Jedro

Materialnopravni položaj, ki je relevanten v obravnavani zadevi, je tožničina starševska skrb za varstvo sinovih koristi, v izvrševanju katere želi vpogledati v dokumentacijo, ki je nastala v zvezi s pobudo, in presodi, ali je morebiti potrebno varstvo otrokove koristi zavarovati v drugih pravnih postopkih.

Izrek

I. Tožbi zoper sklep Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 1202-28/2019/19 z dne 11. 6. 2019 se ugodi tako, da se ta sklep odpravi in se tožeči stranki dovoli vpogled v upravni spis tožene stranke št. 1202-28/2019, ki vsebuje listine zap. št. 1, 2, 5 (brez priloge z dne 9. 6. 2017) in 6 - 26, ter fotokopiranje teh listin iz tega spisa.

II. Tožba zoper sklep Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 1202-28/2019/20 z dne 18. 6. 2019 se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 1.338,10 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti I. točke izreka te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Zahtevek stranke z interesom A. A. za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je z izpodbijanim sklepom z dne 11. 6. 2019 zavrnilo tožničino zahtevo za dovolitev vpogleda v spis in fotokopiranje listin v zadevi odvzema dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti A. A., s sklepom z dne 18. 6. 2019 pa je zavrglo njeno zahtevo za vročitev sklepa št. 1202-28/2019/12 z dne 17. 4. 2019 o ustavitvi postopka za odvzem dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti A. A. 2. Iz obrazložitve sklepa z dne 11. 6. 2019 izhaja, da je organ odločitev oprl na določbe 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), iz obrazložitve sklepa z dne 18. 6. 2019 pa, da je odločitev oprl na drugi odstavek 229. člena ZUP. V preostalem sta obrazložitvi navedenih sklepov v bistvenem enaki, in sicer organ ugotavlja, da je tožnica dala pobudo za navedeni postopek odvzema dovoljenja in da je potem, ko je prejel opredelitev centra rejnika, s sklepom z dne 17. 4. 2019 postopek ustavil. Navaja, da tožnica v postopku odvzema dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti rejniku nima položaja stranke niti stranskega udeleženca. Meni, da Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti (ZIRD) v tem postopku ne daje pravic in obveznosti oziroma ne priznava pravne koristi staršem otrok, ki so nameščeni v rejniško družino. Trdi, da je zaščita pravic in koristi otroka, nameščenega v rejniško družino, zagotovljena v okviru instituta razrešitve rejnika, tožnici pa je varstvo njenih pravic zagotovljeno v drugih upravnih in sodnih postopkih, v katerih se odloča o vprašanjih, ki se dotikajo njene starševske skrbi. Uporabnik storitev javne službe oziroma njegov zakoniti zastopnik (v tem primeru otrok oziroma starši) v postopkih v zvezi s pridobitvijo oziroma odvzemom dovoljenja izvajalcu javne službe ne uveljavlja svojih pravic oziroma pravnih koristi. K temu dodaja, da je rejniška dejavnost javna služba in da ima lahko rejnik kot izvajalec javne službe v rejništvu nameščenih tudi več otrok.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnica se z odločitvama ne strinja in zoper njiju vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Sklicuje se na svojo pobudo za odvzem rejniškega dovoljenja oziroma razvezo rejniške pogodbe in nadaljnje vloge v zvezi z njo. Navaja, da jo je vložila, ker rejnik in njegova nekdanja partnerka ne delujeta v skladu z interesi in koristmi otroka, in sicer trdi, da sta B. B. preimenovala v C. C., nezakonito poskušala urediti njegov potni list, v dejanskem in pravnem smislu nasprotovala razširitvi stikov med mamo in otrokom, nezakonito poskušala otroka vpisati v OŠ ..., ter s tem nezakonito izpolnjevala listine in izvrševala aktivnosti z namenom, da ne bi prišlo do prenehanja rejništva in da bi otroka posvojila. Dodaja, da je za ureditev stikov moralo intervenirati Okrožno sodišče v Ljubljani z izdajo začasne odredbe.

