Jedro

Iz podatkov v upravnih spisih nedvomno izhaja, da za objekte, ki jih je tožnik kot investitor dograjeval k stanovanjskim hišam, potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, le-tega pa si tožnik ni pridobil. Takšna ugotovitev dejanskega stanja pa nedvomno nalaga inšpektorju izrek ukrepa po 152. členu Zakona o graditvi objektov.

Izrek

Tožba A.A. se zavrne.

Tožba B.B. in C.C. se šteje za umaknjeno.

Obrazložitev

Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper, je z odločbo št. 06122-4232/2007/11 z dne 6.3.2009 tožeči stranki A.A. odredil ustavitev gradnje (1. točka izreka) in odstranitev nelegalne gradnje (2. točka izreka) na parc. št. 267 in parc. št. 243 k.o. A., in sicer: a) verande maksimalnih tlorisnih dimenzij 7,65m x 3,63m maksimalne višine 2,90m, ki je prizidana k stanovanjski hiši na naslovu B.1., na parc. št. 267 k.o. A.; b) betonskega stopnišča maksimalnih tlorisnih dimenzij 2,16m x 4,00m na parc. št. 267 k.o. A., ki vodi na teraso verande prizidane k stanovanjski hiši B.1.; c) 1. nadstropja in podstrešja v maksimalnih tlorisnih gabaritih 8,60 x 6,20m na stanovanjski hiši C.10. na parc. št. 243 k.o. A.; č) prizidka maksimalnih tlorisnih dimenzij 1,65m x 4,92m, katerega streha sta stopnišče in podest stopnišča, ki je izveden v etaži prvega nadstropja stanovanjske hiše na C.10. na parc. št. 243 k.o. A. pred JZ fasado stanovanjske hiše; d) pritličnega prizidka maksimalnih tlorisnih dimenzij 5,80m x 6,20m na parc. št. 243 in št. 267 k.o. A., na JZ strani pritličja stanovanjske hiše na C.10., vključno s temelji; e) nadstreška pravokotne oblike maksimalnih tlorisnih gabaritov 2,38 x 1,80m, kritega z valovito pločevinasto kritino na kovinski konstrukciji, ki stoji na terasi prizidka k stanovanjski hiši na C.10. na parc. št. 243 k.o. A.; f) nadstreška tlorisne oblike črke „T“ maksimalnih tlorisnih gabaritov 3,10 x 2,38m, kritega z valovito pločevinasto kritino na kovinski konstrukciji, ki stoji nad stopniščem in podestom stopnišča na terasi prizidka k stanovanjski hiši na C.10. na parc. št. 243 k.o. A. Inšpektor je tožečo stranko tudi opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ter ji za objekte iz 1. in 2. točke izreka odločbe izrekel prepovedi po 158. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04-UPB1 s spremembami - ZGO-1).

