Jedro

Način, kako sodišče ugotovi višino dohodkov staršev, ko tega ne more sporočiti delodajalec ali pristojna davčna služba, je prepuščen načinu dokazovanja, ki vključuje tudi zaslišanje strank. V takem zaslišanju ni prepovedano ugotavljati, koliko roditelj potroši zase; iz tega podatka je dovoljeno in mogoče sklepati o višini finančnih sredstev, s katerimi roditelj razpolaga, in običajno tudi vir dohodkov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletna sinova dodelilo v varstvo in vzgojo tožnici - materi, tožencu - očetu pa je naložilo plačevanje preživnine za vsakega sina po 7.500,00 SIT mesečno od 1.10.1997 dalje. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je toženec osebno vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, izrek sodbe je nerazumljiv. V sodbi je zmotna ugotovitev dejanskega stanja, odločilno dejstvo ni ugotovljeno. V nadaljnjih razlogih vlagatelj revizije trdi, da so razlogi za razvezo zakonske zveze neresnični in prirejeni.

Nerazumljivo je dejstvo, zakaj je sodišče zmotno ugotovilo vir finančnih prihodkov, saj je ugotavljalo, koliko revident porabi in ne koliko zasluži. Dejstvo, da je več let brezposeln, je očitno sodišče upoštevalo za nepomembno. Odgovora od centra za socialno delo še do danes ni dobil, čakal je na odgovor glede opredelitve, pri kom bodo otroci. Odločitve centra negativno vplivajo na razvoj otrok. Tožnik obširno in s primeri opisuje dogodke iz družinskega življenja in dogodke iz svojega poslovnega življenja. Revident zavrača zapis v sodbi pritožbenega sodišča, da je njegova pritožba "laična". Trdi, da je "odlično napisana", ni pa bila upoštevana. Opozarja tudi na problem delitve skupnega premoženja.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Toženec sicer izrečno ne izpodbija odločitve o razvezi zakonske zveze v reviziji, ampak si celo sam (pravilno) odgovori, kdaj in kdo sme zahtevati razvezo zakonske zveze in kako mora sodišče o takem zahtevku odločiti. Izpodbijanje pravnomočne odločitve o razvezi v revizijskem postopku ni več dovoljeno, in bi moralo revizijsko sodišče tako revizijo zavreči. Ker pa toženec le opisuje dogodke in razloge, ki so do tega pripeljali, ob tem pa pravilno razume in citira celo materialnopravne določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (65. člen ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89, p.b.), revizijsko sodišče ocenjuje, da v tem delu ne gre za nedovoljeno revizijo.

V izreku sodbe ni nikjer zapisano, da bi bila zakonska zveza pravdnih strank razvezana po krivdi katerega izmed njiju, kar sicer glede na določbe ZZZDR tudi ni dovoljeno. Pravnomočen postane izrek sodbe in ne njena obrazložitev. Sicer pa tudi v obrazložitvi ni govor o "krivdi" katerega izmed razvezanih zakoncev za razpad njune skupnosti. Opisani so razlogi za nevzdržnost, kar pa je oseben odnos in način čustvovanja enega (bivšega) zakonca do drugega. Pomisleki toženca o tem, da bi krivda za razvezo zakonske zveze utegnila kakorkoli vplivati na delitev skupnega premoženja, so povsem odveč. Opisani razlog bi lahko vplival le na odmero pravdnih stroškov v razveznem postopku.

Ko sodišče odloča o dodelitvi otrok v vzgojo in varstvo enemu izmed roditeljev, je dolžno za mnenje zaprositi pristojni center za socialno delo (68. člen ZZZDR), kot je bilo to storjeno tudi v tem postopku. Toženec je v tem svetovalnem postopku sodeloval in bil tako seznanjem z izraženimi stališči otrok o tem, pri katerem izmed staršev želijo živeti, prav tako tudi z mnenjem centra za socialno delo (l.št. 7 spisa). Opisi dogodkov iz družinskega življenja, ki po oceni toženca slabo vplivajo na razvoj otrok, niso take narave, da bi narekovali drugačno odločitev o dodelitvi otrok, česar toženec niti ni zahteval. Pri določitvi višine preživnine za mladoletne otroke je sodišče dolžno upoštevati dohodke obeh roditeljev in višino stroškov za otroke (79. člen ZZZDR). Način, kako sodišče ugotovi višino dohodkov staršev, ko tega ne more sporočiti delodajalec ali pristojna davčna služba, je prepuščen načinu dokazovanja, ki vključuje tudi zaslišanje strank. V takem zaslišanju ni prepovedano ugotavljati, koliko roditelj potroši zase; iz tega podatka je dovoljeno in mogoče sklepati o višini finančnih sredstev, s katerimi roditelj razpolaga, in običajno tudi vir dohodkov. Ta načela je spoštovalo sodišče druge stopnje, ko je sprejelo dokazno oceno in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. To svojo odločitev je v sodbi ustrezno obrazložilo. Netočna je trditev revizije, da sodišči nista upoštevali dejstva, da je toženec že več let brezposelen. To dejstvo sta upoštevali, le uporabljeni izraz je drug (brezposeln je pomensko enako nezaposlen). Od kod tožencu kljub temu denar, pa je povedal sam, in je to prav tako obrazloženo v izpodbijani sodbi. Po oceni revizijskega sodišča je so bile ugotovljene vse odločilne okoliščine in nato tudi materialnopravno pravilne ocenjene in obrazložene. To pomeni, da revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Revizija tudi ni obrazložila, v čem je nerazumljivost izreka sodbe, po oceni revizijskega sodišča pa je izrek jasen in razumljiv.

V vsaki stroki se sčasoma uveljavijo določeni izrazi, ki imajo točno določen pomen, ki pa se razlikuje od pomena v običajnem pogovornem jeziku. V sodni praksi izraz "laičen" uporabljamo v primeru, ko pravdna stranka nima pooblaščenca v osebi odvetnika; izraz "laična pritožba" tako v sodnem izrazoslovju pomeni pritožbo, ki jo je vložila stranka sama in ne njen morebitni odvetnik kot pooblaščenec. Tako pritožbo je sodišče dolžno obravnavati z enakimi merili, kot pritožbo, ki jo vloži odvetnik. Pri tem preizkusi pritožbo v mejah, v katerih se izpodbija in po uradni dolžnosti pazi na (nekatere) kršitve določb pravdnega postopka (365. člen ZPP) Sodišče druge stopnje je v obravnavanem primeru ravnalo v skladu s citiranimi zakonskimi določbami in očitek revizije v tej smeri ni utemeljen. Vse trditve v pritožbi je drugostopenjsko sodišče presodilo, vendar ugotovilo, da niso utemeljene. To svojo odločitev je po mnenju revizijskega sodišča ustrezno obrazložilo in zato niso utemeljeni drugačni revizijski očitki.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka niso podane, materialno pravo sta sodišči v tej pravdni zadevi pravilno uporabili. Pokaže se, da revizija ni utemeljena, zato jo je moralo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).