4. Trdi, da njen pravni interes izhaja iz starševske skrbi, ki ima podlago v 54. in 56. členu Ustave RS. Toženki očita kršitev 42. in 43. člena ZUP ter 6. in 7. člena Družinskega zakonika (DZ). Sklicuje se še na 233. člen DZ in opozarja, da ima kot mama tudi dolžnost, da opozori, da se rejništvo izvaja v nasprotju z zakonom, da nastaja otroku nenadomestljiva škoda ter da rejnik deluje v nasprotju z interesi in koristmi otroka. Meni, da mora biti mama vselej udeleženec, če ne že stranka postopka. Toženki očita, da varuje interese tožnika, namesto mladoletnega B. B. Trdi, da so že v letu 2017 odpadli vsebinski razlogi za izvajanje rejništva. Uveljavlja, da ima kot mama pravico in dolžnost, da je seznanjena z listinami v upravnem spisu in z razlogi za ustavitev postopka. Ta pravica izhaja iz Ustave in ji neposredno podeljuje interes in korist, da ve, ali rejnik dejavnost izvaja na zakonit način, saj dnevno odloča o vprašanjih vzgoje in varstva njenega otroka. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijana sklepa odpravi ter odloči, da se ji dovoli vpogled v toženkin spis št. 1202-28/2019 in fotokopiranje listin ter se ji vroči sklep št. 1202-28/2019-12 z dne 17. 4. 2019, podrejeno pa naj sodišče zadevo vrne istemu organu v ponoven postopek.

5. Sodišče je tožbo vročilo v odgovor toženki, rejniku A. A. in očetu D. D. 6. Toženka je sodišču predložila upravni spis št. 1202-28/2019, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala, je pa sodišču predlagala, naj tožbo iz razlogov, navedenih v izpodbijanih aktih, zavrne.

7. Na tožbo je odgovorila prizadeta stranka A. A., ki predlaga njeno zavrnitev. Med drugim navaja, da dikcija citiranih določb ZUP ne omogoča razlage, za katero se zavzema tožnica, in da je namen rejništva varstvo pravic mladoletnega otroka, ne pa roditelja. Zavrača tudi očitke o tem, da ne deluje v korist otroka.

8. V zvezi s pozivom sodišča, naj sporoči, ali je pristojni organ odločil o tožničini pobudi za razvezo rejniške pogodbe, je toženka sodišču z dopisoma z dne 9. 8. 2021 in 17. 8. 2021 sporočila, da je bil ta postopek ustavljen s sklepom z dne 31. 1. 2020 in da je Višje sodišče v Ljubljani pravnomočno odločilo o prenehanju ukrepa odvzema otroka ter s tem o prenehanju rejništva.

9. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo vztrajala pri tem, da obstaja njen pravni interes za vpogled v upravni spis št. 1202-28/2019 tudi po prenehanju ukrepa odvzema otroka in s tem prenehanju rejništva. Navaja, da je ta interes vezan na to, da mama prejme podatke, ki so povezani z njenim otrokom, tako v dejanskem kot tudi v pravnem smislu. Trdi, da ves čas izvajanja rejništva teh podatkov ni prejemala niti s strani upravnega organa niti s strani rejnika, da rejnik ni bil usposobljen za rejništvo in da je bil v ozadju poskus posvojitve, če ne v pravnem, pa v dejanskem smislu. Navaja, da je podala več pobud za prenehanje rejništva zaradi kršitev kot npr. preimenovanje otroka in preprečevanje njegovega vpisa v osnovno šolo v okolju, v katerem živi mama. Uveljavlja, da je imela in še vedno ima pravno korist, da vpogleda v spis in se seznani z razlogi za ravnanje pristojnih organov. Trdi, da se bo v okviru izvrševanja starševske skrbi na podlagi teh podatkov lahko odločila, kako bo zavarovala interese svojega otroka s sprožitvijo drugih postopkov, kot so odškodninski postopek, morebitna kazenska odgovornost vpletenih ali disciplinski postopek. Navaja, da je zaradi zavlačevanja in dolgotrajnega postopka prišlo do kršitve pravice do starševske skrbi in do družinskega življenja ter da so pri otroku že nastale posledice, zaradi česar je bilo treba zaradi varovanja otrokovih koristi zagotoviti stike z nekdanjim rejnikom in njegovo nekdanjo partnerko. Meni, da je vpogled v spis nujen, da pride do podatkov in listin glede rejništva in s tem do podatkov o položaju otroka in njegovi obravnavi. Pojasni še, da ji je otrok sedaj vrnjen in da živi pri njej, da ima stike z očetom ter nekdanjim rejnikom in njegovo nekdanjo partnerko.

10. Toženka je na naroku za glavno obravnavo izjavila, da - glede na naroku predložene listine - tožnica nima več pravnega interesa za vpogled v spis.