V obrazložitvi odločbe inšpektor navaja, da je zaradi ugotovitve dejstev v zvezi z dozidavami k stanovanjski hiši na parc. št. 267 k.o. A. in stanovanjski hiši na parc. št. 243 k.o. A. pregledal spise pri Upravni enoti A.. Ob pregledu spisa št. 351-93/1986 - nadzidava je ugotovil, da je bilo investitorjema B.B. in A.A. izdano potrdilo z dne 21.6.1982 o priglasitvi manjših del pri adaptaciji in dozidavi k stanovanjski hiši v A., C.10. na parc. št. 243 k.o. A., in sicer za dozidavo pritličnega prizidka tlorisa „U“ oblike, širine 6,15m in dolžine 4,60m na daljši stranici in 3,70 na krajši stranici. Pri pregledu spisa št. 351-69/1982 – adaptacija je bilo ugotovljeno, da je bila investitorjema izdana lokacijska informacija in lokacijsko dovoljenje za gradnjo – nadzidavo pritlične stanovanjske hiše v C.10., in sicer da se osnovni pritlični stanovanjski objekt nadzida za eno etažo (do P+1), gradbeno dovoljenje za obravnavano gradnjo pa ni bilo izdano. Nadalje je bilo ob pregledu spisa št. 351-82/1995-adaptacija B.1., ugotovljeno, da je bila investitorjema dne 16.5.1995 izdana odločba o dovolitvi priglašenih del pri obnovi fasade stanovanjske hiše na B.1. v A. na parc. št. 267 k.o. A. Razvidno je tudi, da sta investitorja podala vlogo, iz katere izhaja, da sta želela ob obstoječem prizidku k stanovanjski hiši prizidati še dodatni prostor in stopnišče. Postopek je bil ustavljen, dovoljenje za nov prizidek pa ni bilo izdano. Nadalje je gradbeni inšpektor dne 10.2.2009 opravil ogled na parc. št. 267 k.o. A. in ugotovil, da je na dvorišču stanovanjske hiše na B.1. ob obstoječem podaljšku hiše investitor izvedel verando maksimalnih tlorisnih dimenzij 7,65 x 3,63 in maksimalne višine 2,90m. Streha verande je betonska plošča tlorisnih dimenzij 6,50 x 3,40 in na njej je terasa. Na severozahodni strani plošče je zgrajeno betonsko stopnišče, ki vodi na teraso – streho verande, in je tlorisnih dimenzij 2,16 x 4,00m. Za navedeno gradnjo po ugotovitvah inšpektorja ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Istega dne je bil zaslišan tudi tožnik, ki je izjavil, da je investitor posegov, ter navedel kako so potekala dela oziroma postavitve različnih prizidkov k obstoječim stanovanjskim hišam, in sicer da je leta 1995 na notranjem dvorišču B.1. staro valovito streho zamenjal z betonsko ploščo in istočasno izvedel stopnišče, sama hiša pa je bila kupljena leta 1994, pri čemer je tedaj že bil obstoječ zidan prizidek, na objektu C.10., v katerem živi že 50 let, pa je v letu 1982 pozidal dvorišče s pritličnim prizidkom, za kar si je pridobil potrdilo o priglasitvi del, objekt pa nadzidal za eno etažo. Dne 20.2.2009 je bil opravljen ogled na parc. št. 243 k.o. A., pri čemer je bilo ugotovljeno, da je stanovanjska hiša na C.10. nadzidana za eno nadstropje in podstrešje v tlorisnih gabaritih 8,60 x 6,20m, da je zgrajen prizidek dimenzij 1,65 x 4,92m, katerega streha sta stopnišče in podest stopnišča, ki je izveden v prvem nadstropju stanovanjske hiše, pritličen prizidek dimenzij 5,80 x 6,20m na parc. št. 243 in št. 267 k.o. A., ki presega gabarite določene s potrdilom z dne 21.6.1982 o priglasitvi manjših del, nadalje nadstrešek pravokotne oblike gabaritov 2,38 x 1,80m, krit z valovito pločevinasto kritino na kovinski konstrukciji, ki stoji na terasi prizidka ter nadstrešek oblike črke „T“ gabaritov 3,10 x 2,38 krit z valovito pločevinasto kritino na kovinski konstrukciji nad stopniščem in podestom stopnišča k terasi prizidka k stanovanjski hiši na C.10., A.. Gradbeni inšpektor ugotavlja, da za navedene posege tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja, zaradi česar so v skladu z določbo 12.1 točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 vsi navedeni posegi nelegalne gradnje. Gradbeni inšpektor je zato ugotovil, da