Nošenje ID oznak na mednarodni vojaški misiji in objava fotografije z misije

Datum

18.05.2026

Številka

07120-1/2026/215

Kategorije

Delovna razmerja, Mediji, Pravne podlage

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju: IP) je prejel vaše zaprosilo za mnenje glede dopustnosti nošenja ID oznak na mednarodni vojaški misiji in objave fotografije z misije v javnem mediju.

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno s 5. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22, 40/25 – ZInfV-1, 10/26 – ZP-1L; v nadaljevanju: ZVOP-2), 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 – ZUstS-A; ZInfP) posredujemo naše neobvezujoče mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.

Delodajalec osebne podatke delavca lahko obdeluje samo, če ima za to podlago v zakonu ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem.

Pravilnik o uniformah v Slovenski vojski v 15. členu določa, da se na uniformah vojaških oseb Slovenske vojske, športni opremi in delovnih oblekah nosijo oznake in napisi v skladu s predpisom, ki ureja oznake v Slovenski vojski, in tem pravilnikom.

Oseba javnega ali zasebnega sektorja sme za namene obveščanja javnosti obdelovati, vključno z objavo, osebna imena, nazive, fotografije in videoposnetke posameznikov, pridobljene na dogodkih, ki jih v okviru svojih nalog, pristojnosti ali dejavnosti organizira ta oseba, če posameznik te obdelave ni prepovedal.

Varstvo svobode izražanja v razmerju do pravice do varstva osebnih podatkov je urejeno v 73. členu ZVOP‑2.

Obrazložitev

IP uvodoma poudarja, da lahko podaja neobvezujoča mnenja in pojasnila, ne sme pa izven konkretnih nadzornih ali drugih upravnih postopkov preverjati primernosti izbrane pravne podlage ali namenov oziroma obsega obdelave osebnih podatkov v konkretnem primeru. IP take ne more konkretno odgovarjati na vprašanja, podana v vašem zaprosilu za mnenje, ampak v nadaljevanju podaja splošna pojasnila.

IP uvodoma pojasnjuje, da mora imeti upravljavec za vsako obdelavo osebnih podatkov zakonito in ustrezno pravno podlago. Prvi odstavek 6. člena ZVOP-2 določa, da se osebni podatki lahko obdelujejo le takrat in v obsegu, kadar je to v skladu s pravnimi podlagami za obdelavo osebnih podatkov iz prvega odstavka 6. in 9. člena Splošne uredbe. Ta v prvem odstavku 6. člena določa različne pravne podlage za zakonito obdelavo osebnih podatkov. Obdelava je tako zakonita le in kolikor je za konkretni namen obdelave in konkretne osebne podatke izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

a)posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, je privolil v obdelavo njegovih osebnih podatkov v enega ali več določenih namenov;

(b)obdelava je potrebna za izvajanje pogodbe, katere pogodbena stranka je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali za izvajanje ukrepov na zahtevo takega posameznika pred sklenitvijo pogodbe;

(c)obdelava je potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca;

(d)obdelava je potrebna za zaščito življenjskih interesov posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali druge fizične osebe;

(e)obdelava je potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu;

(f)obdelava je potrebna zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki zahtevajo varstvo osebnih podatkov, zlasti kadar je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, otrok.«.

Nadalje ZVOP-2 v drugem odstavku 6. člena določa, da je obdelava osebnih podatkov v javnem sektorju in v zasebnem sektorju zaradi izvajanja zakonske obveznosti, javnega interesa ali izvajanja javne oblasti v primerih iz točk c) in e) prvega odstavka ter drugega in tretjega odstavka 6. člena Splošne uredbe zakonita le, če obdelavo osebnih podatkov, vrste osebnih podatkov, ki naj se obdelujejo, kategorije posameznikov, na katere se ti osebni podatki nanašajo, namen njihove obdelave in rok hrambe osebnih podatkov ali rok za redni pregled potrebe po hrambi določa zakon. Če je mogoče, se v zakonu določijo tudi uporabniki osebnih podatkov, posamezna dejanja obdelave in postopki obdelave ter drugi ukrepi za zagotovitev zakonite, poštene in pregledne obdelave. Nato v četrtem odstavku istega člena ZVOP-2 določa še, da se ne glede na določbe drugega odstavka tega člena za izvrševanje točke e) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe lahko v javnemu sektorju izjemoma obdelujejo tisti osebni podatki, ki so nujno potrebni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo.

IP splošno pojasnjuje, da glede obdelave osebnih podatkov delavcev veljajo načeloma enaka pravila za delodajalce v zasebnem in javnem sektorju, pri čemer so za ugotavljanje zakonitosti konkretne obdelave pomembni posamezni področni predpisi, zlasti Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 - ZIUPOPDVE, 119/21 - ZČmlS-A, 202/21 - odl. US, 15/22, 54/22 – ZUPŠ-1, 114/23, 136/23 – ZIUZDS, 70/25 – ZUTD-I) in Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Uradni list RS, št. 40/06, 50/23). ZDR-1 v 48. členu določa, da se lahko osebni podatki delavcev zbirajo, obdelujejo, uporabljajo in posredujejo tretjim osebam samo, če je to določeno s tem ali drugim zakonom ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem. Nadalje v tretjem odstavku 48. člena določa, da se morajo osebni podatki delavcev, za zbiranje katerih ne obstoji več zakonska podlaga, takoj zbrisati in prenehati uporabljati.