**Dokazni sklep:**

11. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v naslednje listine v sodnem spisu: sklep Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 18. 6. 2019 na A 2, sklep istega ministrstva z dne 11. 6. 2019 na A 3, pobudo za odvzem rejniškega dovoljenja rejnikoma z dne 15. 5. 2019 na A 4, dopolnitev pobude z dne 5. 4. 2019 na A 5, poziv oz. drugo dopolnitev pobude z dne 12. 4. 2019 na A 6, poziv in urgenco za izdajo odločbe z dne 8. 5. 2019 na A 7, odgovor na dopis CSD Domžale z dne 17. 5. 2019 na A 8, dopis ministrstva z dne 19. 3. 2019 na A 9, dopis ministrstva z dne 30. 5. 2019 na A 10, odgovor CSD Osrednja Slovenija Vzhod z dne 26. 3. 2019 na A 11, odgovor CSD Osrednja Slovenija Vzhod z dne 10. 4. 2019 na A 12, odgovor CSD Osrednja Slovenija Vzhod z dne 16. 4. 2019 na A 13, odgovor CSD Osrednja Slovenija Vzhod z dne 23. 4. 2019 na A 14, odgovor CSD Osrednja Slovenija Vzhod z dne 13. 5. 2019 na A 15, odgovor CSD Osrednja Slovenija Vzhod z dne 21. 5. 2019 na A 16, obvestilo o delovanju ministrstva z dne 7. 6. 2019 na A 17 in A 18, poziv k izjasnitvi in vročitvi sklepa z dne 7. 6. 2019 na A 19, zahtevo za vpogled v spis z dne 7. 6. 2019 na A 20, izvedensko mnenje E. E. z dne 19. 11. 2017 na A 21, izvedensko mnenje mag. F. F. z dne 30. 5. 2019 na A 22 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 3. 2019 na A 23 ter na naroku za glavno obravnavo prejeti pisni odpravek sodne poravnave II N 213/2018 z dne 25. 8. 2021, delni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani II N 213/2018 z dne 20. 5. 2020 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2197/2020 z dne 22. 3. 2021. 12. Ostale dokazne predloge je sodišče kot nerelevantne zavrnilo. Dokazni predlogi z vpogledom v spise Okrožnega sodišča II N 213/2018, III N 6060/2019 in Iz 28/2019 ter zaslišanje A. A. in pridobitev mnenja CSD Domžale in Trbovlje, ki jih je podala stranka z interesom A. A., se namreč nanašajo na samo izvajanje rejništva, kar pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu, v katerem sodišče presoja le, ali ima tožnica položaj stranske udeleženke v postopku odvzema dovoljenja rejniku oziroma ali je izkazala pravno korist za vpogled v spisovno dokumentacijo v tem postopku.

13. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza z vpogledom v listine, ki jih je toženka priložila odgovoru na poziv sodišča glede odločanja o tožničini pobudi za razvezo rejniške pogodbe, saj se nanašajo na dejstvo, ki med strankama ni sporno, to je, da je rejništvo po izdaji izpodbijanih aktov in vložitvi tožbe prenehalo.

14. Ker je v tej zadevi vpogled v upravni spis št. 1202-28/2019 predmet odločitve o tožbi, sodišče tožničinega predloga za pribavo spisa ni obravnavalo kot dokazni predlog za vpogled v spis, saj bi, če bi dokaznemu predlogu ugodilo, to pomenilo, da je na naroku za glavno obravnavo prebralo spis skupaj s strankami, s čimer bi prejudiciralo odločitev o tožbi. Sodišče je spis pridobilo na podlagi tretjega odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in vanj - glede na specifično naravo te zadeve - pogledalo ob sojenju na seji.

**K I. točki izreka:**

15. Tožba zoper sklep z dne 11. 6. 2019 je utemeljena.

16. S tem sklepom je toženka zavrnila tožničino zahtevo za dovolitev vpogleda v upravni spis v zadevi odvzema dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti A. A. 17. Sodišče je o tožbi zoper ta sklep že odločilo s sodbo I U 1185/2019 z dne 12. 12. 2019, s katero je tožbo zavrnilo, in sicer je izhajajo iz stališča, da tožnica nima položaja stranke niti stranskega udeleženca v postopku odvzema dovoljenja rejniku. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 108/2020 z dne 19. 5. 2021 reviziji, ki jo je dopustilo glede vprašanja, ali ima biološka mati rejenca pravico do vpogleda v upravni spis glede upravnega postopka, v katerem se odloča o odvzemu rejniškega dovoljenja osebi, pri kateri je mladoletni otrok nameščen na podlagi rejniške pogodbe, ugodilo, sodbo I U 1185/2019 z dne 12. 12. 2019 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, in sicer zaradi zmotne uporabe 82. člena ZUP.

18. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da stranke in stranski udeleženci upravnega postopka pravico do vpogleda v spis uresničujejo na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUP, fizična ali pravna oseba, ki ni stranka oziroma stranski udeleženec v upravnem postopku, pa lahko v spis upravne zadeve vpogleda ter pregleda, prepiše in preslika potrebne dokumente na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUP. To lahko stori, če verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist. Gre za to, da se vsakomur zagotovi učinkovito varstvo njegovih lastnih, na zakon oprtih pravic ali pravnih koristi, tudi tistih, ki niso predmet odločanja v glavnem upravnem postopku. Pravna korist, o kateri govori drugi odstavek 82. člena ZUP, ni nujno s področja upravnega prava, temveč se lahko opira na kateri koli zakon. Namen pravice iz drugega odstavka 82. člena ZUP je torej ta, da lahko vsakdo z vpogledom v upravni spis (v "tujem" postopku) pride do podatkov, za katere verjetno izkaže, da bodo v drugem pravnem postopku pomembni za varstvo njegovega pravnega položaja. Navaja še, da je postopek odločanja upravnega organa o pravici tretje osebe do vpogleda v spis poseben postopek, v katerem se odloča o samostojnem zahtevku tretje osebe, ki želi vpogledati v spis zadeve, pri čemer se presoja samo to, ali vlagatelj z zahtevano stopnjo verjetnosti izkazuje pravno korist. 19. Pravna korist, ki jo mora torej za vpogled v upravni spis izkazati tretji na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUP, je osebna korist te osebe, ki ima podlago v zakonu ali drugem predpisu. Kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča pri tem (drugače kot po drugem odstavku 43. člena ZUP velja za udeležbo v upravnem postopku) ne gre za neposredno korist v upravnem postopku, katerega dokumentacija se pregleduje, temveč za potrebe varstva pravnega položaja tretjega v nekem drugem pravnem (ne nujno tudi upravnem) postopku.

20. Ker je toženka pri presoji tožničine pravne koristi za vpogled v upravni spis izhajala iz pravne koristi, kot je definirana v drugem odstavku 43. člena ZUP, in zato zmotno presojala tožničino korist zgolj v luči postopka za odvzem dovoljenja rejniku, je zmotno uporabila drugi odstavek 82. člena ZUP. Sodišče je navedeno pomanjkljivost odpravilo na glavni obravnavi (51. člen ZUS-1 v zvezi z 2. in 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1) s tem, da je preizkusilo, ali je tožnica z zahtevano stopnjo verjetnosti izkazala, da ima pravno korist od vpogleda v upravni spis št. 1202-28/2019, to je spis, ki ga je v zvezi s tožničino pobudo „za odvzem rejniškega dovoljenja rejnikoma A. A. in G. A.“ z dne 15. 3. 2019 toženka vodila kot postopek odvzema dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti A. A., pri katerem je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa nameščen njen sin B. B. 21. Tožnica svojo pravno korist utemeljuje s sklicevanjem na vsebino starševske skrbi (6. člen DZ in 54. člen Ustave RS) ter z navedbami o kršitvah rejnikovih dolžnosti iz 25., 26. in 27. člena ZIRD. Kot kršitve zatrjuje preimenovanje B. B. v C. C., poskus ureditve potnega lista brez soglasja staršev, preprečevanje oziroma nasprotovanje razširitvi stikov s tožnico, izpolnitev dokumentacije za vpis v osnovno šolo izven tožničinega kraja prebivanja brez soglasja staršev, prizadevanje, da se rejništvo ne odpravi in da B. B. ostane pri rejnikih.

22. Iz pobude in njenih dopolnitev (A4, A5 in A6), ki jo je po presoji sodišča glede na naravo zadeve (zlasti dejstvo, da se je upravni postopek, v katerem se je oblikoval spis, ki ga tožnica hoče vpogledati, sprožil prav zaradi tožničine pobude) treba razumeti kot sestavni del poziva z dne 17. 5. 2019 (A8) ter zahteve in poziva z dne 7. 6. 2019 (A19 in A20)1, s katerimi tožnica zahteva vpogled v spis, izhaja, da si je tožnica s citiranimi navedbami o ravnanju v nasprotju s koristmi otroka prizadevala doseči razvezo rejniške pogodbe in prenehanje ukrepa odvzema otroka, s tem pa (ponovno) vzpostavitev življenjske skupnosti s svojim sinom (2. člen DZ). Po presoji sodišča je vzpostavitev življenjske skupnosti - družine med materjo in sinom ena od temeljnih razsežnosti starševske skrbi iz 6. člena DZ.