so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1. Zoper navedeno odločbo so se tožniki pritožili, Ministrstvo za okolje in prostor RS pa je z odločbo, št. 0612-84/2009-4 z dne 29.6.2009, pod I. točko izreka 1.d točko in 2.d točko izreka prvostopne odločbe odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo v ponoven postopek, pod II. točko odpravilo 3. in 4. točko prvostopenjske odločbe in ju nadomestilo z novima tretjo in četrto točko, pod III. točko izreka pa v ostalem pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi glede odločitve pod točko I. izreka navaja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je za prizidek na JZ strani pritličja stanovanjske hiše C.10., A., kjer je dejansko zgrajen prizidek tlorisnih dimenzij 5,8m x 6,2m, izdano potrdilo o priglasitvi manjših del pri adaptaciji in dozidavi k stanovanjski hiši C.10. z dne 21.6.1982, iz katerega izhaja, da je dovoljeno k hiši dozidati pritličen prizidek gabaritov 6,15m, na daljši stranici dolžine 4,6m in na krajši stranici 3,7m, dejansko zgrajeni prizidek pa je navedene gabarite presegel. Zato drugostopni organ ugotavlja, da ne gre za nelegalno gradnjo, kot je to presodil prvostopenjski organ, ampak za neskladno gradnjo, za katero pa se izreče inšpekcijski ukrep po 153. členu ZGO-1. Ker pa tudi ni mogel preizkusiti pritožbenih navedb o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja tlorisne površine obravnavanega prizidka, je drugostopni organ vrnil zadevo v tem delu v ponovno odločanje prvostopnemu organu z napotilom, da se nesporno ugotovi pravilne tlorisne dimenzije prizidka. V zvezi z izrekom pod II. točko drugostopni organ navaja, da je v konkretnem primeru obveznost odstranitve obravnavanih nelegalnih gradenj določena v drugi točki izreka prvostopne odločbe, zato je opozorilo po 3. odstavku 148. člena ZGO-1 treba izreči samo za to obveznost, pri prepovedih iz 4. točke izreka prvostopne odločbe pa ne gre za takšno obveznost, ki bi jo bilo sploh mogoče opraviti po drugih osebah, zato se takšno opozorilo ne izreče. Nadalje drugostopni organ še ugotavlja, da inšpekcijski zavezanec ni lastnik obravnavanega zemljišča. Ker pa izrečene prepovedi po določbah 158. člena ZGO-1 zemljiškoknjižna lastnika B.B. in C.C. omejujejo v izvrševanju pravic, je drugostopni organ 4. točko izreka prvostopne odločbe odpravil in nadomestil z besedilom kot izhaja iz II. točke izreka drugostopne odločbe. V preostalem pa je pritožba neutemeljena, prvostopna odločba pa zakonita in pravilna. Iz dokumentacije namreč izhaja, da si investitor za gradnjo obravnavanih objektov, razen pritličnega prizidka na parc. št 243 in št. 267 k.o. A. (točka 1.d. izreka prvostopne odločbe), ni pridobil gradbenega dovoljenja, zato je prvostopni organ pravilno inšpekcijskemu zavezancu izrekel inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1. V konkretnem primeru gre namreč za takšne objekte, za gradnjo katerih si je že v času njihove gradnje kot po sedanjih predpisih bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, le-tega pa si, kot je bilo nesporno ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, investitor ni pridobil. Zatorej gre za nelegalne gradnje po 12.1 točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1, za katere se izreče inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1. Kot neutemeljeno pa zavrača tudi navedbe o kršenju načela zaslišanja strank. V inšpekcijskih postopkih se namreč primarno uporabljajo določbe ZGO-1, po katerem se lahko vodi tudi skrajšani postopek brez zaslišanja strank. Ne glede na to, pa je bilo v konkretnem primeru zaslišanje strank opravljeno, saj je iz zapisnika z dne 10.2.2009 razvidno, da je bil zaslišan investitor A.A., ob tem pa je bila prisotna tožnica B.B., ki je zapisnik tudi podpisala.