Upoštevajoč določbe ZDR-1 lahko torej delodajalec osebne podatke delavca obdeluje samo, če ima za to podlago v zakonu ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem. Pri tem so mišljene pravic in obveznosti obeh, tako delavca kot delodajalca. Delodajalec mora natančno izkazati, zakaj je potrebna takšna obdelava osebnih podatkov delavca. Pri tem mora delodajalec v skladu s 46. členom ZDR-1 varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Delodajalec mora torej paziti tudi na spoštovanje zasebnosti in dostojanstva delavca, odgovornost delodajalca pa narašča z intenzivnostjo posega v zasebnost.

Ob tem IP opozarja na načelo najmanjšega obsega podatkov, ki določa, da morajo biti pod pogojem, da obstaja pravna podlaga, osebni podatki, ki se obdelujejo, ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo. Navedeno načelo pomeni, da je potrebno obdelovati samo toliko osebnih podatkov zaposlenih, kolikor je nujno potrebno za izpolnitev namena v konkretnem primeru.

Če okoliščine delovnega razmerja tega ne terjajo oziroma če delodajalec ne izkaže, da je obdelava osebnih podatkov delavca potrebna zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, jih načeloma ne sme obdelovati. Pri izvedbi posameznih postopkov in ukrepov je treba vedno upoštevati tudi načelo sorazmernosti in vedno izbrati tisti ukrep, ki najmanj poseže v pravice delavca glede na zasledovani zakoniti cilj. Posameznih ukrepov torej ne bi smeli odrejati, če je mogoče primerljiv učinek doseči z milejšimi ukrepi. Če se na ravni posamezne organizacije  določen ukrep opredeli kot nujen, potreben in učinkovit, pa ga je treba izvajati na način, ki najmanj posega v zasebnost posameznika in brez prekomerne obdelave osebnih podatkov.

Pravilnik o uniformah v Slovenski vojski (Uradni list RS, št. 30/26; v nadaljevanju: pravilnik) v 15. členu določa, da se na uniformah vojaških oseb Slovenske vojske, športni opremi in delovnih oblekah nosijo oznake in napisi v skladu s predpisom, ki ureja oznake v Slovenski vojski, in tem pravilnikom. V prvem odstavku 20. člena pravilnik določa, da se na bojnih uniformah in delovnih oblekah nad desnim prsnim žepom nosi našitek z izvezeno prvo črko imena in priimkom pripadnika Slovenske vojske, v tretjem odstavku 20. člena pa določa, da se na službenih uniformah nad desnim prsnim žepom nosi ploščica z vgravirano prvo črko imena in priimkom vojaške osebe. IP ob tem ponovno izpostavlja drugi odstavek 6. člena ZVOP-2 ki določa, da je obdelava osebnih podatkov v javnem sektorju in v zasebnem sektorju zaradi izvajanja zakonske obveznosti, javnega interesa ali izvajanja javne oblasti v primerih iz točk c) in e) prvega odstavka ter drugega in tretjega odstavka 6. člena Splošne uredbe zakonita le, če obdelavo osebnih podatkov, vrste osebnih podatkov, ki naj se obdelujejo, kategorije posameznikov, na katere se ti osebni podatki nanašajo, namen njihove obdelave in rok hrambe osebnih podatkov ali rok za redni pregled potrebe po hrambi določa zakon. IP dodaja, da noben interni pravni akt ne prevlada nad določbami Splošne uredbe in ZVOP-2, lahko pa bi v povezavi z zgoraj predstavljeno zakonsko pravno podlago konkretni interni akt predstavljal pravno podlago za obdelavo določenih osebnih podatkov.

V zvezi z objavo vaše fotografije IP najprej pojasnjuje, da tretji odstavek 93. člena ZVOP-2 določa, da sme oseba javnega ali zasebnega sektorja za namene obveščanja javnosti obdelovati, vključno z objavo, osebna imena, nazive, fotografije in videoposnetke posameznikov, pridobljene na dogodkih, ki jih v okviru svojih nalog, pristojnosti ali dejavnosti organizira ta oseba, če posameznik te obdelave ni prepovedal. IP nadalje pojasnjuje, da gre pri objavi osebnih podatkov v mediju za izvrševanje pravice do svobode izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja, ki jo zagotavlja prvi odstavek 39. člena Ustave RS. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Enako kot za pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS in pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS, tudi za pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS velja, da ni neomejena. V primeru, ko pride do kolizije dveh sobivajočih pravic, je potrebno nasprotje med pravicami uskladiti, oblikovati pravilo o sobivanju pravic ter v tem okviru za vsak posamezen primer ob upoštevanju konkretnih okoliščin pretehtati, kateri pravici dati prednost. Varstvo svobode izražanja v razmerju do pravice do varstva osebnih podatkov je urejeno v 73. členu ZVOP‑2, ki določa:

73. člen

(varstvo svobode izražanja v razmerju do pravice do varstva osebnih podatkov)

(1) Obdelava osebnih podatkov v okviru uresničevanja svobode izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja v okvirih pravnega reda Republike Slovenije je dovoljena. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja ter obdeluje v njih vsebovane osebne podatke, potrebne za ta namen.