23. Hkrati iz navedenih tožničinih pisanj izhaja tudi, da si je s sklicevanjem na svoj položaj matere otroka, nameščenega pri rejniku, in navedbami o kršitvah rejnikovih dolžnosti prizadevala uveljavljati starševsko skrb za varstvo koristi svojega sina. Ob tem, da v zadevi ni sporno, da tožnici starševska skrb ni bila odvzeta ter da je zato ohranila pravice in obveznosti po DZ, ki so združljive z namenom rejništva (233. člen DZ), namreč njenih trditev o kršitvah rejnikovih dolžnosti in s tem trditev o ravnanju v nasprotju s koristmi otroka, ni mogoče razumeti drugače kot uveljavljanje izvrševanja starševske skrbi za korist otroka, ki je, kot izhaja iz prvega odstavka 7. člena v zvezi s 6. členom DZ, tožničina pravica in dolžnost. 24. Na uveljavljanje starševske skrbi za varstvo B. B. koristi pa se je tožnica sklicevala tudi na naroku za glavno obravnavo, to je po tem, ko je na podlagi delnega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani II N 213/2018 z dne 20. 5. 2020, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2197/2020 z dne 22. 3. 2021, že prenehal ukrep odvzema otroka, v posledici tega pa je prenehala tudi namestitev B. B. v rejništvo. Pri tem se tožnica še vedno opira na zatrjevano ravnanje v nasprotju s koristmi otroka, in sicer posebej izpostavlja preimenovanje B. B. in preprečevanje njegovega vpisa v osnovno šolo v okolju, v katerem živi tožnica. V zvezi s tem navaja interes, da se seznani s podatki v zvezi s svojim otrokom ter z ravnanjem organov in razlogi zanje, vse z namenom, da bo lahko v okviru izvajanja starševske skrbi ustrezno zavarovala B. B. koristi s sprožitvijo ustreznih postopkov, kot npr. odškodninskega postopka. Opozarja pa tudi, da je doslej B. B. pravice že morala zavarovati na način, da mu je zagotovila stike z nekdanjim rejnikom in njegovo nekdanjo partnerko (kar izhaja tudi iz predložen sodne poravnave z dne 25. 8. 2021), saj bi mu glede na čas, v katerem je bil (po tožničinih trditvah protipravno) z njima, ob nenadnem pretrganju vezi nastala trajna škoda.

25. Po prenehanju ukrepa odvzema otroka tožnica svoje pravne koristi za vpogled v spis ne more več utemeljevati s postopki v zvezi s prizadevanjem za prenehanje rejništva, saj je to očitno že prenehalo. Po presoji sodišča pa se lahko sklicuje na izvrševanje starševske skrbi za varstvo B. B. koristi, saj je ta po pojasnjenem tožničina pravica in dolžnost, zato ima naravo njene osebne in pravne koristi, ki ima pravno podlago v prvem odstavku 7. člena v zvezi s prvim odstavkom 6. člena DZ.2

26. Glede vprašanja, ali je tožnica z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala tudi pravni interes za vpogled v upravni spis v zvezi z odvzemom dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti B. B. (nekdanjemu) rejniku, je bistveno, da gre za postopek, ki je tekel v zvezi s tožničino pobudo. Povedano drugače, prav tožničina pobuda, v kateri je zatrjevala ravnanja v nasprotju s koristmi njenega sina, je bila povod za to, da je stekel postopek (ki se je sicer končal z ustavitvijo), v katerem je nastala dokumentacija, v katero tožnica želi vpogledati. Ne gre torej za vpogled v katerokoli dokumentacijo, ki se glede rejnika vodi pri ministrstvu, ki je pristojno za podeljevanje in odvzem dovoljenj za izvajanje rejništva, temveč zgolj v upravni spis, ki je nastal v zvezi s konkretno tožničino pobudo, v kateri zatrjuje ravnanja v zvezi s svojim sinom.

27. S tožničinimi navedbami, da se mora seznaniti z ravnanjem organov, da bo lahko presodila, kakšne pravne postopke mora sprožiti za varstvo otrokove koristi, pa je po presoji sodišča z zadostno stopnjo verjetnosti izkazana njena pravna korist za vpogled v spis. Pravna korist, ki jo izkazuje upravičena oseba, je namreč lahko v drugem postopku samo procesnopravne narave (npr. izpolnjevanje pogojev za izvršitev določenega procesnega dejanja, kot je npr. vložitev določenega pravnega zahtevka), vendar gre na koncu vedno za vprašanje v zvezi z materialnopravnim položajem te osebe.3 Materialnopravni položaj, ki je relevanten v obravnavani zadevi, je tožničina starševska skrb za varstvo sinovih koristi, v izvrševanju katere želi vpogledati v dokumentacijo, ki je nastala v zvezi s pobudo, in presodi, ali je morebiti potrebno varstvo otrokove koristi zavarovati v drugih pravnih postopkih.