Tožniki vlagajo tožbo zoper obe citirani odločbi (zoper drugostopno odločbo v delu, v katerem je spremenila prvostopno, II. točko izreka), smiselno iz vseh razlogov po 1. odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 - ZUS-1). Tožnika B.B. in C.C. navajata, da sta lastnika nepremičnine parc. št. 267 k.o. A., v naravi stanovanjska stavba na B.1., A., in parc. št. 243 k.o. A., v naravi stanovanjska stavba na C.10., A., tožnik A.A. pa je investitor obravnavanih gradenj. V nadaljevanju navajajo, da so nadzidali stanovanjsko hišo na podlagi lokacijskega dovoljenja za gradnjo – nadzidavo stanovanjske hiše na C.10. v A. parc. št. 243 k.o. A. z dne 12.12.1986, dne 23.9.1989 pa so tudi podali vlogo za izdajo potrdila o priglasitvi stopnišča, ki so ga potrebovali za dostop na podstrešni prostor. Trajanje lokacijskega dovoljenja je pogojeno z vložitvijo zahtevka za gradbeno dovoljenje (dovoljenje preneha veljati po preteku enega leta od dneva pravnomočnosti, če investitor v tem času ne vloži zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja), zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja pa so nedvomno vložili, saj je tudi iz sklepa Upravne enote z dne 7.11.2000 razvidno, da je bil zahtevek umaknjen šele v letu 2000, postopek pa ustavljen, ker ni bilo javnega interesa za njegovo nadaljevanje. Dne 8.8.1996 so na podlagi določb 51. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor priglasili tudi postavitev terase. Menijo, da gre za nasprotujoče navedbe drugostopne odločbe, saj navaja, da se izvajajo nujni ukrepi v javnem interesu, zaradi česar se odločba izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Iz sklepa o ustavitvi postopka izdaje gradbenega dovoljenja pa izhaja, da upravni organ ni nadaljeval postopka, ker to ni v javnem interesu. Nujni ukrepi po 4. točki 143. člena ZUP so podani zgolj, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti. Nadalje navajajo, da A.A. in B.B. živita ločeno, A.A. je najemnik dela stanovanja v nadgradnji, je brezposelna oseba in prejemnik socialne pomoči. V nadgradnji živijo poleg njiju še drugi najemniki, ki na tem naslovu stalno prebivajo. Nepravično je, da se za zemljišče, ki je bilo pozidano pred 25 leti, po toliko letih odreja vzpostavitev prejšnjega stanja. Gre za objekt vrstno hišo v nizu, pri čemer je sosednja hiša prav tako nadzidana, kar jo povezuje z obravnavano nadgradnjo, njena odstranitev pa bi posledično vplivala tudi na okoliške objekte. Sklicujejo se tudi na določbe 191. in 192. člena ZGO-1, ki urejajo dokončanje začetih postopkov za pridobitev ustreznih dovoljenj za posege v prostor. Tožniki prvostopnemu organu očitajo kršitve pravil upravnega postopka, ker jim ni bila dana možnost udeležbe v postopku. V postopku inšpekcijskega nadzora in opravljanja meritev v stanovanjski hiši na C.10. lastnika B.B. in C.C. nista bila prisotna, brez njune vednosti in dovoljenja je bil opravljen ogled. Zaradi vsega navedenega predlagajo, da sodišče razveljavi prvostopno odločbo v delu, v katerem je bila potrjena s strani drugostopnega organa, ter da naj ugotovi, da lokacijsko dovoljenje z dne 12.12.1986 ni prenehalo veljati po preteku enega leta, ker je bil vložen zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja, ta postopek, ki je bil ustavljen s sklepom Upravne enote Izola z dne 7.11.2000, pa naj se nadaljuje po določbah ZGO-1, prav tako pa naj se nadaljuje postopek za priglašena dela na verandi stanovanjske hiše B.1. po zapisniku z dne 9.5.1996. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanih odločbah iz razlogov, ki so razvidni iz njunih obrazložitev.

