Jedro

Prvostopno sodišče je torej pravilno zaključilo, da je bil tožnik ob nastanku invalidnosti zavarovanec iz 23. člena zakona; torej zavarovan za invalidnost in telesno okvaro kot posledico bolezni ali poškodbe izven dela še po prenehanju delovnega razmerja, da je bil v času prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, zavarovanec iz 17. člena ZPIZ ter da je po prenehanju prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, torej po 25.1.1993, pri tožencu spet pridobil lastnost osebe, zavarovane po 23. členu zakona. Pravno praznino, nastalo s tem, ko zavarovanci iz 23. člena zakona niso navedeni ne v 1. ne v 2. alinei 126. člena zakona, je pravilno zapolnilo s sistemsko razlago določb zakona. Zavarovanci iz 23. člena so zajeti med posebne primere zavarovanja, tako kot zavarovanci iz 21. in 22. člena zakona ter se jim enako kot zavarovancem iz 21., 22. in 24. člena zakona odmeri po izrecni določbi 111. člena zakona nadomestilo plače za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo v višini 50 % od osnove. Zato je razlage pravilno zaključilo, da je potrebno zavarovance iz 23. člena zakona tudi glede odmere nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev obravnavati enako kot zavarovance iz 21. in 22. člena zakona in jim torej nadomestilo odmeriti po 2. alinei 126. člena v višini 50 % od osnove, ne pa po 1. alinei, za kar se zavzema tudi v postopku pred sodiščem tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu odmeri nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo v višini 80 % od pokojninske osnove. Ugotovilo je, da je toženec pravilno odločil (prvostopna odločba z dne 17.2.1995, drugostopna odločba z dne 7.8.1995), ko je tožniku, zavarovancu iz 23. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92 do 7/96), nadomestilo odmeril v višini 50 % od pokojninske osnove po 2. alinei 126. člena zakona.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, od katerih je odvisna odločitev v sporu in na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi pravilno in temeljito obrazložilo. Pritožbeno sodišče se strinja tako z dejanskimi kot s pravnimi zaključki. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbene navedbe pa poudarja in pojasnjuje naslednje.

Iz toženčevega spisa, št. 6.006.041, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje, izhaja naslednje, kar je med strankama tudi nesporno.

Tožniku je delovno razmerje prenehalo 25.1.1991 in je od tedaj dalje brezposelen (delovna knjižica, izdana 24.7.1969). Z odločbo toženca z dne 20.12.1994 je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu z omejitvami, s polnim delovnim časom od 20.10.1994 dalje. Do 25.1.1993 je prejemal denarno nadomestilo za čas brezposelnosti s strani Zavoda za zaposlovanje (navedbe v njegovi vlogi z dne 6.1.1995) in je urad za delo tudi dne 21.9.1994 izdal potrdilo kot dokaz o še vedno trajajoči brezposelnosti. Prvostopno sodišče je torej pravilno zaključilo, da je bil tožnik ob nastanku invalidnosti zavarovanec iz 23. člena zakona; torej zavarovan za invalidnost in telesno okvaro kot posledico bolezni ali poškodbe izven dela še po prenehanju delovnega razmerja, da je bil v času prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, zavarovanec iz 17. člena ZPIZ ter da je po prenehanju prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, torej po 25.1.1993, pri tožencu spet pridobil lastnost osebe, zavarovane po 23. členu zakona. Pravno praznino, nastalo s tem, ko zavarovanci iz 23. člena zakona niso navedeni ne v 1. ne v 2. alinei 126. člena zakona, je pravilno zapolnilo s sistemsko razlago določb zakona. Zavarovanci iz 23. člena so zajeti med posebne primere zavarovanja, tako kot zavarovanci iz 21. in 22. člena zakona ter se jim enako kot zavarovancem iz 21., 22. in 24. člena zakona odmeri po izrecni določbi 111. člena zakona nadomestilo plače za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo v višini 50 % od osnove. Zato je razlage pravilno zaključilo, da je potrebno zavarovance iz 23. člena zakona tudi glede odmere nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev obravnavati enako kot zavarovance iz 21. in 22. člena zakona in jim torej nadomestilo odmeriti po 2. alinei 126. člena v višini 50 % od osnove, ne pa po 1. alinei, za kar se zavzema tudi v postopku pred sodiščem tožnik. Pri tem je imelo tudi po mnenju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče dovolj podlage za zaključek, da je odločba toženca z dne 20.12.1994, ki jo je tožnik prejel dne 27.1.1995 (povratnica v spisu toženca) o priznanju III.

kategorije invalidnosti od 20.10.1994 dalje, očitno pravnomočna, kljub drugačni navedbi tožnika na obravnavi dne 18.11.1996, po kateri naj bi se zoper navedeno odločbo pritožil oz. vložil tožbo pri sodišču, saj iz toženčevega spisa ne izhaja nič takega. Tožnik pa tudi v postopku pred sodiščem ni predložil nobenih dokazov za te svoje navedbe.

Ob opisanem stanju torej ne more biti relevantna pritožbena navedba o tem, da naj bi sodišče na obravnavi površno pregledalo spise. Iz obravnavnega zapisnika z dne 18.11.1996 je razvidno, da je prebralo predlog za sodno varstvo (pravilno: tožbo), odgovor na tožbo ter proučilo listine v že navedenem toženčevem spisu in protokoliralo tožnikove navedbe. Iz zapisnika ne izhaja, da bi imel tožnik kakršnekoli pripombe ter ga je tudi podpisal. Zaradi vsega že obrazloženega tudi ne more biti pravno relevantno pritožbeno stališče o tem, da bi moralo prvostopno sodišče zaslišati zdravnika dr. P. K. iz Zdravstvenega doma Ljutomer, saj to ne bi moglo kakorkoli doprinesti k drugačni odločitvi v sporu. V njem gre namreč za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (23. člen v zvezi s 126. členom zakona) glede odmere (višine) nadomestila, ne pa za vprašanje zdravstvenega stanja in posledično preostale delovne zmožnosti, o katerem bi eventuelno lahko izpovedal zdravnik.