28. Navedena presoja sodišča o verjetno izkazani pravni koristi za vpogled v spis, pa ne pomeni utemeljenost tožničinih trditev o kršitvah, izpolnjenosti predpostavk za sprožitev katerihkoli postopkov, niti da je za to relevantne podatke sploh mogoče najti v dokumentih upravnega spisa, saj sodišče ničesar od navedenega ni presojalo. Po presoji sodišča namreč za izkazanost pravne koristi za vpogled v spis zadostuje pojasnjena zveznost upravnega spisa s tožničino pobudo.

29. Ovira za dovolitev vpogleda v upravni spis št. 1202-28/2019 pa v konkretnem primeru ne more biti niti toženkin ugovor, da bi se tožnica z vpogledom v spis lahko seznanila z osebnimi podatki rejnika, njegove družine in morebitnih drugih otrok, ki so v rejništvu v isti družini, in opozorilo stranke z interesom na nevarnost pred zlorabo za drugačen namen, kot so koristi otroka. Vrhovno sodišče je opozorilo, da ZUP ne določa omejitev vpogleda v spis z vidika varstva osebnih podatkov drugih in da je zato treba preizkusiti, ali je to v skladu s Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov (Uredba (EU) 2016/679, v nadaljevanju GDPR).

30. Iz 47. točke uvodnih pojasnil GDPR izhaja, da so zakoniti interesi tretje osebe pravna podlaga za razkritje osebnih podatkov, če ne prevladajo interesi ali temeljne pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, pri čemer se upoštevajo razumna pričakovanja posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, glede na njihovo razmerje do upravljavca. V zvezi s tem GDPR v točki (f) prvega odstavka 6. člena glede tega določa, da je obdelava (ki glede na drugi odstavek 4. člena vključuje tudi razkritje s posredovanjem) zakonita, če je potrebna zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki zahtevajo varstvo osebnih podatkov, zlasti kadar je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, otrok. Po prvem odstavku 4. člena GDPR osebni podatek pomeni katerokoli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom.

31. Za presojo v obravnavanem primeru je bistveno, da tožnica ne zahteva vpogleda v katerokoli dokumentacijo, ki se glede statusa A. A. kot rejnika vodi pri toženki, temveč zgolj v upravni spis št. 1202-28/2019, ki je nastal v zvezi s konkretno tožničino pobudo. Stranka z interesom A. A. le na splošno opozarja na previdnost pri nenadzorovanem dostopu do informacij zaradi nevarnosti zlorabe za drug namen kot varstvo otroka, ne trdi pa, da bi bili v spisu osebni podatki, ki bi jih bilo treba zavarovati. Toženka, ki mora poznati svoj spis, na nevarnost neupravičene seznanitve z osebnimi podatki rejnika, njegove družine in morebitnih drugih otrok, ki so v rejništvu pri isti družin, opozarja na splošno, ne da bi svojo trditev konkretizirala v smislu, ali so v spisu sploh takšni podatki. Pri tem toženka niti na splošni ravni ne trdi, da bi bil pri stranki z interesom A. A. dejansko nameščen kakšen drug otrok, katerega osebni podatki bi se lahko nahajali v navedenem spisu in bi jih bilo zato treba zavarovati, niti ni takega podatka v spisu našlo sodišče. Enako velja glede rejnika in njegove družine, to je njegove nekdanje partnerice G. A. Kot že rečeno, je v tej zadevi bistveno, da gre za spis, ki je nastal v zvezi s tožničino pobudo in v njej navedenimi očitki, ki jih je podala kot mati otroka, ki je bil takrat nameščen v rejo pri družini stranke z interesom in s katerimi (svojim otrokom, rejnikom in njegovo nekdanjo partnerko) je (kot izhaja iz navedb strank v tem upravnem sporu in spisa) imela redne stike. Po presoji sodišča zato ne gre za osebne podatke, ki bi uživali zaščito po navedeni uredbi.

32. Ker je po povedanem tožnica z zadostno verjetnostjo izkazala pravno korist za vpogled v upravni spis, sodišče pa v spisu, kot mu je bil posredovan, to je z listinami z zap. št. 1, 2, 5 - 26 (brez listin z zaporedno št. 3 in 4), listina z zap. št. 5 pa brez priloge z dne 9. 6. 2017, ni našlo osebnih podatkov, ki bi uživali zakonsko zaščito (niti takih podatkov nista konkretizirano navedla toženka in stranka z interesom A. A.), je na podlagi 1. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo toženkin sklep z dne 11. 6. 2019 ter samo odločilo o stvari, tako da je dovolilo vpogled v navedeni upravni spis. Sodišče je presodilo, da so izpolnjeni pogoji za odločitev v sporu polne jurisdikcije iz 1. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1, ker po povedanem narava stvari to dopušča in je na glavni obravnavi smo ugotovilo dejansko stanje, odprava upravnega akta in nov postopek pri pristojnem organu pa bi glede na naravo tožničine pravice, zlasti pa glede na dolgotrajnost postopka, tožnici lahko prizadejala težko popravljivo škodo.