K točki 1. izreka: Tožba A.A. ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi obeh odločb podala pravilne razloge za svojo odločitev. Navedla pa je tudi razloge, zaradi katerih pripombe in ugovori tožnika podani v upravnem postopku na njeno odločitev niso mogli vplivati. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Predmet tega upravnega spora je inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje, izrečen na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04-UPB1, 126/07, 108/09 – ZGO-1). Po navedeni določbi pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi in da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira. V skladu z določbo 12.1. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Vprašanje v obravnavanem primeru je torej le ali so vsi posegi v prostor, ki jih je izvedel tožnik A.A. kot investitor, in so navedeni v izreku dokončne prvostopne odločbe, nelegalne gradnje.

Sodišče ugotavlja, da tožnik niti v upravnem postopku niti v tožbi ne navaja nobenih konkretnih ugovorov, s katerimi bi izpodbijal dejstva, ki so podlaga za izrečeni inšpekcijski ukrep. Iz podatkov v upravnih spisih namreč nedvomno izhaja, da za objekte, ki jih je tožnik kot investitor dograjeval k stanovanjski hiši na naslovu B.1., A. parc.št. 267 k.o. A. in k stanovanjski hiši na naslovu C.10., A. parc.št. 243 k.o. A. (razen za prizidek na jugozahodni strani pritličja stanovanjske hiše na C.10., v zvezi s katerim prvostopna odločba še ni dokončna), za katera je nedvomno potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, le-tega ni pridobil. Takšna ugotovitev dejanskega stanja, pa nedvomno nalaga inšpektorju izrek ukrepa po 152. členu ZGO-1. Neutemeljena je pavšalna tožbena navedba, da je bilo ustrezno upravno dovoljenje za gradnjo prizidkov dano že s samo vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja (oziroma priglasitvijo del), ki je bila v letu 1996 vložena na pristojni Upravni enoti A. Po določbi 1. odstavka 3. člena ZGO-1 se lahko gradnja novega objekta začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, zato sam postopek pridobivanja ustreznega upravnega dovoljenja še ne legalizira gradnje (morebitna gradnja objekta je vse do pravnomočnega gradbenega dovoljenja nelegalna), zato tudi ne more vplivati na odločitev inšpekcijskega organa. Tudi sicer iz podatkov v upravnih spisih izhaja, tožnik pa temu celo sam pritrjuje, da je bila vloga kasneje celo umaknjena, postopek za izdajo gradbenega dovoljenja in za izdajo potrdila o priglasitvi del pa ustavljen. V zvezi z ustavitvijo postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja si tožnik tudi nepravilno razlaga pojem javnega interesa. Postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja se vodi na zahtevo stranke, če je stranka umaknila svojo zahtevo oziroma vlogo, upravni organi ne nadaljujejo postopka po uradni dolžnosti, temveč se postopek ustavi. Vsi ugovori, ki se nanašajo na postopke pridobivanja dovoljenj, pa na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Prav tako pa ne more vplivati na drugačno odločitev namen, za katerega se objekt uporablja niti starost gradnje oziroma dejstvo, da so bila nelegalna dela opravljena pred več leti, saj inšpekcijski postopki v tem pogledu ne morejo zastarati niti nelegalnost gradnje s pretekom let ne more biti sanirana. Glede tožbenih očitkov o kršitvah pravil postopka pa sodišče ugotavlja, da je bila tožniku dana možnost udeležbe v postopku. Kot je navedla že tožena stranka v svoji odločbi, to izhaja iz zapisnika o zaslišanju stranke A.A. št. 06122-4232/2007/6 z dne 10.2.2009, prav tako pa iz zapisnika o ogledu z dne 20.2.2009 izhaja, da je bil ob dejanju prisoten in da mu je bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe v obravnavanem primeru. Tudi, sicer povsem pavšalen, ugovor da bi odstranitev nelegalnih gradenj vplivala na okoliške objekte, je neutemeljen. Navedbe o težavah v zvezi z vzpostavitvijo prejšnjega stanja na odločitev namreč ne morejo vplivati, gre pa sicer lahko za vprašanje samega izvršilnega postopka.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil celoten upravni postopek pravilen, da sta upravna organa pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, da sta pravilno uporabila materialno pravo in sta zato izpodbijani odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

K točki 2. izreka: Sodišče je štelo tožbo tožnikov B.B. in C.C. v tem upravnem sporu za umaknjeno iz naslednjih razlogov: Po 105.a členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07-UPB3 s spremembami - ZPP) mora biti sodna taksa za tožbo plačana ob vložitvi tožbe (1. odstavek), najkasneje pa v roku, ki ga določi sodišče stranki v nalogu za plačilo sodne takse (2. odstavek). Če v tako določenem roku sodna taksa za tožbo ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je tožba umaknjena (3. odstavek).

Tožniki so hkrati s tožbo smiselno predlagali, da se jih oprosti plačila sodnih taks v tej zadevi, naslovno sodišče pa je s sklepom, opr. št. III U 350/2009-6 z dne 28.10.2009 tožnika A.A. oprostilo plačila sodnih taks v tem upravnem sporu, predlog tožnice B.B. zavrnilo, predlog C.C. pa zavrglo. Citirani sklep je glede odločitve o predlogih B.B. in C.C. postal pravnomočen dne 1.12.2009, zato je naslovno sodišče dne 2.12.2009 izdalo plačilni nalog, opr. št. III U 350/2009-7, za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, v znesku 148,00 EUR (tar. št. 6111), ki sta ga je tožnika prejela dne 19.12.2009. Zoper citirani plačilni nalog je tožnica B.B. dne 29.12.2009 vložila ugovor, ki ga je naslovno sodišče s sklepom, opr. št. III U 350/2009-9 z dne 7.1.2010 zavrglo. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da ob vložitvi tožbe B.B. in C.C. sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje nista plačala, njunemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse pa sodišče ni ugodilo. Kljub temu, da sta dne 19.12.2009 prejela nalog za plačilo sodne takse, da je C.C. dne 29.1.2010 prejel ponovni nalog za plačilo sodne takse in da so vsi navedeni sklepi (o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks za B.B., o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodnih taks za C.C. in o zavrnitvi ugovora B.B. zoper plačilni nalog) postali pravnomočni, sodne takse nista plačala.

Ob upoštevanju navedenih dejstev in dejstva, da sta bila B.B. in C.C. v obeh plačilnih nalogih opozorjena, da če sodne takse v 15 dnevnem roku ne bosta plačala, se bo v skladu s 3. odstavkom 105.a člena ZPP v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) štelo, da sta tožbo umaknila, je po presoji sodišča nastopila navedena domneva o njunem umiku tožbe, zato je odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.