(2) V okviru svobode izražanja se lahko osebni podatki za namene obveščanja javnosti s strani medijev, književnega, umetniškega ali raziskovalnega ustvarjanja, resne kritike, obrambe kakšne pravice ali varstva upravičene koristi in izobraževanja ali izobraževanja prek javno dostopnih objav in publikacij, obdelajo, objavijo ali drugače razkrijejo, če:

1.je posameznik za obdelavo, objavo ali razkritje osebnih podatkov dal privolitev;

2.je posameznik osebne podatke že javno objavil ali dal na razpolago javnosti;

3.so osebni podatki na zakonit način že bili dostopni javnosti;

4.so bili osebni podatki pridobljeni na podlagi prisotnosti posameznika na javno dostopnih krajih ali dogodkih, kjer posameznik glede na vse okoliščine ne more razumno pričakovati varstva zasebnosti, ter na način, ki ne pomeni občutnega posega v razumno pričakovano zasebnost;

5.gre za zakonito objavo mnenja ali vrednostne ocene, kjer je objava osebnih podatkov nujna za utemeljitev tega mnenja ali vrednostne ocene;

6.so bili osebni podatki pridobljeni na drug zakonit način;

7.javni interes po obveščanju javnosti, pravica do obveščenosti ter svoboda izražanja prevladajo nad upravičenimi interesi varstva zasebnosti in drugih osebnostnih pravic posameznika ali

8.tako določa drug zakon.

(3) Uveljavljanje pravic posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki se obdelujejo po tem členu, zagotavljajo sodišča v skladu z določbami drugih zakonov, ki urejajo svobodo izražanja in sodno varstvo.

(4) Upravljavci ali obdelovalci ne smejo za namene izvajanja svobode izražanja nezakonito razkriti, nezakonito posredovati ali omogočiti nepooblaščenega dostopa do osebnih podatkov.

Kot je razvidno iz tretjega odstavka citiranega člena, uveljavljanje pravic posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki se obdelujejo v okviru svobode izražanja po tem členu, zagotavljajo sodišča v skladu z določbami drugih zakonov, ki urejajo svobodo izražanja in sodno varstvo. Nepristojnost IP v zvezi z osebnimi podatki, ki se obdelujejo v okviru uresničevanja pravice do svobode izraženja, izhaja tudi iz prvega odstavka 19. člena ZVOP-2, ki določa, da se pravice ali drugi zahtevki posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, iz 73. do 75. člena tega zakona ne izvajajo v postopkih pred nadzornim organom po določbah tega zakona ali po določbah Splošne uredbe.

Kot izhaja iz zgoraj citiranih določb ZVOP-2, lahko torej posameznik, ki meni, da objava njegovih osebnih podatkov v mediju predstavlja poseg v njegovo zasebnost ali pravico do varstva osebnih podatkov v smislu 35. in 38. člena Ustave RS, lahko svoje pravice uveljavlja pred pristojnimi sodišči, saj gre za konflikt med nasprotujočimi si temeljnimi človekovimi pravicami (pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave RS in/ali pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS na eni strani ter pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS na drugi strani).

Skladno z zgoraj pojasnjenim lahko tako posameznik v primeru, ko je prepričan, da se z objavo v mediju ali s kakšnim drugim dejanjem posega v njegove osebnostne pravice, na podlagi 134. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07-UPB, 64/16 – odl. US, 20/18 – OROZ631; v nadaljevanju: OZ) vloži tožbo in sodišču predlaga, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost njegove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga njegova osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Sodišče oziroma drug pristojni organ lahko na podlagi takšne zahteve odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote, pri čemer bo moralo seveda sodišče za vsak konkreten primer pretehtati, ali je zahteva posameznika upravičena. Če je posamezniku z objavo povzročena nepremoženjska škoda, lahko na podlagi 179. člena OZ vloži tožbo pred pristojnim sodiščem in od povzročitelja škode zahteva denarno odškodnino.

IP sklepno ponovno poudarja, da v okviru neobvezujočega mnenja ne more presojati ustreznosti konkretnih obdelav osebnih podatkov, ampak to lahko presoja le v okviru konkretnega nadzornega oziroma drugega upravnega postopka, ko so znane vse konkretne okoliščine posameznega primera. Presoja glede zakonitosti obdelave oziroma obstoja pravne podlage za posamezno obdelavo je primarno vedno na upravljavcu osebnih podatkov.

Lepo vas pozdravljamo.

Pripravil:

Matej Sironič,

Svetovalec pooblaščenca I

dr. Jelena Virant Burnik,

Informacijska pooblaščenka