Jedro

Po določbi 3. člena Konvencije o transferju obsojenih oseb je eden od pogojev za transfer, da obsojena oseba mora privoliti v transfer (točka d 1. odstavek 3. člena Konvencije o transferju obsojenih oseb). Določba 7. člena navedene konvencije pa še dodatno določa, da država izreka kazni mora ravnati tako, da oseba, ki da svoje soglasje za transfer po določbi d 1. odstavka 3. člena, to stori prostovoljno, popolnoma zavedajoč se zakonskih posledic, ki iz tega izhajajo.

Izrek

Pritožbi zagovornice obsojenega H.K. se ugodi in se izpodbijani sklep in sodba sodišča prve stopnje razveljavita, postopek prenosa izvršitve zaporne kazni, ki je bila izrečena obsojenemu H.K. s sodbo 12. oddelka Zahodnega deželnega sodišča (Vestre Landsret), opr. št. S-0042-05 z dne 2.2.2005, pa se ustavi.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom in sodbo prevzelo izvršitev kazni sedem let zapora za obsojenega H.K., ki mu je bila izrečena s sodbo 12. oddelka Zahodnega deželnega sodišča (Vestre Landsret), opr. št. S-0042-05 z dne 2.2.2005, nato pa je obsojenemu H. K. na podlagi določila 1. odstavka 196. člena KZ izreklo kazen sedem let zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu od dne 10.11.2004 do dne 2.2.2005, in del že prestane kazni od dne 2.2.2005 dalje.

Zoper navedeno odločbo se je pritožila obsojenčeva zagovornica zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagala, da višje sodišče pretehta, ali je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Višja državna tožilka A. Š. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odstavku 377. člena ZKP, predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. S tem predlogom sta bila seznanjena zagovornica in obsojenec, ki sta nanj tudi odgovorila.

Po preizkusu razlogov izpodbijane odločbe, pritožbenih navedb in spisovnih podatkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predmetna odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, na kar pravilno opozarja pritožnica. Po določbi 3. člena Konvencije o transferju obsojenih oseb (MKTOO) je eden od pogojev za transfer, da obsojena oseba mora privoliti v transfer (točka d 1. odstavek 3. člena Konvencije o transferju obsojenih oseb). Določba 7. člena navedene konvencije pa še dodatno določa, da država izreka kazni mora ravnati tako, da oseba, ki da svoje soglasje za transfer po določbi d 1. odstavka 3. člena, to stori prostovoljno, popolnoma zavedajoč se zakonskih posledic, ki iz tega izhajajo. V obravnavani zadevi je sicer obsojenec dne 9.5.2005 podal prošnjo za prenos izvršitve kazni, iz katere pa ne izhaja, da bi bilo njegovo soglasje za transfer podano v duhu že omenjenega 7. člena Konvencije o transferju obsojenih oseb. V prošnji je obsojenec poudaril, da bo kot tujec prestajal le polovično izrečeno kazen, in sicer tri leta in pol do 5.5.2008 ter da prosi, da bi preostali del kazni (očitno je pri tem mislil le na tri leta in pol), prestal v Sloveniji. Da je temu tako, potrjuje dopis obsojenčevega zagovornika Veleposlaništvu Republike Slovenije v Kopenhagnu, v katerem prosi veleposlaništvo za pojasnilo, ali bo čas zaporne kazni, ki bi jo obsojenec prestal v Sloveniji, daljši kakor na Danskem, s tem, da bo obsojenec kot tujec prestal le polovico izrečene kazni, to je tri leta in pol, na katerega pa zagovornik ni prejel odgovora. Končno pa je obsojenec v odgovoru na predlog višje državne tožilke navedel, da še vedno ni dobil natančnega odgovora, koliko časa bi prestajal kazen v Sloveniji, če bi se izvršil transfer, zaradi česar se je odločil, da bo preostali del zaporne kazni vseeno prestal na Danskem. Glede na navedeno je utemeljeno sklepati, da obsojenec ni podal jasnega in brezpogojnega soglasja za transfer, ki je, glede na določilo točke d 1. odstavka 3. člena Konvencije o transferju obsojenih oseb eden od pogojev za transfer. Zato je bilo potrebno pritožbi obsojenčeve zagovornice ugoditi in izpodbijano odločbo oziroma sklep in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, postopek prenosa izvršitve zaporne kazni pa ustaviti.