožnik niti ne trdi, da izpodbijani sklep ni pristen oziroma verodostojen.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi upnik svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da ni v njem navajal nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).