Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vsa ugotovljena škoda posledica rudarjenja. Res gre za dovoljeno dejavnost, vendar vse stroške odprave škode, ki je posledica izvajanja rudarskih del po 62. členu Zrud krije nosilec rudarske pravice.

Ekonomsko zastaranje predstavlja škodo zaradi manjvrednosti stvari, ki je dejanska škoda po prvem odstavku 189. člena ZOR.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1462,787 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je s tožbo z dne 4.1.1999 od sodišča zahteval, naj toženi stranki naloži plačilo odškodnine za škodo, ki je nastala na njegovih nepremičninah zaradi rudarjenja. Tožnik je zahteval odškodnino za „neposredno“ škode (razpoke, poškodbe objektov zaradi tresljajev..) in „posredno“ škodo (manjvrednost objekta kljub sanaciji). Dne 2.8.1999 je tožena stranka tožniku plačala 10,411.892,00 SIT oziroma 43.448,06 EUR na račun „neposredne“ škode, saj meni, da „posredna“ škoda tožniku ni nastala.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vrednost „neposredne“ škode na objektih znaša 13,403.808,00 SIT oziroma 55.933,10 EUR. Ugotovilo je tudi, da „posredna“ škoda predstavlja ekonomsko zastaranje oziroma vrednost, za katero so nepremičnine, ki se nahajajo na področju, ki je zaradi rudarjenja slabo stabilno in plazljivo, manj vredne v primerjavi z nepremičninami izven tega območja. Na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovilo, da ta znaša 30 % pri vseh tožnikovih nepremičninah in sicer skupaj 23.693.711,00 SIT oziroma 98.872,10 EUR. Sodišče prve stopnje je tako od skupaj ugotovljene premoženjske škode v znesku 37.097.519,00 SIT oziroma 154.805,20 EUR odštelo valorizirano vrednost izplačane odškodnine v višini 15.246.546,00 SIT oziroma 63.622,71 EUR in toženki naložilo v plačilo razliko v znesku 21,850.973,00 SIT oziroma 91.182,49 EUR.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne. Poudarja, da izvedenka pri ugotavljanju manjvrednosti tožnikovih nepremičnin ni naredila primerjave z vrednostjo drugih nepremičnin v regiji, ampak je v 8. točki izvedenskega mnenja primerjala le vrednosti nepremičnin v lasti tožene stranke. Poudarja, da izvedenka v dveh drugih istovrstnih odškodninskih zadevah ni ugotovila manjvrednosti nepremičnin, čeprav se nepremičnine nahajajo na istem območju. Meni, da je neprepričljivo pojasnilo izvedenke, da je manjvrednost upoštevala le pri objektih, od katerih je lastnik ekonomsko odvisen. Poudarja, da če je objekt manj vreden, potem ni pomembno kdo je njegov lastnik, niti kakšnemu namenu služi. Tožena stranka vztraja pri stališču, da tožnik manjvrednosti nepremičnin ni dokazal. Navaja, da je ocena izvedenke o 30% manjvrednosti pavšalna, da je izvedenka iz Ljubljane in ne pozna razmer v Zasavju. Meni, da odstotek manjvrednosti ne more biti enak za vse objekte. Poudarja, da je v vlogi z dne 13.6.2005 podala pripombe na izvedensko mnenje, tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, pa ni poskrbela, da bi izvedenka podala še primerjavo z drugimi objekti. Tožena stranka še navaja, da bi moral tožnik tudi, če so objekti res manj vredni, dokazati da je tožena stranka odgovorna za manjvrednost, saj je rudarjenje dovoljena dejavnost, manjvrednost pa povzročajo predvsem drugi onesnaževalci v Zasavju.

Odgovor nasprotne stranke

5. Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki je nanjo odgovoril. Opozarja, da je trditev tožene stranke, da znesek 21.850.973,00 SIT predstavlja le višino manjvrednosti tožnikovih nepremičnin, protispisen. Opozarja, da je ta znesek razlika med vsoto ugotovljene posredne in neposredne škode ter že izplačane valorizirane odškodnine. Navaja tudi, da tožena stranka sama v reviziji navaja, da stranki nista oporekali v izvedenskem mnenju ugotovljeni vrednosti nepremičnin, kar pomeni, da ne drži trditev, da izvedenka primerjave vrednosti z drugimi nepremičninami na tem področju ni opravila. Tožnik opozarja, da je v drugih dveh zadevah, na katere se sklicuje tožena stranka v reviziji, prišlo do poravnave in se zato dejansko stanje ni razčiščevalo. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

6. Sodišče je revizijo vročilo tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Ni utemeljen revizijski očitek, da sodišči nižjih stopenj za oceno o manjvrednosti tožnikovih nepremičnin nista imeli opore v izvedenskem mnenju. Izvedenka je res v svojem mnenju primerjala vrednost nepremičnin, ki so v lasti tožene stranke z drugimi zemljišči v Zasavju, vendar je ugotovila, da zaradi vplivov rudarjenja tako na zemljiščih tožene stranke kot tudi na zemljišču tožnika velja pomembna omejitev: zaradi geološke sestave tal in reliefne razgibanosti so ta zemljišča slabo stabilna s potencialno plazljivimi območji, kar pomeni hudo omejitev pri gradnji objektov – lahko se gradi le lahke montažne in prestavljive objekte. Izvedenka je utemeljila, da so zato ta zemljišča za 30 % manj vredna v primerjavi z drugimi zemljišči na območju Zasavja. To pomeni, da ni podana očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/2004, v nadaljevanju ZPP).

9. Neutemeljen je tudi očitek, da izvedenka v dveh drugih zadevah ni ugotovila manjvrednosti nepremičnin, saj to nikakor ne pomeni, da te ni. Obseg izvedenčevega dela vselej zamejijo sodišče s postavljenimi vprašanji in stranke s podanimi pripombami, zato se lahko ugotovitve izvedencev v podobnih zadevah razlikujejo.

10. Tožena stranka tudi nima prav, ko v reviziji navaja, da bi morala tožeča stranka poskrbeti za dopolnitev izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da je izvedensko mnenje jasno in popolno, zato se ni odločilo za dopolnitev dokaznega postopka z izvedencem. Če je tožena stranka menila, da je izvedensko mnenje nepopolno ali da ni dovolj kvalitetno, bi morala to utemeljiti in predlagati ustno zaslišanje izvedenke ali postavitev novega izvedenca, pa tega ni storila. Tako sodiščema nižjih stopenj v zvezi s tem ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vsa ugotovljena škoda posledica rudarjenja. Res gre za dovoljeno dejavnost, vendar vse stroške odprave škode, ki je posledica izvajanja rudarskih del po 62. členu Zakona o rudarstvu (ZRud, Uradni list RS št. 56/99 do 68/08) krije nosilec rudarske pravice. Za ugotavljanje obsega pravno priznane škode pa je treba uporabiti odškodninske določbe obligacijskega prava. Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do Ur.l. RS, št. 87/2002). Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da ekonomsko zastaranje predstavlja škodo zaradi manjvrednosti stvari, ki je dejanska škoda po prvem odstavku 189. člena ZOR(1). Tako je pravilna odločitev, da ima tožnik pravico do njene povrnitve.

12. Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Poleg tega mora tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožniku povrniti tudi njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 1462,787 EUR (1828,4 točke po 0,46 EUR, 20 % DDV in taksa za odgovor na revizijo v višini 455,91 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15 dnevnega paricijskega roka.

Op. št. (1): N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV, Ljubljana 2003, str. 947.