33. Ker je odločilno dejansko stanje ugotovilo sodišče samo in na tej podlagi spremenilo sklep z dne 11. 6. 2019, je zoper ta del sodbe (I. točka izreka) na podlagi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 dovoljena pritožba, zato odločitev sodišča v temu delu z izdajo sodbe ni pravnomočna in izvršljiva.

**K II. točki izreka:**

34. Tožba zoper sklep z dne 18. 6. 2019 ni utemeljena.

35. Z navedenim sklepom je toženka zavrgla tožničino zahtevo za vročitev sklepa št. 1202-28/2019/12 z dne 17. 4. 2019 o ustavitvi postopka za odvzem dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti A. A., torej sklepa, s katerim je bil postopek za odvzem dovoljenja končan. Odločitev je oprla na drugi odstavek 229. člena ZUP. Ta določa, da če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Če pristojni organ ne ugodi zahtevi za vročitev odločbe, zahtevo s sklepom zavrže. 36. Vročitev upravnega akta je dejanje v postopku, ki ima po določbah ZUP različne pravne posledice. Med njimi je tudi začetek teka roka za pritožbo pri osebi, ki ni bila udeležena v postopku kot stranski udeleženec, pa bi morala biti. Ker se torej upravni akt vroča strankam in stranskim udeležencem postopka, je za odločitev o zakonitosti sklepa z dne 18. 6. 2019 bistveno, ali ima tožnica položaj stranke oziroma stranske udeleženke v postopku, v katerem je bil sklep, katerega vročitev zahteva, izdan, v tem primeru v postopku odvzema dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti.

37. Tožnica v postopku odvzema dovoljenja rejniku nima položaja stranke (42. člen ZUP), saj se ta postopek ne vodi zoper njo, niti ni ona upravičena predlagateljica za začetek tega postopka. Po drugem odstavku 16. člena ZIRD se namreč ta postopek lahko začne le na predlog rejnikovega centra za socialno delo.

38. Tožnica pa v tem postopku nima niti položaja stranske udeleženke v smislu 43. člena ZUP. Tak položaj v upravnem postopku ima namreč lahko le oseba, ki (drugače kot pri drugem odstavku 82. člena ZUP) izkaže, da svojo pravno korist lahko zavaruje prav z udeležbo v tem postopku.

39. Glede presoje tega vprašanj sodišče enako kot v sodbi I U 1185/2019 z dne 12. 12. 2019, ki jo je Vrhovno sodišče razveljavilo zaradi zmotne uporabe 82. člena ZUP, ne pa tudi drugega odstavka 229. člena ZUP, pojasnjuje, da je za to presojo bistveno, da je dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti upravno dovoljenje, ki ga ministrstvo po predhodno izvedenem postopku kandidiranja izda osebam, ki želijo izvajati rejniško dejavnost. Z izdajo tega dovoljenja pa ministrstvo ne odloči o namestitvi enega ali več otrok k temu rejniku, temveč zgolj o kandidatovi primernosti in sposobnosti za izvajanje rejniške dejavnosti, v posledici česar je oseba z izdanim dovoljenjem zgolj vpisana v evidenco izdanih dovoljenj. Enak predmet odločanja kot v postopku izdaje dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti je po naravi stvari tudi v postopku odvzema dovoljenja, za katerega je prav tako pristojno ministrstvo in katerega posledica je tudi izbris rejnika iz evidence izdanih dovoljenj.

40. O namestitvi posameznega otroka k določenemu rejniku in o prenehanju te namestitve se odloča v povsem drugem postopku, in sicer po sedanji ureditvi o namestitvi otroka k določenemu rejniku na podlagi prvega odstavka 174. člena DZ odloči sodišče, center za socialno delo otroka pa po izvršljivosti sklepa sodišča na podlagi 44. člena ZIRD z rejnikom sklene rejniško pogodbo. O razrešitvi rejnika za izvajanje rejniške dejavnosti za določenega otroka po 49. členu ZIRD odloči sodišče, ki hkrati odloči o imenovanju novega rejnika ali prenehanju rejništva ali drugi obliki varstva in vzgoje v skladu z zakonom, ki ureja družinska razmerja.

41. Iz povedanega torej izhaja, da ministrstvo v postopku odvzema dovoljenja, tako kot tudi v postopku izdaje dovoljenja, odloča zgolj o pravicah in obveznostih rejnika oziroma o njegovem statusu, to pa je zgolj ugotovitev, da je primeren oziroma ni (več) primeren za sprejem otroka v rejo. Z izdajo dovoljenja kandidat za rejnika ne pridobi pravice do namestitve otroka, temveč je, kot rečeno, zgolj vpisan v evidenco izdanih dovoljenj, iz katere organ, ki odloča o namestitvi otroka v rejništvo lahko (ne pa nujno) izbira rejnika, h kateremu s posebno odločbo otroka namesti. Tako kot z izdanim dovoljenjem rejnik ne pridobi pravice do tega, da se pri njem v rejo namesti otrok, pa tudi z odvzemom dovoljenja ne pride do avtomatičnega prenehanja sklenjene rejniške pogodbe, saj kaj takega iz zakona ne izhaja. Med avtomatičnimi posledicami odvzema dovoljenja zakon določa zgolj izbris iz evidence izdanih dovoljenj (tretji odstavek 16. člena ZIRD), ne pa tudi prenehanje namestitve otroka pri rejniku, saj o tem, kot rečeno, odloči sodišče v postopku razrešitve rejnika, v katerem hkrati odloči tudi o nadaljnji namestitvi otroka.

42. Po povedanem torej tožnica varstva pravic, ki jih uveljavlja, ne more uresničiti v postopku odvzema dovoljenja rejniku. Ker pa je pred zaključkom sojenja v tej zadevi zaradi prenehanja ukrepa odvzema otroka prenehalo tudi rejništvo in s tem namestitev tožničinega sina pri rejniku, tožnica tudi iz tega razloga ne more izkazati pravnega interesa za udeležbo v postopku odvzema dovoljenja.

43. Ker se torej upravni akt vroča strankam in stranskim udeležencem postopka, tožnici pa tega položaja po pojasnjenem v postopku odvzema dovoljenja rejniku ni mogoče priznati, je toženkina odločitev v sklepu z dne 18. 6. 2019 pravilna in ima podlago v navedeni določbi drugega odstavka 229. člena ZUP.

44. Po povedanem je toženka tožničino zahtevo za vročitev sklepa št. 1202-28/2019/12 z dne 17. 4. 2019 o ustavitvi postopka utemeljeno zavrnila na podlagi drugega odstavka 229. člena ZUP. K temu sodišče še dodaja, da se bo tožnica s samo vsebino sklepa z dne 17. 4. 2019 lahko seznanila na podlagi vpogleda v spis št. 1202-28/2019, o katerem je sodišče odločilo v I. točki izreka te sodbe.

45. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper sklep z dne 18. 6. 2019 zavrnilo.

**K III. točki izreka:**

46. V obravnavani zadevi je tožnica z eno tožbo izpodbijala dva upravna akta. Ker je s tožbo zoper enega od izpodbijanih upravnih aktov uspela, je bila tožba potrebna in je tožnica upravičena do povračila stroškov postopka. Ker je sodišče v tem delu odločilo v sporu polne jurisdikcije, je tožnica do povračila stroškov upravičena na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče ji je priznalo priglašene stroške za tožbo (500 točk), revizijo (750 točk) in zastopanje na naroku za glavno obravnavo (500 točk) na podlagi 30. tarifne številke Odvetniške tarife (OT) ter urnino (50 točk) na podlagi 6. člena OT, skupaj 1800 točk. Ni pa ji priznalo priglašenih stroškov za sestanek s stranko in pregled listin, saj so ti že vključeni v priznanih stroških za sestavo tožbe. Pri priglašenih pavšalnih materialnih stroških je upoštevalo tretji odstavek 11. člena OT in iz tega naslova poleg 1800 točk priznalo še 28 točk, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 evrov (prvi odstavek 13. člena OT) skupaj znaša 1.096,80 evrov, povečano za 22 % DDV pa 1.338,10 evrov.

**K IV. točki izreka:**

47. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. A. je sodišče zavrnilo na podlagi 154. člena (glede I. točke izreka) in 155. člena (glede II. točke izreka) Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Glede odločitve o stroških v zvezi z II. točko izreka sodišče dodaja, da stranka z interesom v tem delu ni podala navedb, ki bi bile pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki bi vplivale na odločitev sodišča. 1 Vse to pa tožnica uveljavlja tudi v tožbi. 2 Prvi odstavek 6. člena DZ:“Starševska skrb je celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj.“Prvi odstavek 7. člena DZ: „Starši v vseh dejavnostih v zvezi z otrokom skrbijo za korist otroka. Otroke vzgajajo s spoštovanjem do njihove osebe, individualnosti in dostojanstva.“ 3 Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-16/10, Up-103/10 z dne 20. 10. 2011.